Samanera Mahidipo - Koronavirus

Svet kot nam je poznan se je hitro spremenil. Ustaljeno življenje se je postavilo na glavo. Situacije kakršne ne bi pričakovali niti najmanj se je izkazala za zelo realno in naenkrat se je v njej znašlo vso prebivalstvo po svetu. Ne dogaja se prvič, da lahko opazujemo kako so naše še tako vsakdanje navade v katere nikoli ne podvomimo podvržene vplivom, ki daleč presegajo našo zmožnost za njihovo razrešitev. Ne malokrat nas življenje preseneti in ujame na točki, na katero pred tem nismo računali in takrat vidimo, kako plitke in zavajajoče so lahko vsakodnevne predstave, ki jih imamo. V tem trenutku se izkaže, kako dobro smo pripravljeni za sprejemanje spremembe, ki je neodvisna od naše volje. Bolj kot si dano situacijo jemljemo za sigurno in trdno, večjo potencialno negotovost ta predstavlja v primeru, ko se temelji zanjo začnejo premikati.

V času Buddhe je ob neki priložnosti do njega prišel kralj Pasenadi iz Kosale. Potem, ko je kralj razložil, da je bil ravno vpleten v opravke kakršni so značilni za ljudi njegovega položaja, ga je Buddha vprašal:

“Kaj mislite veliki kralj? Recimo, da je mož, ki je zaupanja vreden in zanesljiv prišel do vas iz vzhoda in vam ob svojem prihodu povedal: “Vaše veličanstvo, naj vam povem, da prihajam iz vzhoda. Tam sem videl ogromno goro, visoko kakor oblaki, ki prihaja v to smer in uničuje vsa živa bitja na svoji poti. Naredite karkoli kar mislite, da bi moralo biti narejeno.” Potem bi do vas prišel drug mož iz zahoda… Potem bi do vas prišel tretji mož iz severa… Potem bi do vas prišel četrti mož z juga in vam ob svojem prihodu povedal: “Vaše veličanstvo, naj vam povem, da prihajam iz vzhoda. Tam sem videl ogromno goro, visoko kakor oblaki, ki prihaja v to smer in uničuje vsa živa bitja na svoji poti. Naredite karkoli kar mislite, da bi moralo biti narejeno.”

Če se, veliki kralj, pojavi takšna vseobsegajoča nevarnost, takšno grozovito uničenje človeškega življenja - človeško življenje tako težko za pridobiti – kaj bi moralo biti narejeno?”

Če se, častiti gospod, (lord) pojavi takšna vseobsegajoča nevarnost, takšno grozovito uničenje človeškega življenja - človeško življenje tako težko za pridobiti – kaj drugega je za narediti kot ravnati se v skladu z Dhammo, ravnati pravilno, koristna dela, ustvarjanje zaslug?” (SN 3-25)

V času in trenutkih kakršni so ti, lahko dobro razmislimo. Ponuja se uvid v ustvarjene domneve glede stabilnosti sveta zunaj in znotraj, kakršnega ponavadi ni. Ali je smiselno ustvarjati investicijo od katere dolgoročno ne bo drugega kot dolga ali je boljše uvideti, da so nam stvari dane in bodo na razpolago le za določen čas, preden bodo odvzete. Tukaj so zato, da lahko z njimi bivamo na miren in neotežujoč način in da v neizbežnem primeru odvzema ne predstavljajo bremena in trpljenja. Največ kar ponuja zapletanje v stvari in situacije je to, da se jih na koncu odloži, postavi na stran, brez povzročanja odvečne škode. Ni pa nikakršne potrebe po tem, da se gre tako daleč. Zakaj naj bi si ustvarjali bolečino, če pa lahko jasno vidimo, da je realen povsem drugačen pristop k vsakodnevnim opravkom, stvarem, čustvom, ki se pojavljajo in so tukaj z nami celo življenje.

Kriza, ki je trenutno zajela svet ni prisotna samo nekje zunaj kot grožnja zdravju, ampak je tudi prav tukaj v nas samih. Ne glede na to ali smo prepričani, da je varnost v nas stabilna, če smo dovolj odkriti vidimo, da nimamo zagotovila, da se proces kakršnemu smo priča v svetu, ne bi mogel vsak trenutek začeti odvijati na tak ali drugačen način v našemživljenju. Temu pravimo edino zagotovilo, zagotovilo spremembe. Torej, mir bo bližje z opuščanjem razvite navade po navezovanju na nekaj, kjer naj bi bila pod streho celotna izkušnja doživljanja.

Buddha je razložil, kako zaradi predpostavk pride do vznemirjenja ob spremembi. To kar imamo za našo izkustveno stvarnost, natančneje razdelimo na pet področij - pet agregatov. Vsak doživet pojav, naj bo to v sedanjosti, preteklosti ali prihodnosti, ne obstaja ločeno od teh petih agregatov. Ker se z njimi identificiramo, se nanje navežemo in jih predpostavljamo za nas same, zato se ob njihovi spremembi pojavi nemir:

“In kako, menihi, je vznemirjenje skozi predpostavk? Tukaj, menihi, nepoučeni posvetnež, ki ne prepozna plemenitih in je nevešč in nediscipliniran v njihovi Dhammi, ki ne prepozna vzvišenih oseb in je nevešč in nediscipliniran v njihovi Dhammi, ima materijo za sebstvo, ali da sebstvo poseduje materijo, ali da je materija v sebstvu, ali sebstvo v materiji. Ta njegova materija se spreminja in prenareja. S spremembo in prenarejanjem materije, postane njegova zavest prezasedeno s spremembo. Vznemirjenje in konstelacija mentalnih stanj, ki so nastala iz prezasedenosti s spremembo materije, še naprej obsedajo um. Ker je njegov um obseden, je prestrašen in zaskrbljen in skozi predpostavk postane vznemirjen.”

“On ima občutek za sebstvo... zaznavanje za sebstvo... tvorbe za sebstvo... zavest za sebstvo, ali da sebstvo poseduje zavest, ali da je zavest v sebstvu, ali sebstvo v zavedanju. To njegovo zavest se spreminja in prenareja. S spremembo in prenarejanjem zavedanja, postane njegova zavest prezasedena s spremembo. Vznemirjenje in konstelacija mentalnih stanj, ki so nastala iz prezasedenosti zaradi sprememb zavedanja, obsedata njegov um. Ker je njegov um obseden, je prestrašen in zaskrbljen in skozi predpostavk postane vznemirjen.”

“Na tak način, menihi, je tu vznemirjenje skozi predpostavko.”

Skoraj tako je kot, če bi situacije kakršna je trenutna, ponujale možnost proste izbire po temu, kakšne pristope bomo razvijali v prihodnosti. To je dobro izhodišče. Na tej točki se lahko odločimo namesto tega, da se mora ustvarjene zaplete reševati v prihodnosti iz razloga, ker se je to točko namerno spregledovalo. Tako je izbira dejansko v naših rokah. Zelo koristno je, da se tukaj ne preslepimo. Nekako ni potrebno veliko, zadostuje že zavedanje tega. Prav tako različne tehnike in metode, ki so namenjene reševanju različnih problemov niso več nujne, če se ohranja pozornost na ta preprosta dejstva spremembe v vsem kar je ustvarjeno in pred katera smo postavljeni vsi. Zunanje okoliščine so tiste, katerih izid ni stvar proste izbire ampak imajo svojo pot. Nasprotno je odnos do teh dejstev na strani naše odgovornosti. Povsem možno je živeti in zanikati te resnice ampak tudi ni tako, da bo imelo to zavajanje kdaj znatnejši vpliv na potek resničnih dogodkov. Sigurno pa ne bomo mogli biti ravnodušni, ko se bo izkazalo, kako hitro se porušijo predstave, ki smo jih gradili dolgo časa. Tukaj se lahko pojavi velika jasnost, kaj vodi k zmanjševanju nelagodja in načinu življenja, ki ne vodi k ujetosti ampak k svobodnejšemu prostoru zunaj in znotraj nas. Ta odgovornost je tako dobrodošla, saj ne pomeni iskanja razlogov in dejavnikov, zaradi katerih teče tok življenja svojo pot, ampak je vezna na odnos, ki se pojavi v zvezi do njih. Na podlagi tega je možno uvideti lastne šibkosti, ki so tiste, zaradi katerih se pojavi trpljenje. In tako je to že korak bližje k temu, da se z njimi vztraja dokler ni dovolj moči, da se jih opusti.

V istem besedilu je Buddha nadaljeval in razložil, da prepoznavanje in opuščanje predpostavk v naši lastni vsakodnevni zavestni izkušnji vodi k miru:

“In kako, menihi, je ne-vznemirjenje skozi osvoboditve predpostavk? Tukaj, menihi, poučeni plemeniti učenec, ki je prerok plemenitih in je vešč in discipliniran v njihovi Dhammi, ki je prerok vzvišenih oseb in je vešč in discipliniran v njihovi Dhammi, nima materije za sebstvo, ali sebstva, da ima materijo, ali materijo da je v sebstvu ali sebstvo, da je v materiji. Ta njegova materija se spreminja in prenareja. Navkljub spremembi in predrugačenju materije, njegova zavest ne postane prezasedeno s spremembo materije. Nobeno vznemirjenje in konstelacija mentalnih stanj, ki je nastalo zaradi prezasedenosti s spremembo oblike, ne obseda njegovega uma. Ker njegov um ni obseden, ni prestrašen, tesnoben ali zaskrbljen in skozi osvoboditve predpostavk ne postane vznemirjen.”

“On ne jemlje občutek kot sebstvo... zaznavanje kot sebstvo... tvorbe kot sebstvo... zavest kot sebstvo, ali da sebstvo poseduje zvedanje, ali da je zavest v sebstvu, ali da je sebstvo v zavedanju. To njegova zavest se spreminja in prenareja. Navkljub spremembi in prenarejanju zavedanja, njegova zavest ne postane prezasedeno s spremembo zavedanja. Vznemirjenje in konstelacija mentalnih stanj, ki so nastala iz prezasedenosti s spremembami zavedanja, ne obsedajo njegovega uma. Ker njegov um ni obseden, ni prestrašen, tesnoben ali zaskrbljen in skozi osvoboditve predpostavk ne postane vznemirjen.”

“Na tak način, menihi, je tu ne-vznemirjenje skozi osvoboditve predpostavk.” (SN 22-7)

Situacija, ki se odvija po svetu je torej opozorilo kako mogoče je, da se splet dogodkov naenkrat začne odvijati v smer dosti bolj neprijetnega in nepričakovanega. Temu smo izpostavljeni, četudi prisotnega virusa ne bi bilo. Oklepanje na ustaljene navade in zavračanje nepričakovanega je tisto, kar hitro postavi življenje na glavo tudi v primeru drugačnih nesreč. Nevarnost, ki preži v tem je trenutno jasnejša. Življenje se bo čez nekaj časa postavilo nazaj na ustaljene tirnice in s tem se bo občutek varnosti postopoma povrnil. Ampak ali je to res? Skrb ob tem, ko se lagodje ponovno razširi, ni povsem neupravičena. Ali se sedaj ve, da je neprijeten izid prav tako ena izmed potencialnih možnosti? Kakšni so primerni načini za postopanje v prihodnje? Sigurno niso samo zunanji dejavniki tisti, kjer je potrebna pazljivost, da se ne zgodi nesreča. Kaj je v trenutkih lagodja tisto, kar leži prikrito in predstavlja nevarnost, ko se stvari začnejo odvijati proti našim načrtom? Te teme so v koristen razmislek. Uporabi se jih lahko za zmanjševanje trpljenja in ne obratno. Naj torej ta nepredvidljiv čas služi temu, da se občutek za neopažena področja nevarnosti v nas samih še bolj izostri.

(CC) SloTheravada, 2020

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information