Novice iz samostana

Luangpor Khemadhammo v Sloveniji in meniško posvečenje

Z veseljem sporočamo, da bo nas obiskal starešina učitelj luangpor Khemadhammo (čaokun Bhavanaviteht). Prihaja tudi zato, da posveti anagariko Mateja v noviciat. Ta zgodovinski dogodek, ko bo prvič Slovenec postal menih v Sloveniji, bo potekalo 15. decembra ob 13h. Vsi ste toplo dobrodošli, da pridete pozdraviti luangporja in da se udeležite tega posebnega dogodka.

We are delighted to announce that the senior teacher Luangpor Khemadhammo (Chao Khun Bhavanaviteht) will visit us at Samadipa Hermitage to see our place and to perform the novice ordination (pabbajja) for Anagarika Matej. This historical time when for the first time a Slovenian man will Go Forth in his homeland will happen on 15th December at 1pm. All are most welcome to meet Luangpor and to join for this auspicious event.
____________________________

ABOUT LUANGPOR KHEMADHAMMO

Ajahn Khemadhammo was born Alan Adams in Gosport, England.[3] In 1971, after training at the Royal Central School of Speech and Drama and Drama Centre, London and practising as a professional actor, working for several years at the Royal National Theatre in London with Laurence Olivier, he travelled to Thailand via the Buddhist holy places in India. In December 1971 in Bangkok he became a novice monk and about a month later moved to Ubon to stay with Ajahn Chah at Wat Nong Pah Pong. On the day before Vesakha Puja of that year, 1972, he received upasampada as a bhikkhu, a fully ordained Buddhist monk.

In 1977, Venerable Khemadhammo returned to the U.K. with Ajahn Chah and stayed with him during his two-month visit at the old Hampstead Vihara.[4] After Ajahn Chah's return to Thailand, Ajahn Khemadhammo remained at Hampstead and eighteen months later set up a small monastery on the Isle of Wight. In 1984, at the invitation of a group of Buddhist meditators that he had been visiting monthly for some years, he moved to Banner Hill near Kenilworth and formed the Buddha-Dhamma Fellowship. In 1985, he moved to his current residence, the Forest Hermitage, a property in Warwickshire; in 1987, with considerable help from devotees in Thailand, this land was purchased by the Buddha-Dhamma Fellowship. A stupa was built there in 1988 by Sayadaw U Thilawunta, known as the 'English Shwe Dagon'.

Ajahn Khemadhammo began Buddhist prison chaplaincy work in 1977. In 1985, with the help of others, Angulimala, the Buddhist Prison Chaplaincy, was launched with him as its Spiritual Director.[5] Currently, Luang Por Khemadhammo continues to visit prisons and teach meditation both at his monastery and at Warwick University.[5]

Ajahn Khemadhammo was appointed an OBE (Officer of the Most Excellent Order of the British Empire) in the Queen's Birthday Honours, June 2003 for 'services to prisoners'.[6]

In December 2004, on the birthday of the King of Thailand, he was made a Chao Khun with the ecclesiastical title of Phra Bhavanaviteht. He was only the second foreign-born monk to receive such an honour.

In May 2013 he was awarded an Honorary Doctorate in Vipassanabhavana by Mahachulalongkornrajavidyalaya University, Thailand.

In January 2015, on Burmese Independence Day, it was announced by the President of Burma that he had been awarded the title Aggamaha Saddhamma Jotikadhaja. This was duly conferred at an investiture ceremony in Nay Pyi Taw, the new capital of Myanmar (Burma), on March 4th, 2015.

He is the Chair of TBSUK - the Theravada Buddhist Sangha in the UK.

Gozdni list, št. 2


 

Beseda gvardijana

Včeraj je bil zimski solsticij, danes je uposatha (polna luna) in od zdaj se bodo dnevi počasi začeli daljšati. To je tudi pomen božiča, ki simbolizira prihod luči, luč resnice. Buda, ki so ga imenovali tudi kot »uničevalec teme« je rekel: »V temo sem prinesel luč z mislijo, kdor ima oči, naj vidi« (Vin 4:18). Luč nam je dana iz njegovega sočutja, a ta dar ne pomeni ničesar, če te luči ne uvidimo sami. Bi bilo naivno verjeti, da smo že luč sami po sebi. Buda je namreč celo primerjal ljudi slepcem, ki vidijo druge slepce (MN 95). In prav ta naivnost o lastni »posebnosti« nas pusti okorele (kot zanimivost, iz te besede izvira tudi moj družinski priimek, Korelc – in ne bi hotel da to ostane v mojih genih!) in tako ne naredimo ničesar, da se bi malo prepognili, priznali nevednost in začeli iskati luč. Prava luč je tista, ki resnično osvobaja, ki je brez pogojev, ki razbremenjuje vseh bremen. Do sedaj vemo le kako si lastiti in poželeti stvari, ki imajo naravo rojstva, staranja in smrti, a Buda nas vabi, da te stvari opuščamo, da se odrešimo sveta in to v skladu s Plemenito potjo.

Vsaka mala gesta ima učinek. Slaba beseda v trenutku izrečena ima lahko slab učinek dolgoročno. Enako velja za dobra dejanja: dolgoročno imajo lahko zelo pozitivne posledice. To je že stara resnica, a v praksi ima veliko moč. Menihi gremo pogosto iskati miloščino pred kakšno trgovino v Trebnjem. Danes ni kazalo, da bom dobil kaj hrane, meniška posoda pred menoj je bila videti za dolgo časa prazna, trda in mrzla. In potem iznenada se pred mano ustavi avto, in ven izstopi gospa s pladnjem celega hleba tople potice, stopi do mene, in podari ves pladenj in mi reče »vesele praznike«! Vau, kakšen občutek: kot da bi nebesa padla na zemljo, in sem začutil kako toplina odžene mraz in luč premaga temo! Od presenečanja in tudi zaradi mraza sem se moral kar truditi, da sem iztisnil iz sebe »hvala«. Kmalu za tem pride še ena gospa in gospod, ki poskrbita tudi za sendviče in ostalo! Taki dogodki so kakor voda, ki ožema krpo, dobrota, ki popolnoma prepoji srce. Mala gesta osvetli svet na veliko. In tu se vse besede končajo.

Naj božič osvetli in otopli vaš dom in naj bo novo leto osvetljeno!
 

bh. Hiriko
 



NOVICE & OBVESTILA

 

Prihod in odhod menihov

Bh. Hiriko, bh. Kondanyo, Maurizio in Riki ostajamo v samostanu. Bh. Thavaro pa je trenutno na obisku pri starših v Nemčiji za kakšen mesec.
 

Novi član fundacije

Fundaciji Samanadipa se je pridružil tudi Drago Blagojević. Tako imamo zdaj 7 članov. Poleg Draga so tudi Bojan Pirih, Neda Bras, Šila Singha, Maja Najdič, Tina Mihajlovič in Mame Temduang. To je naša laična družina ki pomaga samostanu pri administraciji in pomaga menihom kako imeti pozitiven in koristen pristop do ljudi.
 

Pričakovanje novega leta

V samostanu ne planiramo nič posebnega, toda kdor ima željo, da se odmakne od velikih praznovanj, je dobrodošel, da se pridruži menihom in pričaka novo leto v bolj meditativnem navdihu.
 

Srečanje »Upasak«

Verjetno bo naslednje srečanje v soboto, 19. januarja. Potrdilo datuma boste lahko videli na naši spletni strani oz. bomo potrdili tudi v Gozdnem listu.

To je program, katerega se udeležujejo člani upasake, ki so za eno leto prevzeli več samodiscipline, meditacije in študija. Naslednje srečanje bo tudi konec te sezone. Kako bomo delovali v prihodnje, pa se lahko še dogovorimo. Na ta srečanja ste vsi zelo dobrodošli. Skozi večji del popoldneva bh. Hiriko uči Budova učenja, kot so zapisana v budističnih spisih in skupaj tudi meditiramo. Več info na http://slo-theravada.org/samanadipa/program-upasaka.html.
 

Učenja

Objavili smo članek srbskega meniha bh. Nyanamolija z naslovom Periferno osredotočenje. To učenje lahko tudi primerjate s pismom bh. Nyanavire z naslovom Pozornost in zavedanje.

Za tiste, ki še ne veste, Anja vsak teden prevede zapiske adžana Džajasara, ki jih vsako nedeljo (včasih tudi z zamudo) objavljamo na prvi strani SloTheravade, www.slo-theravada.org. Adžan Džajasaro je starešina, učenec adžana Čaja in zelo spoštovan menih.

In zelo posebna novica je, da je Bojan Božič prevedel celotno Majjhimo Nikayo v slovenščino!! Vse sutte so objavljene na http://www.slo-theravada.org/ucenja/sutta/mn.html. Sedaj so v procesu lektoriranja. Dela bo še nekaj, da se besedila izboljšajo, saj je glavna skrb, da se prevod ne oddaljuje od originalnega pomena. Toda to ne pomeni, da ne bi že sedaj priporočali branje teh svetih besedil.

Bh. Hiriko pa je napisal novi članek z naslovom Narava razpoloženja. Govori o tem, kako razumeti svoja razpoloženja in kako z njimi živeti.
 

Učenje v Ljubljani

Društvo Bhavana povabi meniha vsako prvo nedeljo v mesecu v Ljubljano (Trpinčeva 71), da vodi skupinsko meditacijo in poda govor o Budovem učenju. Vsako tretjo nedeljo pa vodi laični član društva. Srečanje se začenja ob 7ih zvečer. Vsi ste zelo toplo vabljeni! Naslednje srečanje bo 6. januarja, vodil pa bo bh. Kondanyo. Predavanje bo v angleščini, po potrebi se lahko tudi prevede v slovenščino.
 

Darovanje hrane samostanu na daljavo (Sporočilo od Funacije)

Sporočeno nam je bilo, da imate nekateri težave s prevozom, da bi prišli v samostan Samanadipa. Zato so se člani Fundacije Samanadipe ponudili, da bodo dostavili vaše darove (hrano, kot je sveža zelenjava, kruh in druge osnovne stvari) iz Ljubljane do samostana. Obiski samostana so še vedno redki in se lahko zgodi, da shramba postane prazna. Če želite pomagati, a zaradi oddaljenosti niste zmožni priti do samostana, lahko darove dostavite Shili (LJ Šiška, 031 684 942) ali Nedi (LJ Center, This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.).

Več informacij kako pomagati samostanu, lahko preberete TUKAJ.

 

Novi prevod Dhammapade v slovenščino!

Kljub temu, da je Dhammapado že lepo prevedel v slovenščino Primož Pečenko in je bila izdana pri Mladinski knjigi, bo kmalu pred vami nov prevod od bh. Hirika. Glavni razlog za to je prav želja omogočiti, da se te modrosti lahko delijo po Sloveniji tudi v obliki brezplačne distribucije. Tako vsakdo, ki želi, lahko dobi kopijo. Tiskali pa bomo le toliko kopij kolikor bo podpore. Do zdaj smo zbrali 616 evrov. Če želite omogočiti, da se natisne še več kopij, pišite samostanu. Donacije bomo zbirali do 15. januarja.

 

Darovanje hrane na daljavo / Donating food from a distance

Darovanje hrane samostanu na daljavo (Sporočilo od Funacije)

Sporočeno nam je bilo, da imate nekateri težave sprevozom, da bi prišli v samostan Samanadipa. Zato so se člani Fundacije Samanadipe ponudili, da bodo dostavili vaše darove (hrano, kot je sveža zelenjava, kruh in druge osnovne stvari) iz Ljubljane do samostana. Obiski samostana so še vedno redki in se lahko zgodi, da shramba postane prazna. Če želite pomagati, a zaradi oddaljenosti niste zmožni priti do samostana, lahko darove dostavite Shili (LJ Šiška, 031 684 942) ali Nedi (LJ Center, This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.).

Več informacij, kako pomagati samostanu, si lahko preberete TUKAJ.

Shila

 

Donating food to the monastery from a distance (Message from the Foundation)

We have been informed by the friends of Samanadipa that people would be happy to provide the food for the monastery. However, because of the Samanadipa distance from Ljubljana they have trouble getting all the way to the monastery. This is why lay members of the Samanadipa Foundation offered to deliver your offerings of food from Ljubljana to the monastery (such as fresh vegetables, bread, and other basic items). Visits to Samanadipa monastery are scarce and the storehouse can easily become empty. So, if you wish to help, but are not able to due to the distance, you can deliver your offering to either to Shila (LJ Šiška, 031 684 942) or to Neda (LJ Center, This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.). They will be most happy to assist you.

For more information on how to help the monastery, read HERE.

Shila

 

Gozdni list, št. 1

 

Beseda gvardijana

Pred vami je nov način komunikacije z našimi prijatelji in podporniki. Do zdaj smo menihi in člani fundacije za obveščanje uporabljali le našo spletno stran (to je bilo občasno) in Facebook (bolj pogosto). Kljub temu, da Facebook pomaga vzpostaviti stik na globalni ravni, so ti stiki zelo šibki in ne izpostavijo neke bolj pristne povezave med samostanom in drugimi, predvsem s tistimi v Sloveniji. Družbena omrežja so že spoznana kot nekaj, kar odtujuje ljudi in ki oropa neki zdravi odnos med soljudmi. Hkrati je tudi za marsikoga lahko objekt zasvojenosti, ki krade čas in inteligenco. Družbena omrežja, čeprav propagirajo združenje, lahko delujejo tudi kot skušnjavec. Če si dovolimo, da se zatopimo v tak svet, potem smo pod njegovim vplivom in nas zlahka vleče na vse konce in nas lahko zato celo uniči. Tako nam ukrade občutek samospoštovanja in kot posledica lahko pride do depresije. Imamo vse informacije, a naše srce je prazno in šibko.

Budni nam svetuje, kako obvarovati stabilnost našega srca in okolja. O tem sem pisal tudi v članku Strah in trepet družbe, v katerem sem opozarjal o notranjem razpadu, naj bo to v našem srcu ali v družbi. Budni je spoznal, da sta medčloveška ločenost in nespoštovanje šibki točki za stabilnost družbe. Tako je on podal sedem členov kodeksa (DN 16.2), imenovanih »Vadžijska ustava«, ki naj bi ljudstva obvarovala pred razpadom ter jim zagotovila rast in uspeh. To ne velja le kot zakon za vlade, ampak zakon za naš način življenja v družbi. Ti členi so naslednji:

1. »Vadžiji se redno in pogosto sestajajo.« Pomembna je, da je komunikacija med ljudi jasna in redna. Če ni rednih pogovorov, potem sledijo nesporazumi, tudi laži, manipulacija, širjenje govoric, kar pa se konča v obtoževanjih in razcepih. Kaj kmalu bomo z zdravimi pogovori ugotovili, da »problemi« sploh niso bili problemi, le nesporazumi. In če so problemi, se jih bo s pogovori dalo veliko lažje razrešiti.

2. »Vadžiji se sestajajo v harmoniji, rastejo v harmoniji in opravljajo svoje zadolžitve v harmoniji.« Srečanja naj bodo redna. Tudi v naših samostanih sem opazil, da če ni rednega prijateljskega srečanja, se menihi kar hitro zatopijo vase in v sebi razglabljajo o zunanjih situacijah. Tako lahko zlahka pride do nesporazumov in sumničavosti. Tudi za zdravo partnersko ali zakonsko razmerje toplo priporočam redne (ali vsakodnevne!) skupne sprehode v naravo. Na ta način si oba posvetita čas za drugega, brez televizije in pametnih telefonih! In seveda, naj bodo pogovori v harmoniji! Ne pozabite na ljubezen in potrpežljivost.

3. »Vadžiji ne uvajajo novih zakonov ali odpravljajo starih zakonov, ampak ohranjajo zakone, ki so bili sprejeti v starodavni vadžijski ustavi.« Spoštovanje državnih zakonih nam prinese mir in manj skrbi, kljub temu, da imamo občutek, da so kdaj pa kdaj zakoni proti nam. Na ta način razvijamo vrlino poštenosti in nam se ni treba bati kaznovanj. Toda tu govorimo predvsem o »starodavnih zakonih«, zakonih ki so prisotni že daleč v zgodovino in so del vseh civilizacij. Ti pa so: ne ubijaj, ne kradi, ne prešuštvuj, ne laži, ne obrekuj in ne žali. Tako lahko resnično živimo v veselju in brez strahov.

4. »Vadžiji spoštujejo starešine Vadžijev, jih upoštevajo, častijo, poveličujejo in mislijo, da jih je vredno poslušati.« Starejša generacija je vsekakor veliko preživela. Ni starejšega človeka, ki ni pretrpel muke in nepravičnosti, ki ni pokopal svojega bližnjega in se zavedal, da bogastvo ni le v materialih ampak naj bi bilo predvsem v srcu. Poleg tega, predstavlja tako fizične kot tudi simbolične temelje družbe. Razvijanje spoštovanje je zlata vrlina in koga spoštovati, če ne starejših ljudi? »Kot oče povezuje dva brata, tako starešine povezujejo svoje potomstvo. Če označba »oče« ne bi obstajala, potem ne bi obstajalo niti bratstvo« (Strah in trepet družbe).

5. »Vadžiji ne priganjajo ali silijo svojih žensk in deklic, naj prebivajo z njimi proti njihovi volji.« Budni se je že v svojem času zavedal o pravicah žensk in spoštovanja do njih! Nobeden si ne more lastiti drugega. To pravilo se lahko razume tudi kot spoštovanje osnovnih človekovih pravic. »Nikogar se ne sme siliti, naj svoje življenje živi v nasprotju s svojo vestjo. Dejstvo je, da ima vsakdo svoj lastni način izražanja stališč in da se vsi med seboj razlikujemo, kar se mora spoštovati. Vsak poskus spreminjanja ljudi tako, da bomo vsi enaki, je suženjstvo, ki je do neke mere prisotno tudi v moderni družbi. To se kaže tudi v obliki prisiljene podrejenosti, izkoriščanja, manipulacije itd.« (Strah in trepet družbe).

6. »Vadžiji spoštujejo vadžijska svetišča, tako v svojih mestih kakor izven mest, upoštevajo, častijo in jih poveličujejo ter ne dovolijo, da bi bile daritve krepostnih, namenjene svetiščem, prezrte.« In naša slovenska družba je osnovana na določeni kulturi ali religiji, zato jo je potrebno spoštovati. Kljub temu, da se ideologije spreminjajo in se jih debatira in morda tudi zavrača, je vseeno zelo pomembno, da se spoštuje kulturo v katerem smo – za Slovenijo je to krščanska. »Religija ni le nekaj, kar daje smisel posameznemu človeku, ampak daje vrednost in obliko tudi določeni civilizaciji« (Strah in trepet družbe).

7. »Vadžiji so sklenili dobre sporazume z ozirom na zakonsko zaščito in varnost spoštovanja častivrednih bitij. Tako lahko častivredna bitja v prihodnje vstopijo na to območje in na tem območju udobno živijo.« Vsaka družba ima svetnike. Biti svetnik pomeni, da ima kvalitete božanskega. To so ljudje, ki so prosti napuha, pohlepa, strasti, jeze, požrešnosti, zavisti in lenobe. Naj družba spoštuje vadžijska načela, tako da se družba razvija v dobroti in privablja tudi ljudi z božanskimi srci. Dobrota je nalezljiva, zato ne odlašajte!

Če je vera v vizijo Budnega trdna, potem verjamemo tudi v dobroto družbe in ne le na svoj osebni blagor. Poleg tega budistični svet ni le znotraj meniških zidov, ampak je v širši skupnosti. Družba naj živi v skladu s Postavo Narave (Dhamme), to je, da sledimo vadžijskemu sistemu: Prebujeni pravi, da se dobra družba postavi tako, da se živi čimbolj čisto v vrlini, da smo voljni pomagati in biti radodarni, da se razvija pozornost in zbranost, da se izobražujemo v Dhammi in v skladu z njo tako tudi živimo, da se izogibamo slabih prijateljev in si iščemo le tistih, ki so enaki nam ali celo boljši ter tudi, da obiskujemo menihe in se z njimi pogovarjamo o svojih dvomih in notranjemu nemiru.

Naj taka družba zacveti tudi v Sloveniji.

Srečno,

bh. Hiriko
 



NOVICE


Zgodovinski dogodki v letu 2018

Posebno letošnje leto je bilo za nas zgodovinsko. Na začetku leta nam je bila darovano vikend hiša, ki je sedaj namenjena za goste samostana. V maju je bilo pri nas pet menihov, kar pomeni, da nam je bilo takrat prvič v zgodovini Slovenije dovoljeno zrecitirati 227 meniških pravil – dogodek, ki jo mora pa svojem Zakoniku skupnost štirih ali več menihov zrecitirat vsaka 2 tedna. In ker ta tradicija ostaja neprekinjena že 2600 let, je ta dogodek neka duhovna povezava s prvotnimi menihi iz časa Budnega. Prav tako zgodovinski je bil sklep meniške skupnosti, da se določi teritorij (sima) v katerem se lahko od zdaj naprej posveča menihe in opravlja svoje odločbe – prav tako še ena povezava z našim prvotnim virom.

 

Prihod in odhod menihov

V času poletja je bilo pri nas pet menihov: bhante adžan Hiriko (Slovenec), bhante adžan Kondanyo (Poljak) ki se je k nam pridružil junija in je pri nas za nedoločen čas; bhante Sumedha (Irec) je bil pri nas za pet mesecev in se je ta mesec že vrnil na Šrilanko, kjer je pravzaprav začel svoje meniško življenje; bhante Pasada (Čeh), ki se je tudi v istem času vrnil na Šrilanko in bhante Thavaro (Nemec/Španec), ki pa je pri nas za nedoločen čas. Na obisku je bil pri nas tudi bhante Kavidhaja iz Češke.

Menihi imamo zaobljubo stabilnosti prebivanja le za tri mesece v letu, v drugem času pa nam je dovoljeno, da menjamo samostane, gozdove, jame ali druge bivališča. Tako, da lahko tudi v našem samostanu pričakujemo menjave obrazov. Vse pa je seveda odvisno od podpore ljudi, saj je za več menihov, potrebna večja podpora.

 

Festivali


V našem samostanu redko organiziramo dogodke. Tako smo letos imeli dva dogodka: tradicionalno Pha Pa v maju in Kathino v novembru. Oba dogodka sta imela namen povezati skupaj ljudi, da skupaj izkažejo podporo samostanu. Oba dogodka so organizirali Tajci iz Združenega Kraljestva, ki so z velikim naporom zbirali donacije iz vsega konca sveta in neutrudno pripravili ta dva dogodka. Naša hvaležnost do njih je brezmejna! Veseli smo bili vseh obiskov iz celotne Slovenije, predvsem pa če se je pridružil kakšen od naših vaščanov. Za Kathino sta se povabilu odzvala tudi duhovnika iz Trebnjega, g. Jože Pibernik in g. Slavko Kimovec.


 

Potovanje v Italijo

Bhante Hiriko, Bhante Kondanyo, Primož in Kostja so od 26. do 31. oktobra bili v Italiji. Šli so obiskati samostan Santacittaramo, kjer so pri njih praznovali kathino. (Adžan Čandapalo pošilja svoje pozdrave!) V tem času smo obiskali tudi Vatikan in na poti nazaj se ustavili v Greccio (v enem prvih frančiškanskih samostanov) in v Assisiju (sveto mesto sv. Frančiška).

 

Samostanska gradbena dela

Od kar imamo pri nas zelo praktičnega bh. Kondanya, smo obnovili še druge stare objekte. Lopo za orodja pri Nirodharami (hiši za goste) smo pretvorili v kuti (bivalnik za menihe ali goste), staro drvarnico pa smo popolnoma obnovili in dogradili. Tudi novi zid se je postavil, ki poteka od drvarnice proti hrastu, tako da kutiju Abhayi ponudi malo več samote. Prijatelj Damir pa je nam položil tlakovce pred glavnim vhodom hiše. Nasadilo se je tudi več smrek na klancu pod glavno hišo, saj imamo namen podaljšati gozdno območje. Znotraj hiše pa smo dobili novo kuhinjo (ki je pravzaprav stara 30 let, a za nas je vrhunska!), ki jo je bh. Kondanyo še dodatno opremil s svojim naporom in z odpadnimi materiali.

Zima je že tu, kar pomeni da so zdaj vsa zunanja dela zamrznjena. Menihi pa imajo tako veliko več časa za notranjo delo.


 


 

OBVESTILA

 

Govori o Budovem učenju

Društvo Bhavana povabi meniha vsako prvo nedeljo v mesecu v Ljubljano (Trpinčeva 71), da vodi skupinsko meditacijo in poda govor o Budovem učenju. Vsako tretjo nedeljo pa vodi laični član društva. Srečanje se začenja ob 7ih zvečer. Vsi ste zelo toplo vabljeni! Naslednje srečanje bo 2. decembra, vodil pa bo bh. Hiriko.

Posnetki govorov bhante Hirika pa so zdaj na voljo na http://slo-theravada.org/ucenja/blog/. Zadnja objavljena govora sta bila Univerzalna pomembnost radodarnosti in Svoboden z obvladovanjem.

 

Priprava kosila v decembru

Pri nas imamo trenutno veliko srečo, da je z nami Maurizio iz Benetk, ki skrbi, da imajo menihi primerno kosilo. Toda Maurizio bo odsoten od 5. do 9. decembra. Če kdo želi pomagati in pripraviti in darovati kosilo v tem času, lahko direktno kontaktira samostan na 031 577 557 ali na This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it..

 

Darovanje hrane samostanu na daljavo (Sporočilo od Funacije)

Sporočeno nam je bilo, da imate nekateri težave sprevozom, da bi prišli v samostan Samanadipa. Zato so se člani Fundacije Samanadipe ponudili, da bodo dostavili vaše darove (hrano, kot je sveža zelenjava, kruh in druge osnovne stvari) iz Ljubljane do samostana. Obiski samostana so še vedno redki in se lahko zgodi, da shramba postane prazna. Če želite pomagati, a zaradi oddaljenosti niste zmožni priti do samostana, lahko darove dostavite Shili (LJ Šiška, 031 684 942) ali Nedi (LJ Center, This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.).

Več informacij, kako pomagati samostanu, si lahko preberete TUKAJ.

Shila

 

Novi prevod Dhammapade v slovenščino!

Kljub temu, da je Dhammapado že lepo prevedel v slovenščino Primož Pečenko in je bila izdana pri Mladinski knjigi, bo kmalu pred vami vseeno novi prevod od bh. Hirika. Glavni razlog za to delo je prav želja omogočiti, da se te modrosti lahko delijo po Sloveniji tudi v obliki brezplačne distribucije. Tako da vsakdo, ki želi, lahko dobi kopijo. Tiskali pa bomo le toliko kopij kolikor bo podpore. Do zdaj smo zbrali 566 evrov. Če želite omogočiti, da se natisne še več kopij, pišite samostanu. Donacije bomo zbirali do 15. januarja.


 

Obisk samostana

Vsi ste dobrodošli, da pridete na obisk samostana. V zimskem času nimamo vseh bivalnikov primerno ogrevanih, toda če koga ne skrbi skromnost, je še vedno dobrodošel, da pri nas prespi. A za dnevne obiske smo vedno na voljo. Če želite priti na pogovor z menihi, nas le najprej obvestite.

Za več informacij glede obiska samostana, si lahko preberete TUKAJ.

 

Darovanje hrane samostnu

[TEXT IN ENGLISH IS BELOW]

Meniško življenje v theravadskem budizmu je dejansko odvisno od podpore laične skupnosti. Pri nas verjetno, še ni dovolj znano, da theravadskim menihom ni dovoljeno pridelovanje in kuhanje hrane ter posest in rokovanje z denarjem. Zato ljudje, v skladu s tradicijo, pač darujejo menihom življenjsko pomembne dobrine. Med drugim tudi hrano. Menihi pa ponujajo znanje, delo, svoj čas in energijo, ne da bi prejemali za to plačilo. Svoj čas posvečajo življenju v skladu z Budovim učenjem.

Delovanje našega samostana je tako seveda prepuščeno dobri volji in razsodnosti obiskovalcev in dobrosrčnih ljudi.

Radodarnost je pozitivna kvaliteta srca, ki jo je Buda zelo poudarjal kot dobrobit za darovalca v tem in naslednjih življenjih. Menih pa, razen če ni izrecno vprašan, ne sme ničesar direktno prositi.

Menihom se lahko podari zelenjava, sadje, mleko, kruh in podobno. (Nekaj potrebnih stvari je navedenih tudi na spletni strani samostana). Te dobrine tudi ustvarjajo pogoje, da lahko menihi preživijo in širijo dobroto v tem okolju. Samostan in meniška skupnost drugih stalnih podpor od zunaj nima.

Več informacij na: http://www.slo-theravada.org/samanadipa/250-podpora.html

Fundacija Samanadipa

--------------------------------

Our monastic tradition survives only through the support of other people. Monks must refrain from growing or cooking their own food, and handling money. To this day, the lay community continues to generously provide monks with the basic requisites of food. And monks give their knowledge, service, their time and energy free of charge, dedicating their whole life to the practice of the Buddha's Teaching. People who are inspired by this support the monks in return. It is left to the good will and discretion of visitors and well-wishers to decide how they might support the work of the hermitage.

Generosity is a positive quality of the heart which the Buddha greatly encouraged for its benefits to the giver in this life and beyond. Unless they are clearly invited to do so, monastics may not ask for anything directly. Practically speaking, donations supply food everything from vegetables, fruits, milk, bread and similar. They enable the monastics to continue their work of training in, and sharing goodness in this country. This facility and its resident monastics have no outside means of support.

More information: http://www.slo-theravada.org/samanadipa/258-support.html

Samanadipa Foundation

GOZDNI BILTEN – št. 2 – November 2016

Novice iz budističnega samostana Samanadipa

Dragi prijatelji in prijateljice,

Zdaj je minilo že več kot šest mesecev, odkar smo odprli stara kmečka vrata, vrata našega novega gozdnega budističnega samostana. Ta meniška tradicija je brez dvoma edinstvena, saj še vedno sledimo meniškemu redu in pravilniku, ki se je osnoval 500 let pred Kristusom. To je najstarejši meniški stan v svetovni zgodovini in ta linija se nadaljuje brez prekinitve vse do današnjega časa. Verjamem, da je samo to že vredno spoštovanja. Praznujemo to, da na tem svetu ne obstajajo samo tok sovraštva, delitev, nasilja, vojn, ampak tudi tok sočutja, ljubezni, radodarnosti, vrline, harmonije in modrosti. Učenje Budnega (Bude) sploh ni posvetno, ne gre s tokom, ki je pod vplivom odpora, poželenja in neumnosti. To je učenje Dhamme ali Narave, ki je preko narodnosti, tradicij, politike in celo religij. Narava je taka, kot je, brez dane oblike ali osebnosti. Ta ničesar ne izbira zase, je čista, popolna, brez madeža. Narava je brez dodatnih primesi, ki ni tvorjena. Je mir, ljubezen, sočutje in veselje.

Sledenje takemu učenju v času, ko družba sledi tokom materialistične ideologije, je vedno večji izziv. Dandanes se ponuja veliko čutnega udobja, ki bi nam moralo pomagati pri potešitvi realnih problemov. Živimo v svetu, ki spodbuja, da si zapremo uči, da obrnemo hrbet vsemu, kar ne maramo in si tajimo resnico problema. A verjetno za običajnega človeka ni težko spoznati, da resnica ne izgine z opojnostjo s svetom. Bolj ko ji postimo, da ostane neočiščena, bolj se gnoji. Zato, da se lahko ozdravimo pri korenini problema, gozdni budistični samostani ne gredo s tokom družbe, toda ne na način, da se bi zaprli družbi. Je neka harmonija samote z realnostjo sveta. In to je tudi poslanstvo Samanadipe, golješkega samostana.

Preživetje v državi, ki ne pozna našega načina preživetja, je seveda izziv. Veliko se tvega, veliko se ugiba. Le kako lahko menih, ki ne sme niti sprejeti denar, kaj šele služiti, ki ne sme pridelovati hrane, kuhati, sploh preživi v družbi, kjer ni življenja brez denarja? To je veliko vprašanje. Nobeden ne ve, kako bo. A Budni je naročil svojim menihom, da naj ne bi mislili preveč kje bomo spali in kje bomo jedli. Menihi se imenujemo bhikkhu-ji, kar bi lahko prevedli tudi kot miloščinarji. Mi naj bi bili revni. Kako bomo preživeli, naj ne bi bila naša skrb. Če je podpora, potem so tam menihi. Če ni zaupanja v dobroto menihov, potem ti odidejo kam drugam. Ni problema. Narava je taka: ni sigurna, je minljiva. In menihi moramo to direktno izkusiti, ne glede ali to prinese prijetnost ali neprijetnost.

A do zdaj še ni bilo lakote, niti nobeden ni bil premočen od dežja. V teh prvih mesecih smo bili deležni le veliko blagoslovov. Ob mojem prihodu, 16. aprila, se je skupaj zbralo kar nekaj prijateljev, tako Slovencev kot tudi Tajcev. Prav tako je bilo veliko udeležbe za vesak (čas Budovega rojstva, prebujenja in smrti, 15. maja), za čas daritve samostana, 26. junija, in za čas pavarane in praznovanje mojega meniškega »rojstnega« dneva, 16. oktobra. Občasno so ljudje prijahali tudi v manjših skupinah z namenom, da darujejo hrano. Poleg teh festivalov in obiskov smo bili tudi deležni veliko podpore pri obnavljanju stare hiše, kot tudi pri gradnji novih struktur. Hišno sobo smo obnovili in pretvorili v meditacijsko sobo, kuhinjo prepleskali, pri hiši zamenjali okna, stari prizidek, kjer je bil mali hlevček, smo zamenjali za novo kopalnico (ki se jo trenutno še vedno dokončuje), postavili čistilno napravo, hiša je dobila novo streho, malo smo uredili okolico, postavili mali kozolček, v gozdu postavili dva meniška kutija (meditacijski uti) in seveda je bilo vedno veliko pospravljanja.

Kar smo postorili, je bilo narejeno veliko le z prostovoljnim delom in donacijami. Veliko ljudi je priskočilo na pomoč: posebno pa se zahvaljujem Fundaciji Samanadipa, to je Mem, Bojanu, Gabrielu in Šili; tudi Brankotu, ki je bil večinoma časa tu na voljo, da pomaga tako pri delu, kot pri drugih stvareh; tudi čutim veliko hvaležnosti do naših sosedov, ki so pogosto priskočili na pomoč; hvala tudi Mihatu, Željkotu, Barbari in Primožu ki so bili med prvimi, ko je bila pomoč potrebna. Hvala Bojanu B. za urejanje spletne strani. Enako, anumodana gre tudi tajski skupnosti, predvsem pa Mem iz Izole in Duang iz Portoroža za organizacijo tajskih srečanj. In tudi zahvala gre mojim staršem in sorodnikom za vso ljubezen in podporo. In zagotovo, je tu še mnogo drugih, ki so prišli sem in nam pomagali z delom, donacijami, darovi ali ponudili moralno podporo. Ničesar ni bilo dano iz neba. Nimamo državnih podpor, niti nimamo »Vatikana« – vse kar se dogaja, vse kar je do zdaj zraslo, je zaradi vaše prostovoljnosti. In zato vsi tu čutimo brezmejno hvaležnost in vsem vam želim veliko sreče in veselja v vašem življenju. Upam, da zdaj, ko ste darovali nekaj svojega in sodelovali pri dejanju dobrote, čutite zaslugo v srcu, tj. srečo in mir. Zasluga je duhovno bogastvo in naj vam to bogastvo služi v tem in prihodnjem življenju.

V juniju smo imeli tu kar nekaj obiskov. Najbolj viden obisk je bil častiti adžan Nyanamoli, srbski menih, ki živi v samoti v gozdnem samostanu v Šrilanki. V tem času je tu bila tudi njegova mama Magdalena in naša glavna podpornica, Mem iz Britanije. V začetku julija je bil pri nas za dve noči tudi častiti adžan Thitadhammo iz Freisinga, Nemčije (tam kjer so naši »Brižinski spomeniki«). Adžan Thitadhammo je nam tudi dal v dar 180cm visok kip Bude. Ta veliki kip je 8. oktobra Dennis pripeljal v nočni vožnji s svojim kombijem vse iz Freisinga! In zdaj ta novi dodatek samostanu zagotovo še bolj poduhovi naš prostor.

Za obdobje treh mesecev je z nami tudi Ciro iz Kolumbije. Pred dvema mesecema je sprejel zapovedi anagarike, pripravnika. Konec novembra pa se mu izteče dovoljenje za bivanje v EU-ju in se bo konec novembra vrnil v Kolumbijo. Njegovo prijetno in čisto srce je bilo zelo dobrodošlo v Samanadipi. Upamo, da se je tu veliko naučil in da mu bo to znanje koristilo na njegovi duhovni poti in da se bo kmalu spet vrnil v Slovenijo.

Jaz sem tudi večkrat učil Dhammo in meditacije. V juniju sem vodil meditacijsko delavnico v umiku na Zaplani, učil v Ljubljani, Budimpešti in tudi v Samanadipi. Zaradi veliko dela in organizacij, so bile moja učenja omejena, a se bodo ta verjetno povečala postopoma skozi čas, pa naj bo to z javnimi govori ali pisanju člankov. Vse je odvisno, če je menih povabljen.

Zagotovo se je veliko zgodilo v času pol leta. Veliko se je potrpelo. Bili so uspehi in neuspehi. Ljudje prihajali in odhajali in drugi prihajali. Načrti so se spreminjali. Volja in želje so se spreminjale. Včasih so bili strahovi, včasih samozavest. Zdravje in moč telesa je tudi kazalo neko mejo. Vse to je bilo pričakovano in tako bo tudi ostalo. Ničesar ni sigurnega. Gozdni samostan se ne gradi na slavi in bogastvu in materialnih dobrinah, ampak na dobroti. Če lahko ta kraj poveže tiste, ki so ločeni, če spodbuja dobroto v tistih, ki so skriti vase, in vzdigne radodarnost v tistih, ki si stvari držijo le zase, in poveča mir in razumevanje Narave, potem lahko rečemo, da je Samanadipa bil zelo uspešen na svoji misiji. A to ni delo enega človeka, ampak delo vseh nas. Če želite pri tem sodelovati, na kakršnikoli način, nas le kontaktirajte ali obiščite. Več informacij glede podpore si lahko preberete tudi na strani »Vaša podpora«.

Srečno,

adžan Hiriko
Gozdni samostan Samanadipa
Goljek, 1. november 2016

http://slo-theravada.org/samanadipa

GOZDNI BILTEN – št. 1 – Marec 2016

Novice iz budističnega samostana Samanadipa


 

 

 

 

 

Dragi prijatelji Samanadipe,

To je prvi bilten, ki bo informiral pretekle dejavnosti in prihodnje projekte, ki potekajo v okviru novega gozdnega samostana v Goljeku pri Trebnjem. Upamo, da bomo lahko s temi novicami zgradili močan most med budističnim samostanom, podporniki, praktikanti budistične prakse in z okolico.

Samanadipa ima ogromno srečo, da je dobila možnost, da lahko raste na slovenskih tleh. To je zelo velik dar, ki prihaja od budističnih skupin in posameznikov iz celega sveta. Tega samostana nikakor ne bi bilo možno ustanoviti brez gospe iz Tajske, Mem Temduang Goodchild, ki je z velikim trudom zbrala denar za samostan. K njej so se pridružili tudi Ching iz Malezije in Puay iz Singapurja, ki sta zbrali donacije od mnogo drugih simpatizerjev. Kmalu za tem so se pridružili tudi podporniki iz budističnih skupin iz Evrope, posebno Tajci iz Velike Britanije. Zahvala gre tudi Marjanu Korelc za pomoč pri urejanju lastništva gozdne zemlje z malo kmečko hišico. Brez njih se naše sanje ne bi mogle uresničiti. In kmalu za tem se je povezalo še veliko več ljudi, ki so priskočili na pomoč pri organiziranju projekta. Iz srca se bi radi zahvalili vsem, ki zaupajo našim projektom in vidijo v tem korist za današnjo in prihodnjo družbo v Sloveniji.

Budistični samostani so popolnoma odvisni od dobre volje podpornikov. Mnogim je seveda tuje, kako gozdni samostani delujejo, a v Aziji imajo budistično tradicijo, ki ima močno razvito kulturo darovanja in to lahko vidimo v njihovem vsakdanjem življenju. Prostovoljno darovanje ljudem, ki živijo v dobroti in kreposti pripomore, da srce opusti svoje okove, ki ga stiskajo v sebičnosti, strahu in muki. Bolj ko se lahko srce odpre, bolj opazi notranji mir in srečo. Zato samostan ne išče državne podpore, ampak je popolnoma odprt dobroti, ki prihaja iz dobre volje. Uspeh samostana bo merilo za zaupanje, da samostan deluje v kreposti.

V gozdnem samostanu bo v tej zgodnji fazi živel le slovenski menih Bhante Hiriko, ki je v meniškem stanu že več kot 10 let. Svoje brezdomsko življenje je začel v Santacittarami, v Italiji, in bil posvečen v Aruna Ratanagiriju, v Britaniji. Svoje meniške izkušnje si je pridobil tudi v Cittaviveki in Amaravatiju v Britaniji, v Bodhinyanarami v Novi Zelandiji, na Wat Marp Džanu na Tajskem in v Sri Sumedhi na Šrilanki. Več o mednarodni gozdni tradiciji lahko najdete na www.forestsangha.org.

Ime “Samanadipa” je sestavljenka iz dveh besed: “samana”, ki pomeni menih ali iskalec resnice in “dipa”, ki lahko pomeni oboje, otok/zatočišče ali luč. To bi lahko prevedli kot “Zatočišče za meniško življenje”, kar izraža pričakovanje, da bodo menihi vodili svoje življenje v strogi vrlini, kot je zapisano v meniškem kodeksu, ali kot “Luč iskalcev resnice”, ki nakazuje, da ne iščemo uspeha v materialnih dobrinah ampak v Dhammi, resnici sveta, ki jo mora vsak zase spoznati. Tako Samanadipa postane opomin menihom, da sledijo

svojemu življenju na način, kot se pričakuje od Budnega (prevod za Budo) in opomin vsem praktikantom, da iščejo pravo zatočišče.

Bhante Hiriko je trenutno na Šrilanki, kjer je vodil spominski dan v Bundali na britanskega učitelja Nyanaviro Thero. Od tam bo 31. marca odletel v Amaravati in potem bosta 15.aprila prijatelja iz Šrilanke, Lahiru in Supun, pripeljala Bhante Hirika z avtom iz Britanije do Goljeka. Vožnja bo seveda dolga: 1600km se bo prevozilo v dveh dneh..

Trenutno se tudi člani Društvo Bhavana, posebno Bojan Pirih, Gabriel Cruz, Šila Singha, Mem Goodchild, Bhante Hiriko, trudijo pri ustanavljanju Samanadipe Fundacije. To je zadeva, ki prenaša veliko glavobola in skrbi, a tudi veliko veselja, saj brez fundacije ni temelja, in brez temelja ni razvoja. Hvala tej čudoviti ekipi, ki ure in dneve poskuša rešiti vse tehnične težave. Sadhu Anumodana!

Takoj po prihodu se bo v samostanu začelo obnavljanja kmečke hiše. Ker je hiša grajena na star način, bo potrebovala tudi poznavalce takih gradenj. Za tem bo sledila dekoracije in urejanje prostorov. Kdor ima kaj umetniške žilice in voljo, da pomaga pri pleskanju, je zelo dobrodošel. Lansko leto je hiša že dobila štiri nova okna, ker so bila stara okna gnila in izolacija pomanjkljiva. Kmalu bo potreben večji projekt, saj hiša nima kopalnice. Če želimo v samostanu sprejemati goste, je zelo pomembno, da se uredijo tudi sanitarije. Poleg tega želimo shrambo preurediti v sobo. Upamo, da bo dovolj podpore in prostovoljcev, ki bi pomagali pri gradnji in urejanju.

V začetku maja bomo dobili prvi kuti, leseno kočico na vogalu gozda, ki bo v uporabo menihu za tiho meditacijo in študij. Da imamo kuti, se zahvaljujemo Mem za donacijo, mizarju Obojniku za gradnjo in Gabrielu za organizacijo. A preden se kuti prepelje, moramo postaviti temelje. Upamo, da lahko to delo končamo pred koncem aprila. Strokovnjaki in delavci bodo več kot dobrodošli pri postavljanju temelja.

Kuti in nova soba bosta verjetno potrebovala peč na drva. Če kdo ve za kakšno peč, ki je dovolj dobre kvalitete in ne predraga, naj nam sporoči.

Organiziralo se bo tudi praznovanje tradicionalnega Vesaka. To je čas ko se spomnimo Budovega rojstva, prebuditve in prenehanja. To praznovanje bo potekalo v samostanu Samanadipa 22. maja 2016. Vsi ste dobrodošli.

Junij bo bolj poseben za Samanadipo. Kuti naj bi bil že urejen za uporabo in zato bo takrat lahko samostan sprejel prve obiske. 

Najbolj se seveda veselimo obisk glavne podpornice Mem Goodchild, ki bo bila z nami od 7. do 21. junija. V tistem času se bosta organizirala tudi dva večja srečanja za tajske podpornike v Sloveniji: eno srečanje bo v Ljubljani, drugo na Primorskem. Od 1. junija do 4. julija bo z nami tudi Bhante Nyanamoli, srbski menih, ki bo prišel iz Srilanke v Samanadipo, da nam ponudi svojo podporo. V tem času bo z nami tudi njegova mati, Magdalena. To bo tudi čas, ko bo Bhante Nyanamoli na voljo za srečanja in pogovore o Budovem učenju.

V juniju, od četrtka, 16., do nedelje, 19., bo potekal meditacijski umik za laike na Zaplani. Drugič zapored bo umik vodil Bhante Hiriko. Več informacij lahko dobite na tej strani.

Andreja Grablovic bo še naprej vodila meditativna srečanja za začetnike v Ljubljani. Enkrat ali dvakrat na mesec se bo pridružil tudi Bhante Hiriko. Več informacij boste našli na tej strani.

Ker menihom ni dovoljeno kuhati, kupovati, shranjevati ali pridelovati hrano, so zato popolnoma odvisni od zunanje oskrbe. Če kdo želi podpreti meniha v samostanu z darovanjem hrane, nam lahko  piše na email This email address is being protected from spambots. You need JavaScript enabled to view it.. Druga možnost je, da se pokloni denar za hrano, potem pa se Društvo dogovori z bližnjo restavracijo, kamor gre menih s svojo meniško posodo po hrano. Iščemo skrbnika za organizacijo darovanja hrane.

 

Prostor za goste je v samostanu trenutno na žalost zelo omejen. Problem predstavljata kuhinja in sanitarije. Če ima kdo željo pomagati v kuhinji in se ne boji skromnega bivanja, lahko kontaktira samostan.

Več informacij o samostanu lahko najdete na www.slo-theravada.org/samanadipa.

 
 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Učenja gvardijana samostana