adžan Ča - Nesigurnost

Neformalen govor podan nekaj menihom in novincem pred kutijem adžana Čaja nekega večera l. 1980.

 

Eden od mojih učencev, menih z zahoda je kadar je videl, da so se razmenišili kakšni tajski menihi ali novinci, govoril: »Oh, kakšna škoda! Zakaj so se odločili tako? Zakaj se tako veliko tajskih menihov in novincev razmeniši?« Bil je šokiran. Postal je potrt, ko so se tajski menih in novinci razmenišili, ker je šele prišel v stik z budizmom. Bil je navdihnjen, bil je odločen. Posvetitev za meniha je bila edina stvar, mislil si je, da se nikoli ne razmeniši. Kdorkoli se je razmenišil je bil bedak. Videl je Tajce, ki so na začetku deževnega umika vstopili v meništvo kot novinci in menihi, na koncu pa so se razmenišili. Rekel je: »Oh, kako žalostno! Tako mi je žal za te tajske menihe in novince. Kako so lahko naredili kaj takega?«

No, sčasoma so se razmenišili nekateri menihi z zahoda in tako je spoznal, da to le ni tako pomembno. Na začetku, ko je s prakso šele začel, je bil zelo zagret. Mislil si je kako pomembno je postati menih. Mislil je, da bo enostavno.

Ko so ljudje navdihnjeni se zdi vse prav in v redu. Ni ničesar s čimer bi lahko primerjali svoje občutke in tako se odločijo sami zase. Ampak ne vedo zares kaj je praksa. Tisti, ki vedo bodo imeli docela trden temelj v svojih srcih - ampak tudi tako, tega ne rabijo oglaševati.

Kar se tiče mene, na začetku po posvetitvi, o praksi nisem vedel veliko. Imel pa sem veliko zaupanja. Ne vem zakaj, mogoče je bilo tam od rojstva. Menihi in novinci, ki so se posvetili skupaj z mano, so se vsi razmenišili ob koncu umika. Pri sebi sem si mislil: »Eh, kaj je s temi ljudmi?« Kakorkoli, nisem se jim drznil reči ničesar, ker še nisem bil siguren glede svojih občutkov. Bil sem preveč zmeden. Ampak v sebi sem čutil, da so nespametni. »Posvetiti se je težko, razmenišiti pa lahko. Ti fantje nimajo dovolj zaslug, mislijo, da je posvetna pot bolj uporabna kot pot Dhamme.« Tako sem si mislil ampak rekel nisem ničesar, le opazoval sem svoj um.

Videl sem menihe, ki so se posvetili skupaj z mano kako so se razmenišili eden za drugim. Včasih so se oblekli posebej zato, da so se prišli pokazat nazaj v samostan. Videl sem jih in si mislil, da so nori. Ampak oni so si mislili, da so videti dobri. Ko se razmenišite morate postoriti to in ono. Pri sebi sem si mislil, da je takšno razmišljanje napačno. Tega sicer nisem povedal, ker sem bil sam še vedno nesiguren. Še vedno nisem bil siguren, kako dolgo bo zdržalo moje zaupanje.

Ko so se vsi moji prijatelji razmenišili, sem odvrgel vso skrb. Ni bili več nikogar s komer bi se obremenjeval. Pobral sem Pāṭimokkho in se zatopil v učenje. Ni bilo več nikogar, ki bi me motil in zapravljal moj čas. Zaradi tega sem se posvetil praksi. Še vedno nisem rekel ničesar, ker sem imel občutek, da je izjemno zahtevno prakticirati celo življenje, mogoče sedemdeset, osemdeset ali celo devetdeset let in nenehno vlagati trud brez popuščanja ali izgubljanja odločenosti.

Tisti, ki so se posvetili so se posvetili, tisti, ki so se razmenišili so se razmenišili. Vse sem samo opazoval. Nisem se obremenjeval s tem, če so ostali ali odšli. Opazoval sem, ko so odhajali moji prijatelji, ampak v sebi sem imel občutek, da ti ljudje niso videli jasno. Ta menih iz zahoda je verjetno razmišljal podobno. Vznemiril se je, ko je videl, kako so se ljudje posvetili za samo en deževni umik.

Kasneje je dosegel fazo, ki ji pravimo dolgčas. Zdolgočasenost nad meniškim življenjem. Opustil je prakso in se na koncu razmenišil.

»Zakaj se boš razmenišil? Ko si pred tem videl, kako so se razmenišili tajski menihi, si govoril: 'Oh, kakšna škoda! Kako žalostno, kako ubogo.' Zakaj ti ni nič žal sedaj, ko se hočeš razmenišiti sam?«

Ni odgovoril. Le bedasto se je zarežal.

Ko se gre za urjenje uma ni lahko najti dobrega standarda, če v sebi še niste razvili 'priče'. Pri večini zunanjih opravkov se lahko zanašamo na druge za povratne informacije, standardi in zgledi so že tam. Ampak, ko gre za uporabo Dhamme kot standarda, ali imamo sami že Dhammo? Ali razmišljamo pravilno ali ne? In tudi, če pravilno, ali znamo to pravilnost opustiti ali se je še vedno oprijemamo?

Kontemplirati morate, dokler ne dosežete točke, kjer opustite, to je pomembna stvar, dokler ne dosežete točke, kjer ni več ničesar, kjer ni ne dobrega ne slabega. To vržete od sebe. To pomeni, da se znebite vsega. Če je šlo vse, potem ni več opominjanja. Če je opominjanja še kaj, potem še ni šlo vse.

Torej, v zvezi z urjenjem uma, včasih mogoče rečemo, da je enostavno. Enostavno je reči, ampak težko narediti, zelo težko. Težko je v tem, da ne gre skupaj z našimi željami. Včasih se zdi skoraj kot da bi nam pomagali angeli. Vse gre kot po maslu, karkoli mislimo ali govorimo se zdi ravno prav. Potem se te pravilnosti oprimemo in čez ne dolgo gre vse narobe. Na temu mestu je zahtevno. Nimamo standarda s katerimi bi ocenili stvari.

Ljudje, ki imajo veliko zaupanja in jim je sigurnost ter prepričanje v naravi, odstopajo v modrosti, imajo lahko zelo dober samādhi ampak nimajo veliko uvida. Vidijo le eno plat vsega in preprosto sledijo temu. Ne raziščejo. To je slepo zaupanje. V budizmu pravimo temu saddhā adhimokkha, slepo prepričanje. Imajo zaupanje, to je v redu, ampak ni rojeno iz modrosti. Ampak tega ne vidijo , verjamejo, da imajo modrost in tako ne vidijo tam kjer nimajo prav.

Zaradi tega učijo o petih močeh (bala): saddhā, viriya, sati, samādhi, paññā. Saddhā je zaupanje, viriya je vztrajen trud, sati je pozornost, samādhi je usmerjenost uma, paññā je vseobsegajoče. Ne recite paññi preprosto védenje - paññā je vseobsegajoče védenje, zaključeno védenje.

Modri so nam podali teh pet korakov zato, da jih lahko povežemo, na začetku kot predmet učenja kasneje pa kot oceno s katero prepoznamo kje se nahaja naša praksa. Na primer, saddhā, zaupanje. Ali imamo zaupanje, smo ga že razvili? Viriya, imamo vztrajen trud ali ne? Je naš trud pravilen ali napačen? O tem moramo razmisliti. Vsakdo ima nekakšen trud, ampak ali ima naš trud modrost ali ne?

Sati je enak. Še mačka ima sati. Ko vidi miš je sati tam. Oči mačke so uprte v miš. To je sati mačke. Vsakdo ima sati, živali ga imajo, prestopniki ga imajo, modrijani ga imajo.

Samādhi, zbranost uma - vsakdo ima tudi to. Mačka ga ima, ko je njen um usmerjen na to, da miš zgrabi in jo poje. Ima usmerjen namen. Sati mačke je sati neke sorte, samādhi, usmerjenost na to kar počne, je tudi zraven. Paññā, védenje, kot je tudi pri ljudeh. Ve toliko kot ve žival, ima dovolj vedenja, da lovi miši za hrano.

Tem petim stvarem se reče sposobnosti. Ali se je teh pet sposobnosti pojavilo iz sammā-diṭṭhija, ali ne? Saddhā, viriya, sati, samādhi, paññā - ali so se pojavile iz pravilnega pogleda? Kaj je pravilen pogled? Kaj je naš standard za oceno pravilnega pogleda? To moramo jasno razumeti.

Pravilni pogled je razumevanje tega, da so vse te stvari nesigurne. Zaradi tega se Buddha ter vsi Plemeniti teh stvari ne oprimejo na hitro. Oprimejo se, ampak ne na hitro. Ne pustijo, da bi to oprijemanje postalo identiteta. Oprijemanje, ki ne vodi k nastajanju je takšno, ki se ne prepleta z željo. Brez iskanja, da postanemo to ali tisto, ostane samo praksa sama. Ko se določene stvari oprimete, ali je tam udobje ali neprijetnost? Če je prijetno, ali se te prijetnosti oprimete? Če je nevšečnost, ali se te nevšečnosti oprimete?

Nekateri pogledi so lahko koristni za bolj natančno oceno naše prakse: na primer, poznavanje takšnih pogledov kot so, da je nekdo boljši od drugih, enak drugim ali, da je bolj nespameten od drugih - prepoznavanje vseh teh za napačne poglede. Mogoče te stvari čutimo, ampak poznamo jih tudi z modrostjo v tem, da se preprosto pojavijo in prenehajo. Opažanje tega, da smo boljši kot drugi ni pravilno, opažanje tega, da smo enaki drugim ni pravilno, opažanje tega, da smo slabši od drugih ni pravilno.

Pravilen pogled je tisti, ki gre čez vse to. Torej kam gremo? Če mislimo, da smo boljši od drugih, se pojavi ponos. Tam je, ampak ga ne vidimo. Če mislimo, da smo enaki drugim, ne znamo pokazati spoštovanja in ponižnosti ob primernem času. Če mislimo, da smo slabši od drugih, postanemo depresivni, misleč, da smo rojeni pod nesrečnim znamenjem in tako naprej. Še vedno se oprijemamo petih agregatov, vse je preprosto postajanje in rojstvo.

To je eden standard s katerim se lahko ocenimo. Drug je: če se srečamo s prijetno izkušnjo se počutimo srečne, če se srečamo s slabo izkušnjo smo nesrečni. Ali lahko gledamo na stvari, ki so nam všeč in na tiste, ki nam niso všeč, kot da imajo enako vrednost? Ocenite se s tem standardom. V naših vsakdanjih življenjih v različnih izkušnjah s katerimi se srečamo, če slišimo nekaj kar nam je všeč, ali se naše razpoloženje spremeni? Če se srečamo z izkušnjo, ki ne gre skupaj s tem kar nam je všeč, ali se naše razpoloženje spremeni? Ali ostane um trden? Ko opazujemo točno tukaj, imamo našo oceno.

Poznajte sebe, to je vaša priča. Ne sprejemajte odločitev zaradi moči vaših želja. Želje nas lahko napihnejo, da si mislimo, da smo nekaj, kar nismo. Moramo biti zelo pazljivi.

Zelo veliko je vidikov in strani na katere moramo pomisliti, ampak prava pot je tista, ki ne sledi željam, temveč Resnici. Poznati bi morali tako dobro kot slabo in ju potem, ko ju poznamo tudi znati opustiti. Če ne opustimo, smo še vedno tam, še vedno 'obstajamo', še vedno imamo. Če še vedno 'smo', potem je tam opominjanje, postajanje in rojstvo sta na dosegu.

Zato je Buddha rekel, da sodite le sebe, ne sodite drugih, ne glede na to, za kako dobre ali slabe se lahko izkažejo. Buddha le pokaže na pot, rekoč: »Resnica je takšna.« Torej, je naš um takšen ali ne?

Recimo, da je nek menih vzel nekaj stvari, ki so pripadale nekemu drugemu menihu. Potem ga je drugi menih obtožil: »Ukradel si moje stvari.« »Nisem jih ukradel le vzel sem jih.« Potem za sodbo vprašamo tretjega meniha. Kako naj se odloči? Obsojenega meniha bi moral pozvati naj pride pred zbor Saṅghe. »Ja, vzel sem, ampak nisem ukradel.« Ali pa glede na ostala pravila kot so pārājike ali saṅghādisese: »Ja, to sem storil, ampak nisem imel namena.« Kako lahko temu verjamete? Zapleteno je. Če mu ne morete verjeti, potem je največ kar lahko naredite, da to breme prepustite storilcu. Leži na njemu.

Ampak morali bi vedeti, da ne moremo skriti stvari, ki se pojavijo v našem umu. Ne morete jih pokriti, ne dobrih ne slabih dejanj. Ne glede na to ali so dejanja dobra ali slaba, ne morete jih kar odsloviti preprosto s tem, da jih ignorirate, ker imajo te stvari težnjo, da se pokažejo same od sebe.

Zakrijejo se same, odkrijejo se same, obstajajo znotraj in izven sebe. Vse so samodejne. Tako stvari delujejo.

Ne poskusite ugibati ali špekulirati o teh stvareh. Dokler je tam še vedno avijjā, z njimi še nismo opravili. Predsednik državnega sveta me je enkrat vprašal: »Luang Por, ali je um anāgāmīja že čist?«

»Je delno čist.«

»Eh? Anāgāmī je opustil čutno željo, kako njegov um še ni čist?«

»Željo po čutnosti je že opustil, ampak nekaj je še ostalo, ali ne? Tam je še zmeraj avijjā. Če je nekaj še zmeraj ostalo je nekaj še zmeraj ostalo. Je kot meniška posoda. So največje velike posode, so srednje velike velike posode in najmanjše velike posode. Potem so največje srednje velike posode, srednje velike srednje velike posode in najmanjše srednje velike posode. Potem so največje manjše posode, srednje velike manjše posode in najmanjše manjše posode. Ne glede na to kako majhna je, posoda je še zmeraj tam. Tako je s tem - sotāpanna, sakadāgāmī, anāgāmī. Vsi so opustili določene madeže, ampak samo do nivoja, na katerem so. Karkoli je še vedno ostalo, tega ti Plemeniti ne vidijo. Če bi lahko videli, bi bili vsi arahanti. Še vedno ne vidijo vsega. Avijjā je to kar ne vidi. Če bi bil um anāgāmīja popolnoma izravnan, potem ne bi bil anāgāmī ampak bi bil popolnoma izpopolnjen. Vendar tam je še zmeraj nekaj, kar je ostalo.«

»Je njegov um prečiščen?«

»No, je do neke mere, ampak ne 100 odstotno.«

Kako drugače naj bi odgovoril? Rekel je, da bo prišel kasneje in me o tem spraševal dalje. V to lahko pogleda, standard je tam.

Ne bodite nepazljivi. Bodite pripravljeni. Gospod Buddha nas je spodbudil, da naj bomo pripravljeni. Veste, pri tej vadbi srca so tudi mene obšli trenutki skušnjave. Večkrat me je mikalo, da bi poskusil marsikaj, ampak vse te stvari so se mi zdele, kot da vodijo stran od poti. Je zares samo nekakšno šopirjenje v umu, neke vrste domišljavost. Diṭṭhi (pogledi) in māna (ponos) sta tam. Dovolj težko se je že samo zavedati teh dveh stvari.

Enkrat je bil nek moški, ki je želel tukaj postati menih. Prinesel je svoja oblačila, odločen, da postane menih v spomin na svojo mamo. Prišel je v samostan, odložil oblačila in brez, da bi se zavzel, da izkaže nekaj spoštovanja menihom, začel z meditacijo v hoji. Naprej in nazaj, naprej in nazaj kar pred glavno dvorano, kot da se hoče zares pokazati.

Mislil sem si: »Oh, torej so naokrog tudi takšni ljudje!« Temu se reče saddhā adhimokkha - slepo prepričanje. Moral se je odločiti, da postane prebujen, preden sonce zaide ali nekaj takšnega, mislil si je, da bo enostavno. Ni pogledal nikogar drugega, samo sklonil je svojo glavo in hodil, kakor da je njegovo življenje odvisno od tega. Pustil sem, da je nadaljeval, ampak mislil sem si: »Oh, ali misliš, da bo tako lahko ali kaj?« Na koncu, sploh ne vem kako dolgo je ostal, mislim, da se sploh ni posvetil.

Takoj, ko um pomisli na nekaj, ga pošljemo ven, vsakič ga pošljemo ven. Sploh ne prepoznamo, da je to preprosto naraščajoča se nagnjenost uma. Pretvarja se za modrost in se porazgubi v nepomembnih podrobnostih. Ta mentalna nagnjenost se zdi zelo premetena, če ne bi vedeli, bi jo zamenjali za modrost. Ampak, ko zaškripa, to ni prava stvar. Ko se pojavi trpljenje, kje je potem ta tako imenovana modrost?

Torej, ostanite z Buddho. Kot sem že pred tem povedal velikokrat, se moramo v naši praksi obrniti navznoter in najti Buddho. Kje je Buddha? Buddha je te dni še vedno živ, pojdite noter in ga najdite. Kje je? Pri aniccaṃ, pojdite in ga najdite tam, ter se mu poklonite: aniccaṃ, nesigurnost. Za začetek se lahko ustavite točno tam.

Če vam um dopoveduje: »Sedaj sem sotāpanna.« Pojdite in se poklonite sotāpanni. Povedal vam bo sam: »Vse je nesigurno.« Če srečate sakadāgāmīja, pojdite in mu izkažite spoštovanje. Ko vas bo videl, bo preprosto rekel: »Ni sigurna stvar!« Če je tam anāgāmī, pojdite in se mu poklonite. Povedal vam bo samo eno stvar - »nesigurno«. In tudi, če srečate arahanta, pojdite ter se mu poklonite. Povedal vam bo še bolj odločno: »Vse je še toliko bolj nesigurno!« Slišali boste besede plemenitih: »Vse je nesigurno, ne oprijemajte se ničesar.«

Ne glejte v Buddho kot kakšen bedak. Stvari se ne oprijemajte, ne jemljite si jih na hitro, brez da bi jih opustili. Poglejte v stvari kot v funkcionalni del pojavnosti, nato pa jih pošljite preko. Takšni morate biti. Mora biti pojavno in mora biti tisto, kar je preko.

Zato pravim: »Pojdite k Buddhi.« Kje je Buddha? Buddha je Dhamma. Vsa učenja tega sveta se lahko zajame v temu učenju: aniccaṃ. Premislite o tem. Kot menih sem iskal več kot štirideset let in to je bilo vse, kar sem lahko našel. To in potrpežljivo vztrajnost. Tako se približa učenjem Buddhe - aniccaṃ: vse je nesigurno.

Ne glede na to, kako siguren želi biti um, mu samo povejte: »Ni sigurno!« Kadarkoli hoče um nekaj zgrabiti kot sigurno stvar, recite samo: »Ni sigurno, nestalno je.« Samo pribite ga s tem. Pri uporabi Dhamme ki jo je podal Buddha, na koncu pride vse do tega. Ni tako, da bi bil le trenutni pojav. Ali stojite, hodite, sedite ali ležite, vse vidite na tak način. Ali se pojavi všečnost ali nevšečnost, to vidite enako. To je prihajanje bližje k Buddhi, bližje k Dhammi.

Torej občutek imam, da je to bolj primeren način prakse. Vsa moja praksa od zgodnjih dni pa do danes je bila takšna. Dejansko se nisem zanašal na zapise, vendar jih tudi nisem prezrl. Nisem se zanašal na učitelja, ampak tudi nisem 'šel povsem sam'. Vsa moja praksa je bila 'ne to ne tisto'.

Odkrito rečeno gre zato, da 'dokončamo'. To pomeni, da prakticiramo vse do cilja tako, da se odločimo za prakso in potem vidimo tudi njen zaključek, vidimo pojavnost in tisto kar je preko.

O temu sem že govoril, vendar mogoče nekateri od vas zanima, da to slišite ponovno: če prakticirate dosledno in o stvareh dodobra premislite, boste sčasoma dosegli to točko. Na začetku hitite, da pridete naprej, hitite, da pridete nazaj, hitite, da bi se ustavili. Tako nadaljujete, dokler ne dosežete točke kjer se zdi, da kadar greste naprej to ni to, da kadar greste nazaj to ni to in, da tudi kadar se ustavljate to ni to! Zaključeno je. To je zaključek. Ne pričakujte karkoli več, zaključi se točno tukaj. Khīṇāsavo - tisti, ki je zaključil. Ne gre naprej, ne gre nazaj in se ne ustavi. Ni ustavljanja, ni odhajanja naprej in prihajanja nazaj. Zaključeno je. Premislite o tem, jasno realizirajte v vašem umu. Točno tam boste našli, da prav zares tam ni ničesar.

Ali je to za vas novo ali staro je odvisno od vas, od vaše modrosti in razsodnosti. Tisti, ki nima modrosti in razsodnosti, ne bo mogel doumeti. Samo poglejte si drevesa kot so mangovci in nangka. Če zrastejo v skupini, mogoče na začetku postane eno drevo večje, ostala pa se nagnejo vstran, rastoč stran od večjega drevesa. Zakaj se to zgodi? Kdo jim pove naj naredijo to? To je narava. Narava ima prav tako dobro in slabo, pravilno in napačno. Lahko se nagiba ali k pravilnemu ali pa se nagiba k napačnemu. Če posadimo kakršnakoli drevesa, vsa na gosto skupaj, se bodo drevesa, ki dozorijo kasneje, nagnila vstran od večjega drevesa. Kako se to zgodi? Kdo določi to. To je narava, ali Dhamma.

Temu podobno nas taṇhā vodi k trpljenju. Torej, če to kontempliramo, nas bo vodilo izven želje, prerasli bomo taṇho. S tem, ko taṇho preiskujemo jo bomo pretresli in sčasoma naredili lažjo in lažjo, dokler vsa ne izgine. Enako kot pri drevesih: ali jim kdo naroči kako naj rastejo? Ne morejo govoriti ali se premikati, pa še vedno vedo kako rasti stran od ovir. Nagnejo se vstran od kjer je prepleteno in pregosto ter je rast otežena.

Točno tukaj je Dhamma, ne rabimo gledati veliko. Tisti, ki je zvit, bo videl Dhammo v tem. Drevesa po naravi ne vdjo ničesar, obnašajo se po naravnih zakonih in še zmeraj vedo zadosti, da rastejo vstran od nevarnosti, da težijo proti primernemu mestu.

Ljudje, ki premislijo, so takšni. Posvetimo se zaradi tega, ker hočemo preiti trpljenje. Kaj je to kar ustvarja naše trpljenje? Če sledimo poti navznoter bomo izvedeli. To kar nam je všeč in to kar nam ni všeč je trpljenje. Če sta trpljenje, se jima ne približujte tako blizu. Ali se hočete v pogoje zaljubiti ali jih sovražiti? Vsi so nesigurni. Ko se usmerimo k Buddhi vse to pride h koncu. Tega ne pozabljajte. In potrpežljive vztrajnosti. Samo to dvoje je dovolj. Če imate takšno razumevanje je to zelo dobro.

Dejansko v svoji praksi nisem imel učitelja, ki bi mi podal toliko učenj kot jih vsi vi dobite od mene. Nisem imel veliko učiteljev. Posvečen sem bil v običajnem vaškem samostanu in v vaških samostanih sem tudi živel kar nekaj let. V svojem umu sem ustvaril željo po praksi.

Želel sem biti temeljit, želel sem se izučiti. V teh samostanih ni bilo nikogar, ki bi podajal učenja ampak navdih za prakso se je pojavil. Potoval sem in gledal naokrog. Imel sem ušesa in sem poslušal, imel sem oči in sem gledal. Karkoli sem slišal ljudi govoriti, sem sam sebi rekel: »Ni sigurno.« Karkoli sem videl, sem sam sebi rekel: »Ni sigurno.« Ali pa ko je jezik prišel v stik s sladkimi, kislimi, slanimi, prijetnimi ali neprijetnimi okusi, ali pa občutki udobja ali bolečine, ki so se pojavili v telesu, rekel sem si: »To ni sigurna stvar!« In tako sem živel z Dhammo.

V resnici je vse nesigurno, ampak naše želje hočejo, da bi bile stvari sigurne. Kaj lahko naredimo? Moramo biti potrpežljivi. Najbolj pomembna stvar je khanti, potrpežljiva vztrajnost. Ne vrzite stran Buddhe, temu čemur rečem 'nesigurnost' - ne vrzite stran tega.

Včasih sem šel na ogled starih religioznih mest, s pradavnimi samostanskim zgradbami, ki so jih načrtovali arhitekti in zgradili obrtniki. Na nekaterih mestih so bile razpoke. Mogoče je kateri od mojih prijateljev dodal: »Kakšna škoda ali ne? Razpokano je.« Odgovoril sem: »Če ne bi bilo tako, potem ne bi bilo Buddha, ne bi bilo Dhamme. Razpokano je zaradi tega, ker je povsem skladno z učenji Buddhe.« Resnično sem bil v sebi tudi jaz žalosten, da so bile te stare zgradbe razpokane, vendar sem se otresel svoje sentimentalnosti in poskušal reči nekaj, kar bi bilo uporabno za moje prijatelje in zame. Čeprav se je tudi meni zdelo da je škoda, sem se še zmeraj obrnil k Dhammi.

»Če ne bi bilo takšnih razpok. tudi Buddhe ne bi bilo!«

Povedal sem tako, da je imelo težo. Za korist prijateljev. Mogoče niso poslušali, vendar sem še zmeraj poslušal jaz.

To je način premišljevanja o stvareh, ki je zelo, zelo uporaben. Na primer, recimo, da nekdo pridrvi in reče: »Luang Por! Ali veste kaj je ravnokar rekel ta ali ta o vas?« Ali pa: »O vas je rekel tako in tako.« Mogoče se celo začnete jeziti. Takoj, ko zaslišite kritične besede, takšna razpoloženja pridejok vam korak za korakom. Takoj, ko zaslišimo takšne besede, se mogoče začnemo pripravljati, da se maščujemo. Ampak, ko pogledamo stvari do dna mogoče opazimo, da le ni tako, da so imeli po vsem skupaj nekaj drugega za povedati.

In tako je to še en primer 'nesigurnosti'. Torej, zakaj bi morali hiteti in verjeti stvarem? Zakaj naj bi tako močno zaupali temu, kar rečejo drugi? Zavedamo se česarkoli kar slišimo, imamo potrpljenje, previdno pogledamo v stvar in ostanemo nepristranski.

Ni tako, da bi si zapisali karkoli se pojavi v naši glavi kot nekakšno resnico. Kakršenkoli govor, ki ignorira nesigurnost, ni govor modrijana. Zapomnite si to. Karkoli vidimo ali slišimo, pa naj bo prijetno ali žalostno, samo recite 'to ni sigurno!' Recite si tako, da ima težo. S tem pridržite vse. Ne zgradite velikih težav iz teh stvari, samo pri tem jih pridržite vse. Ta točka je pomembna. Na tej točki madeži pomrejo. Praktikanti je ne bi smeli odsloviti.

Če to točko odslovite, lahko pričakujete samo trpljenje. Če ne naredite tega za temelj vaše prakse, ne boste delali prav: ampak potem se boste kasneje popravili, ker je ta princip zares dober.

Dejansko resnična Dhamma, bistvo tega kar sem govoril danes, ni tako skrivnostna. Karkoli izkusite je le materialnost, le občutek, le zaznava, le tvorba in le zavest. So samo te osnovne kvalitete, kje v njih je kakšna sigurnost?

Če pridemo k razumevanju narave stvari na tak način, poželenje, zaverovanost in navezanost izginejo. Zakaj izginejo? Ker razumemo, ker vemo. Prestavimo iz ignorance v razumevanje. Razumevanje je rojeno iz ignorance, védenje je rojeno iz ne vedenja, čistost je rojena iz madežev. Tako to deluje.

Ne odslovimo aniccaṃ, Buddhe - to pomeni, ko pravimo, da je Buddha še zmeraj živ. Govoriti, da je Buddha preminil v Nibbāno ni nujno res. V bolj globokem smislu je Buddha še zmeraj živ. Je zelo podobno temu, kakor definiramo besedo 'bhikkhu'. Če jo definiramo kot 'tisti, ki prosi'* je pomen zelo širok. Lahko jo definiramo na tak način, ampak uporaba te definicije ni tako dobra - ne vemo kdaj nehati prositi! Če bi besedo definirali v globljem smislu bi rekli: 'Bhikkhu - tisti, ki vidi nevarnost v saṃsāri.'

Nima to bolj globokega pomena? Ne gre v isto smer kot prejšnja definicija, gre veliko bolj globoko. Praksa Dhamme je takšna. Če je ne razumete popolnoma, postane spet nekaj drugega. Ko se razume popolnoma, potem postane neprecenljiva, postane vir miru.

Ko imamo sati, smo blizu Dhamme. Če imamo sati bomo videli aniccaṃ, minljivost vseh stvari. Videli bomo Buddho in prešli trpljenje saṃsāre, če ne zdaj, pa enkrat v prihodnosti.

Če zanemarimo lastnosti Plemenitih, Buddhe ali Dhamme se bo naša praksa poslabšala in ne bo obrodila sadov. Našo prakso moramo vzdrževati nenehno, ali delamo ali sedimo ali preprosto ležimo. Ko oko vidi obliko, uho sliši zvok, nos zavoha vonj, jezik okusi okus, telo zazna občutek - v vseh stvareh, Buddhe ne vrzite stran, ne zaidite stran od Buddhe.

To je kako biti tisti, ki je prišel blizu Buddhe, biti tisti, ki Buddho nenehno globoko spoštuje. Imamo dejavnosti s katerimi pokažemo spoštovanje Buddhi, kot so jutranje recitacije: Arahaṃ Sammā Sambuddho Bhagavā... To je eden od načinov s katerimi lahko pokažemo spoštovanje Buddhi ampak to ni izkaz spoštovanja Buddhi v bolj globokem pomenu kakor sem opisal tukaj. Enako je z besedo 'bhikkhu'. Če jo definiramo kot 'tisti, ki prosi' potem kar naprej prosi, ker je definirana tako. Da jo definiramo na najboljši način moramo reči 'Bhikkhu - tisti, ki vidi nevarnost v saṃsāri.'

Spoštovati Buddho je enako. Izkaz spoštovanja Buddhi samo z recitacijo fraz v pāliju, ob jutrih in večerih je primerljivo z definicijo besede 'bhikkhu' kot 'tisti, ki prosi'. Če se obrnemo proti annicaṃ, dukkhaṃ in anattā** kadarkoli oko vidi obliko, uho sliši zvok, nos zavoha vonj, jezik okusi okus, telo zazna občutek ali um motri mentalni vtis, ves čas, je to primerljivo z definicijo besede 'bhikkhu' kot 'tisti, ki vidi nevarnost v saṃsāri'. Je dosti bolj globoko, prereže skozi marsikatere stvari. Če razumemo to učenje, bomo zarasli v modrosti in razumevanju.

Temu se reče paṭipadā. Razvijte ta odnos v praksi in boste na pravi poti. Če razmišljate in opažate na tak način, četudi ste mogoče daleč od učitelja, boste še zmeraj blizu njega. Če živite fizično v bližini učitelja, vendar ga vaš um še ni spoznal, boste porabili svoj čas ali v iskanju napak ali pa prilizovanju. Če naredi nekaj kar vam ustreza rečete, da je dober - in tako daleč seže vaša praksa. Nič ne boste dosegli s tem, ko zapravljate svoj čas z opazovanjem nekoga drugega. Ampak, če razumete to učenje, lahko postanete Plemeniti v sedanjem trenutku.

Zaradi tega sem se to leto* oddaljil od svojih učencev, tako novih kot starih in nisem podal veliko učenj: zato, da lahko pogledate v stvari sami, kolikor se le da. Za menihe, ki so bolj novi sem že pripravil razpored in samostanska pravila, kot so: »Ne govorite preveč.« Ne kršite vzpostavljenih standardov, poti do realizacije, uresničitve in Nibbāne. Kdorkoli krši te standarde ni resničen praktikant, ni tisti, ki ima iskren namen, da prakticira. Četudi bi spal blizu mene vsak dan me še zmeraj ne bi videl. Četudi bi spal blizu Buddhe, ne bi videl Buddhe, če ne bi prakticiral.

Torej prepoznavanje Dhamme ali videnje Dhamme je odvisno od prakse. Imejte zaupanje, očistite svoje srce. Če vsi menihi v tem samostanu usmerite pozornost vsak v svoj um um, ne bi bilo potrebe po graji ali hvali kogarkoli. Nikogar ne bi imeli na sumu ali bili komurkoli naklonjeni. Če se pojavita jeza ali nevšečnost ju samo pustite v umu, ampak vidite ju jasno!

Nadaljujte z opažanjem teh stvari. Dokler je tam še zmeraj nekaj, to pomeni, da moramo še zmeraj izkopati in izbrusiti točno tam. Nekdo pravi: »Ne morem prerezati, tega ne morem narediti.« Če začnemo govori takšne stvari, bo tukaj le veliko huliganov, ker ne bo nihče prerezal svojih madežev.

Morate poskusiti. Če še ne morete prerezati, kopljite bolj globoko. Zakopljite v madeže, izkoreninite jih. Izkopljite jih ven, četudi se zdijo trdi in hitri. Dhamma ni nekaj kar bi dosegli s sledenjem željam. Vaš um je mogoče eno, resnica pa drugo. Gledati morate naprej in biti na preži tudi zadaj. Zaradi tega pravim: »Vse je nesigurno, vse je minljivo.«

Ta resnica o ne sigurnosti, ta kratka in preprosta resnica je obenem tako globoka in brez pomanjkljivosti, da so ljudje nagnjeni k temu, da jo ignorirajo. Nagibajo se k temu, da stvari vidijo drugače. Ne oprijemajte se dobrega, ne oprijemajte se slabega. To so lastnosti sveta. Mi prakticiramo zato, da se osvobodimo sveta, zato s temi stvarmi zaključite. Buddha je učil, da jih odložimo, da jih opustimo, ker povzročajo le trpljenje.

 

OPOMBE:

*To je tisti, čigar preživljanje je odvisno od radodarnosti drugih.

**Minljivost, nemir, ne-jaz

*2522 Budističnega obdobja, ali 1979 CE.

 

Vir: iz Food for the Heart, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘Not Sure!’
Prevod: Samanera Mahidipo / december 2019

 

(CC) SloTheravada, 2020

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information