GOZDNI BILTEN – št. 2 – November 2016

Novice iz budističnega samostana Samanadipa

Dragi prijatelji in prijateljice,

Zdaj je minilo že več kot šest mesecev, odkar smo odprli stara kmečka vrata, vrata našega novega gozdnega budističnega samostana. Ta meniška tradicija je brez dvoma edinstvena, saj še vedno sledimo meniškemu redu in pravilniku, ki se je osnoval 500 let pred Kristusom. To je najstarejši meniški stan v svetovni zgodovini in ta linija se nadaljuje brez prekinitve vse do današnjega časa. Verjamem, da je samo to že vredno spoštovanja. Praznujemo to, da na tem svetu ne obstajajo samo tok sovraštva, delitev, nasilja, vojn, ampak tudi tok sočutja, ljubezni, radodarnosti, vrline, harmonije in modrosti. Učenje Budnega (Bude) sploh ni posvetno, ne gre s tokom, ki je pod vplivom odpora, poželenja in neumnosti. To je učenje Dhamme ali Narave, ki je preko narodnosti, tradicij, politike in celo religij. Narava je taka, kot je, brez dane oblike ali osebnosti. Ta ničesar ne izbira zase, je čista, popolna, brez madeža. Narava je brez dodatnih primesi, ki ni tvorjena. Je mir, ljubezen, sočutje in veselje.

Sledenje takemu učenju v času, ko družba sledi tokom materialistične ideologije, je vedno večji izziv. Dandanes se ponuja veliko čutnega udobja, ki bi nam moralo pomagati pri potešitvi realnih problemov. Živimo v svetu, ki spodbuja, da si zapremo uči, da obrnemo hrbet vsemu, kar ne maramo in si tajimo resnico problema. A verjetno za običajnega človeka ni težko spoznati, da resnica ne izgine z opojnostjo s svetom. Bolj ko ji postimo, da ostane neočiščena, bolj se gnoji. Zato, da se lahko ozdravimo pri korenini problema, gozdni budistični samostani ne gredo s tokom družbe, toda ne na način, da se bi zaprli družbi. Je neka harmonija samote z realnostjo sveta. In to je tudi poslanstvo Samanadipe, golješkega samostana.

Preživetje v državi, ki ne pozna našega načina preživetja, je seveda izziv. Veliko se tvega, veliko se ugiba. Le kako lahko menih, ki ne sme niti sprejeti denar, kaj šele služiti, ki ne sme pridelovati hrane, kuhati, sploh preživi v družbi, kjer ni življenja brez denarja? To je veliko vprašanje. Nobeden ne ve, kako bo. A Budni je naročil svojim menihom, da naj ne bi mislili preveč kje bomo spali in kje bomo jedli. Menihi se imenujemo bhikkhu-ji, kar bi lahko prevedli tudi kot miloščinarji. Mi naj bi bili revni. Kako bomo preživeli, naj ne bi bila naša skrb. Če je podpora, potem so tam menihi. Če ni zaupanja v dobroto menihov, potem ti odidejo kam drugam. Ni problema. Narava je taka: ni sigurna, je minljiva. In menihi moramo to direktno izkusiti, ne glede ali to prinese prijetnost ali neprijetnost.

A do zdaj še ni bilo lakote, niti nobeden ni bil premočen od dežja. V teh prvih mesecih smo bili deležni le veliko blagoslovov. Ob mojem prihodu, 16. aprila, se je skupaj zbralo kar nekaj prijateljev, tako Slovencev kot tudi Tajcev. Prav tako je bilo veliko udeležbe za vesak (čas Budovega rojstva, prebujenja in smrti, 15. maja), za čas daritve samostana, 26. junija, in za čas pavarane in praznovanje mojega meniškega »rojstnega« dneva, 16. oktobra. Občasno so ljudje prijahali tudi v manjših skupinah z namenom, da darujejo hrano. Poleg teh festivalov in obiskov smo bili tudi deležni veliko podpore pri obnavljanju stare hiše, kot tudi pri gradnji novih struktur. Hišno sobo smo obnovili in pretvorili v meditacijsko sobo, kuhinjo prepleskali, pri hiši zamenjali okna, stari prizidek, kjer je bil mali hlevček, smo zamenjali za novo kopalnico (ki se jo trenutno še vedno dokončuje), postavili čistilno napravo, hiša je dobila novo streho, malo smo uredili okolico, postavili mali kozolček, v gozdu postavili dva meniška kutija (meditacijski uti) in seveda je bilo vedno veliko pospravljanja.

Kar smo postorili, je bilo narejeno veliko le z prostovoljnim delom in donacijami. Veliko ljudi je priskočilo na pomoč: posebno pa se zahvaljujem Fundaciji Samanadipa, to je Mem, Bojanu, Gabrielu in Šili; tudi Brankotu, ki je bil večinoma časa tu na voljo, da pomaga tako pri delu, kot pri drugih stvareh; tudi čutim veliko hvaležnosti do naših sosedov, ki so pogosto priskočili na pomoč; hvala tudi Mihatu, Željkotu, Barbari in Primožu ki so bili med prvimi, ko je bila pomoč potrebna. Hvala Bojanu B. za urejanje spletne strani. Enako, anumodana gre tudi tajski skupnosti, predvsem pa Mem iz Izole in Duang iz Portoroža za organizacijo tajskih srečanj. In tudi zahvala gre mojim staršem in sorodnikom za vso ljubezen in podporo. In zagotovo, je tu še mnogo drugih, ki so prišli sem in nam pomagali z delom, donacijami, darovi ali ponudili moralno podporo. Ničesar ni bilo dano iz neba. Nimamo državnih podpor, niti nimamo »Vatikana« – vse kar se dogaja, vse kar je do zdaj zraslo, je zaradi vaše prostovoljnosti. In zato vsi tu čutimo brezmejno hvaležnost in vsem vam želim veliko sreče in veselja v vašem življenju. Upam, da zdaj, ko ste darovali nekaj svojega in sodelovali pri dejanju dobrote, čutite zaslugo v srcu, tj. srečo in mir. Zasluga je duhovno bogastvo in naj vam to bogastvo služi v tem in prihodnjem življenju.

V juniju smo imeli tu kar nekaj obiskov. Najbolj viden obisk je bil častiti adžan Nyanamoli, srbski menih, ki živi v samoti v gozdnem samostanu v Šrilanki. V tem času je tu bila tudi njegova mama Magdalena in naša glavna podpornica, Mem iz Britanije. V začetku julija je bil pri nas za dve noči tudi častiti adžan Thitadhammo iz Freisinga, Nemčije (tam kjer so naši »Brižinski spomeniki«). Adžan Thitadhammo je nam tudi dal v dar 180cm visok kip Bude. Ta veliki kip je 8. oktobra Dennis pripeljal v nočni vožnji s svojim kombijem vse iz Freisinga! In zdaj ta novi dodatek samostanu zagotovo še bolj poduhovi naš prostor.

Za obdobje treh mesecev je z nami tudi Ciro iz Kolumbije. Pred dvema mesecema je sprejel zapovedi anagarike, pripravnika. Konec novembra pa se mu izteče dovoljenje za bivanje v EU-ju in se bo konec novembra vrnil v Kolumbijo. Njegovo prijetno in čisto srce je bilo zelo dobrodošlo v Samanadipi. Upamo, da se je tu veliko naučil in da mu bo to znanje koristilo na njegovi duhovni poti in da se bo kmalu spet vrnil v Slovenijo.

Jaz sem tudi večkrat učil Dhammo in meditacije. V juniju sem vodil meditacijsko delavnico v umiku na Zaplani, učil v Ljubljani, Budimpešti in tudi v Samanadipi. Zaradi veliko dela in organizacij, so bile moja učenja omejena, a se bodo ta verjetno povečala postopoma skozi čas, pa naj bo to z javnimi govori ali pisanju člankov. Vse je odvisno, če je menih povabljen.

Zagotovo se je veliko zgodilo v času pol leta. Veliko se je potrpelo. Bili so uspehi in neuspehi. Ljudje prihajali in odhajali in drugi prihajali. Načrti so se spreminjali. Volja in želje so se spreminjale. Včasih so bili strahovi, včasih samozavest. Zdravje in moč telesa je tudi kazalo neko mejo. Vse to je bilo pričakovano in tako bo tudi ostalo. Ničesar ni sigurnega. Gozdni samostan se ne gradi na slavi in bogastvu in materialnih dobrinah, ampak na dobroti. Če lahko ta kraj poveže tiste, ki so ločeni, če spodbuja dobroto v tistih, ki so skriti vase, in vzdigne radodarnost v tistih, ki si stvari držijo le zase, in poveča mir in razumevanje Narave, potem lahko rečemo, da je Samanadipa bil zelo uspešen na svoji misiji. A to ni delo enega človeka, ampak delo vseh nas. Če želite pri tem sodelovati, na kakršnikoli način, nas le kontaktirajte ali obiščite. Več informacij glede podpore si lahko preberete tudi na strani »Vaša podpora«.

Srečno,

adžan Hiriko
Gozdni samostan Samanadipa
Goljek, 1. november 2016

http://slo-theravada.org/samanadipa

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.