Tradicija- theravadski budizem

Več budizmov, ena Dhamma-vinaya

Buda je osnoval religijo, ko jo je imenoval Dhamma-vinaya ali »nauk in disciplina« oz. na kratko Dhamma. Z namenom zagotovitve podporne socialne strukture za prakticiranje Dhamme, ter za ohranitev učenj za naslednje generacije, je Buda ustanovil red bhikkhujev (menihov) in bhikkhunis (nun) – Sangho, ki do dandanes nadaljuje predajo njegovih učenj na naslednje generacije laikov in menihov. V dveh stoletjih po Budovi smrti, ko se je Dhamma razširila po Indiji, se je pojavilo več različnih razlag nekaterih originalnih Budovih učenj. To je vodilo do razkola v Sanghi in nastanka osemnajstih različnih sekt budizma.[1] Ena od teh sekt (Mahasanghika) je sčasoma dala povod za reformsko gibanje, ki je sebe poimenovalo Mahayana (Veliki voz)[2], kar je posledično postavilo druge šole poimenovane kot Hinayana (Manjši voz) v podcenjevalni odnos. Kar sedaj imenujemo theravada je edina preživela šola od teh zgodnjih ne-Mahayana šol. V izogib podcenjevalnemu tonu, ki ga lahko razberemo iz izraza Hinayana in Mahayana, mnogi sedaj raje uporabljajo bolj nevtralne izraze za razlikovanje teh dveh glavnih vej budizma.[3] Ker je theravada zgodovinsko dominirala v južni aziji, se včasih imenuje »južni budizem«, medtem ko Mahayano, ki je v glavnem prešla iz Indije severno na Kitajsko, Tibet, Japonsko in Korejo, kličejo »severni budizem«.[4]

Pali – jezik theravadskega budizma

Jezik theravadskih kanoničnih tekstov se imenuje pali (dobesedno »tekst«). Temelji na srednje indoarijskem dialektu, ki se je verjetno govoril v času Bude v centralni Indiji.[5] Večino govorov (sutt), ki jih je podal Buda, si je zapomnil častiti Ananda, Budov bratranec in njegov tesen spremljevalec; tisti govori, pri katerih Ananda ni bil prisoten, so mu bili kasneje ponovljeni. Kmalu po Budovi smrti (cca 480 pred n.š.) se je petsto menihov starešin (vključno z Anando) zbralo, da bi recitirali in potrdili vse govore, ki so jih slišali med Budovim petinštiridesetletnim učenjem. Večina od teh govorov se zato začne z besedami »Evam me sutam – tako sem slišal«.

Učenja so se predajala po ustnem izročilu znotraj meniških skupnosti, kar je bilo v skladu s tedanjo tradicijo. Okoli 250 pr.n.št. so Budova učenja sistematično uredili in organizirali v tri osnovne skupine: Vinaya Pitaka (zbirka discipline; teksti se nanašajo na pravila in običaje v Sanghi), Sutta Pitaka (zbirka učenj; govori in pogovori Bude in njegovih tesnih učencev) in Abhidhamma Pitaka(zbirka višje oz. posebne doktrine, podrobna filozofska in psihološka analiza Dhamme). Skupaj vzeto se te tri zbirke imenujejo Tipitaka – »tri zbirke«. V tretjem stoletju pr.n.št. so srilanški menihi začeli zbirati vrsto podrobnih komentarjev Tipitake, ki so bili končno zbrani in prevedeni v pali v začetku petega stoletja n.št. Tipitaka in post-kanonski pali teksti (komentarji, kronike, itd.) skupaj sestavljajo celotno kolekcijo klasičnih theravadskih tekstov.

V začetku je bil pali pogovorni jezik brez abecede, šele leta 100 pr.n.št. je nastal prvi pisani tekst Tipitake, ki ga je zapisal srilanški menih. Pali je zapisal v fonetični obliki z uporabo svoje sinhalske abecede. Kasneje se je zapis Tipitake prenesel še v druge jezike in pisave (devanagari, tajsko, burmansko, romansko, cirilico…). Čeprav angleških prevodov najbolj popularnih tekstov Tipitake kar mrgoli, je veliko učencev theravade spoznalo, da znanje pali jezika, četudi le malo, zelo poglobi njihovo razumevanje in vrednotenje Budovega učenja.

Seveda ne more nihče dokazati, da Tipitaka vsebuje točno tiste besede, ki jih je spregovoril zgodovinski Buda. Toda budist, ki prakticira, tega nikoli ne problematizira. V nasprotju z zapisi mnogih drugih svetovnih velikih verstev, za Tipitako ni mišljeno, da se obravnava kot prerokba, ki vsebuje nezmotljive trditve božanske resnice, ki jih je razkril prerok in katere se naj sprejmejo samo z verovanjem. Namesto tega je namen učenja, da se ga preveri skozi prakso vsakega posameznika, tako da vsak sam ugotovi, ali je učenje res pravilno in ali vodi k obljubljenim rezultatom. Pomembna je resnica, na katero kažejo besede v Tipitaki, ne pa same besede kot besede. Čeprav bodo še mnogo vrsto let učenjaki brez dvoma nadaljevali z ugibanjem o avtorstvu delov Tipitake (in tako popolnoma zgrešili bistvo), pa bo Tipitaka nadaljevala s tihim služenjem, kot je stoletja do sedaj, kot nepogrešljiv vodnik za milijone ljudi pri njihovem iskanju Razsvetljenja.

Kratek povzetek Budovih učenj

Štiri plemenite resnice

Kmalu po njegovem Razsvetljenju je Buda (»Budni«) podal svoje prvo učenje, s katerim je postavil temelje svojega nauka in na katerem slonijo vsa njegova kasnejša učenja. Ta temelj nauka predstavljajo Štiri plemenite resnice, štirje osnovni principi narave (Dhamma), ki jih je Buda spoznal na podlagi globokega in prodornega uvida človeških razmer in ki služijo kot izhodišče za celotno področje budistične prakse. Te resnice niso trditve, ki jim je potrebno slepo verjeti, ampak so kategorije, v katere lahko postavimo naše lastne izkušnje, tako da nas vodijo k Razsvetljenju:

1. Dukkha: trpljenje, nezadovoljenost, nezadovoljstvo, stres;

2. Vzrok dukkhe: vzrok tega nezadovoljstva je hotenje ali hlepenje (tanha) po čutnosti, po tem, da nekaj hočemo ali da nekaj nočemo

3. Prenehanje dukkhe: opustitev, prenehanje tega hotenja

4. Pot prakse, ki vodi k prenehanju dukkhe: Plemenita osmeročlena pot pravilnega pogleda (razumevanja), pravilnega namena, pravilnega govora, pravilnega dejanja, pravilnega načina preživljanja, pravilnega napora, pravilne pozornosti in pravilne koncentracije.

Vsaki od teh Plemenitih resnic je Buda postavil nalogo, ki jo mora praktik opraviti: prvo Plemenito resnico je potrebno razumeti; pri drugi moramo opustiti; tretjo moramo uresničiti; četrto moramo razviti. Polna uresničitev tretje Plemenite resnice tlakuje pot direktnemu spoznanju nibbane (sanskrt: nirvana), to je transcendentni svobodi, ki predstavlja končni cilj vseh Budovih učenj.

Osmeročlena pot

Zadnja od Plemenitih resnic (osmeročlena pot) vsebuje napotke za zmanjšanje našega trpljenja in za dokončno osvoboditev od tega trpljenja in utrudljivih ciklov rojstev in smrti (samsara), v katera smo bili vezani neskončno dolgo časa zaradi naše nevednosti (avijja) o štirih Plemenitih resnicah. Osmeročlena pot nudi obsežne praktične napotke za razvoj tistih plemenitih lastnosti in vrlin človeškega srca praktikanta, ki so potrebne za dosego končnega cilja, popolno svobodo in srečo nibbane. Buda je učil svoje učence osmeročleno pot kot »postopni« sistem treninga, na začetku z razvijanjem »sile« ali kreposti (pravilno govorjenje, pravilna dejanja in pravilni način preživljanja, kar je v praktični obliki povzeto s petimi pravili – moralnimi vodili, potem z razvijanjem samadhija ali koncentracije in kultivacije uma (pravilno prizadevanje, pravilna pozornost in pravilna koncentracija) in kot nazadnje s polnim razvitjem panne ali modrosti (pravilno razumevanje in pravilna naravnanost misli). Kljub stopničasti strukturi osmeročlene poti, napredek na poti ne sledi tej enostavni linearni smeri. Razvoj vsakega aspekta osmeročlene poti pospeši rast in okrepitev ostalih, kar vodi praktika tako navzgor v nepretrgani spirali duhovnega zorenja in posledično korak za korakom bližje k Razsvetljenju.

Gledano iz drugega zornega kota, se dolgo potovanje na poti proti Razsvetljenju resnično začne s prvimi vzpodbudnimi zametki pravilnega razumevanja, prvimi klicami modrosti s pomočjo katere lahko prepoznamo tako veljavnost prve Plemenite resnice, kot tudi neizbežnost zakona kamme (sanskrt: karma), univerzalnega zakona vzroka in posledice. Ko spoznamo, da škodljiva dejanja neizogibno prinašajo škodljive posledice in da dobra dejanja na koncu prinesejo dobre posledice, naravno raste želja po krepostnem, moralno navdahnjenem življenju in resnem prakticiranju sile. Zaupanje, pridobljeno na podlagi začetnega razumevanja, vzpodbudi praktikanta k še večjem zaupanju v nauk. Praktikant postane »budist« z notranjo odločitvijo, da »vzame zatočišče« v Treh Draguljih: v Budi (v zgodovinski Budi in svojem lastnem naravnem potencialu za Prebujenje, Dhammi (učenju zgodovinskega Bude in končni Resnici proti kateri vodi), ter Sanghi (meniški skupnosti, ki je ohranila učenje in ga v praksi živela od Budovih časov dalje in vseh tistih, ki so dosegli kakršnokoli stopnjo Razsvetljenja). S tako močno vgrajenimi temelji z vzetjem zatočišča in s pomočjo izvrstnega prijatelja ali učitelja (kalyanamitta), ki nam pomaga usmerjati na poti, lahko krenemo po Poti prepričani, da resnično sledimo stopinjam samega Bude.

Meditacija in prakticiranje Dhamme

Osmeročlena pot je aktivna pot, saj moramo sami resnično opraviti delo. Buda je zato svetoval številna uporabna orodja in prakse, ki pomagajo praktikantu ostati na pravi smeri. Preudarna praksa kreposti (sila) zagotavlja, da praktikant ne zaide s prave poti na škodljivo pot. Praksa radodarnosti (dana) pomaga razbliniti naravno človeško nagnjenost k pohlepu, ter nas posredno uči dragocene nauke o pravilni motivaciji in rezultatih veščih dejanj (kamma). Razvijanje ljubeče prijaznosti (metta) pomaga spodkopati korenine jeze. Deset spominjanj vsebuje praktične metode, ki pomagajo zmanjšati dvom (spomin na Budo), sprejetje fizične bolečine (spomin na Sangho), vzdrževanje zdravega občutka samospoštovanja (spomin na lastno preteklo velikodušnost in vrline), premagati lenobo in samozadovoljstva (spomin na smrt) in ublažiti poželenje (kontemplacija neprivlačnosti telesa). Poleg tega pridobimo še druge dobre lastnosti, ki se naravno pojavijo in poglobijo kot rezultat teh praks. Ne samo da zgladijo pot na potovanju k nibbani; imajo tudi neposredni učinek pomoči praktikantu, da postane bolj velikodušen, ljubeč, sočuten, miroljuben in trezen član družbe. Zato ne more biti osnove za občasna obtoževanja, da je theravada budizem »sebična« pot.

Vsaka od teh metod in praks pomaga do neke stopnje okrepiti naslednje člene poti, to je pravilno prizadevanje, pravilno pozornost in pravilno koncentracijo. Meditacijske prakse, ki uporabljajo štiri referenčne okvirje (ali »temelje pozornosti«), pozornost na telo in pozornost na dihanje, vodijo ta razvoj še korak naprej z uravnavanjem dveh kvalitet uma: umirjenosti (samatha) in jasnega uvida ali vpogleda (vipassana). Ko te lastnosti uma zorijo in ko meditator postaja vedno bolj izkušen pri združenju kvalitet samatha– vipassana za globlje raziskovanje narave uma in telesa, se tudi bolj subtilni pojavi dukkhe opaženi bolj natančno in jasno.[6] Istočasno se tudi osnovni vzrok dukkhe – hotenje – pripelje v središče zavedanja. Končno, po vztrajni praksi hotenje ostane vedno težje neopaženo, celoten karmični proces, ki ustvarja dukkho se razplete, osmeročlena pot pride do svoje najvišje stopnje in meditator doseže prvi nezmotljivi migljaj Neponarejenosti (nibbana).

Ta izkušnja razsvetljenja, ki je znana kot vstop v tok (sotapatti) je prva od štirih stopenj Razsvetljenja. Vsaka od njih povzroči nepovratne spremembe in oslabitev nekaterih okov navezanosti(samyojana), manifestacije nevedenja, ki vežejo osebo na cikel rojstev in smrti. Vstop v tok predstavlja radikalno preokretno točko v sedanjem praktikovem življenju ter celotnem njegovem dolgem potovanju v samsari. To je točka, ko kakršnikoli dvomi o resnici Buddhovih učenjih odpadejo; ko verovanja v učinkovitost obredov in ritualov izparijo. Tisti, ki je stopil v tok, naj bi imel pred seboj le še največ sedem bodočih rojstev (vseh koristnih) pred dokončnim popolnim Razsvetljenjem. Vendarle je pot do popolnega Razsvetljenja še dolga. Ko praktikant marljivo nadaljuje s prakso, doseže dva pomembna mejnika: postane enkratni povratnik (sakadagati), ki ima oslabele okove navezanosti čutnost in zlonamernosti, ter nepovratnik (agati), v katerem sta ti dve navezanosti popolnoma izruvani. Končno stanje Razsvetljenja – arahatta – se pojavi, ko tudi najbolj globoki in subtilni navezanosti pohlep in domišljavost enkrat za vselej ugasneta. Na tej točki je praktikant – sedaj arahant ali spoštovanja vreden – dokončno prispel na cilj Budovega učenja. S trpljenjem, stresom in ponovnimi rojstvi je opravil enkrat za vselej in arahant lahko zmagovito spregovori, kar je Buda najprej razglasil o svojem Razsvetljenju:

Rojstvo je končano, sveto življenje dovršeno, naloga opravljena. Ničesar več ni za postoriti na tem svetu. [MN 36]

Arahant preživi preostanek svojega življenja z notranjim uživanjem blaženosti nibbane, z nezmožnostjo bodočega rojstva. Čeprav besede ne morejo opisati, kaj se natančno zgodi ko arahant umre, je Buda to ponazoril z dogodkom, ko ogenj ugasne, ker se je porabilo vse gorivo.

»Resen lov na srečo«

Budizem je včasih naivno kritiziran kot »negativna« ali »pesimistična« religija in filozofija. Končno (tako pravi argument) življenje ni sama beda in razočaranje: ponuja veliko vrst užitkov in veselja. Zakaj potem ta pesimistična budistična obsedenost z nezadovoljstvom in trpljenjem? Buda je utemeljil svoje učenje na iskreni oceni našega položaja kot ljudi: obstaja nezadovoljivost in trpljenje na svetu. Nihče ne more ugovarjati temu dejstvu. Če bi se Budov nauk tu končal, bi res lahko učenje obravnavali kot pesimistično in življenje kot popolnoma brezupno. Vendarle, tako kot zdravnik, ki nam predpiše zdravilo za bolezen, tudi Buda ponuja upanje (tretjo Plemenito resnico) in zdravilo (četrto Plemenito resnico). Budovo učenje tako daje razlog za izreden optimizem v tem zapletenem, zmedenem in težavnem svetu. Nek učitelj je to povzel z besedami: »budizem je resen lov na srečo«.

Theravada prihaja na Zahod

Do poznega 19.stoletja je bilo učenje theravade slabo poznano zunaj južne in jugovzhodne azije, kjer je cvetelo dva tisoč petsto let. Zahod je v zadnjem stoletju postal bolj pozoren na theravadsko enkratno duhovno zapuščino in učenje o Razsvetljenju. V zadnjih desetletjih se je ta interes še povečal z nastankom meniške Sanghe različnih šol v okviru theravade, ki je ustanovila ducate samostanov po Evropi in severni Ameriki. Poleg tega se rastoče število laičnih meditacijskih centrov na Zahodu, ki delujejo neodvisno od Sanghe, trudi zadovoljiti potrebe laikov (budistov in drugih) pri učenju izbranih aspektov Budovega nauka.

Prehod v 21. stoletje predstavlja tako priložnost, kot tudi nevarnost za theravado na Zahodu: ali se bodo Budova učenja potrpežljivo in vztrajno preučevala in uporabljala v praksi, tako da se bodo lahko razvile globoke korenine v zahodni zemlji v korist mnogih bodočih generacij? Bo sedanje ozračje »odprtosti« in medsebojnega oplajanja med duhovnimi tradicijami vodilo do pojava močne nove oblike budistične prakse, edinstvene za sodoben čas, ali pa bo enostavno prišlo do redčenja in zmešnjave teh neprecenljivih učenj? To so odprta vprašanja; samo čas bo dal odgovor.

Na srečo nam je Buda podal nekaj zelo jasnih navodil za pomoč pri iskanju poti iz zmedenih labirintov »budističnih« učenj, ki so nam sedaj na voljo. Kadarkoli se znajdeš pri spraševanju o avtentičnosti določenega učenja, uporabi Budov nasvet, ki ga je podal svoji mačehi:

Kvalitete, ki jih morda poznaš, »te kvalitete vodijo v strast, ne v brezstrastnost; v vezanost, ne v nenavezanost; v pretiravanje, ne v opustitev; v lakomnost, ne v skromnost; v nezadovoljstvo, ne v zadovoljstvo; v zmedenost, ne v osamljenost; v lenobo, ne v prebujanje vztrajnosti; v obremenjenost in ne v razbremenjenost«, lahko resnično rečeš: »To ni Dhamma, to ni Vinaya, to niso Učiteljeva navodila.«

Glede na kvalitete, ki jih poznaš: »te kvalitete vodijo v brezstrastnost, ne v strast; v nenavezanost, ne v vezanost; v opustitev, ne v pretiravanje; v skromnost, ne v lakomnost; v zadovoljstvo, ne v nezadovoljstvo; v osamljenost, ne v zmedenost; v prebujanje vztrajnosti, ne k lenobi; v razbremenjenost, ne v obremenjenost«, lahko resnično rečeš: »to je Dhamma, to je Vinaya, to so Učiteljeva navodila.« [AN VIII.53]

Seveda je pravi test teh učenj ali dajejo obljubljene rezultate pri naših lastnih srčnih preizkušnjah. Buda predstavlja izziv; ostalo je na nas.

Opombe

1.Nyanatiloka Mahathera, Guide Through The Abhidhamma Pitaka (Kandy: Buddhist Publication Society, 1971)

2.Mahayana danes vsebuje Zen, Ch’an, Nichiren, Tendai in budizem Čiste dežele

3.Tretja glavna veja budizma se je pojavila mnogo kasneje (v približno osmem stoletju) v Indiji: Vajrajana, »Dijamantno vozilo.« Vajrajana je dovršen sistem ezoteričnih iniciacij, tantričnih ritualov in recitacij manter, ki se je razširil po centralni in vzhodni Aziji in ki je pustil močan pečat na tibetanski budizem.

4.Več o kompleksni zgodovini šol budizma: The Buddhist Religion: A Historical Introduction (fourth edition) R.H.Robinson &W.L.Johnson (Belmont, California: Wadsworth, 1997)

5.Moderna znanost je mnenja, da Buda verjetno palija nikoli ni govoril. V stoletjih po Budovi smrti, ko se je budizem razširil po Indiji v področja, kjer so govorili različne dialekte, so bili budistični menihi močno odvisni od skupnega jezika zaradi razprav o Dhammi in recitacij memoriziranih tekstov. Zaradi tega je bilo nujno, da se je pojavil jezik, ki ga poznamo kot pali. Glej Bhikkhu Bodi uvod v Numerical Discourses of the Buddha (Walnut Creek, CA: Altamira Press, 1999) in The Pali Language and Literature od Pali Text Society (http://www.palitest.demon.co.uk/subpages/lan lite.htm, 15.april 2002)

6.Opis poenotene vloge samathe in vipassane temelji na Budovem učenju o meditaciji, ki se pojavlja v suttah (glej One Tool Among Many, od Thanissaro Bhikkhu). Abhidhamma in Komentarji v nasprotju jasno definirajo da sta samatha in vipassana dve različni meditativni poti (glej npr. The Jhanas in Theravada Buddhist Meditation od H.Gunaratana). Težko je uskladiti ta dva pogleda samatha vloge samo s študijem tekstov; vse preostale dvome in vprašanja o meditaciji je verjetno najbolje razrešiti med dejansko prakso meditacije.