Spremna beseda k prevodu MN

 

yato kho, āvuso, ariyasāvako akusalañca pajānāti, akusalamūlañca pajānāti, kusalañca pajānāti, kusalamūlañca pajānāti — ettāvatāpi kho, āvuso, ariyasāvako sammādiṭṭhi hoti, ujugatāssa diṭṭhi, dhamme aveccappasādena samannāgato, āgato imaṃ saddhammaṃ. 

Ko, prijatelji, plemeniti učenec razume slabo in vzrok slabega, dobro in vzrok dobrega, ima na ta način pravilen pogled, direkten pogled, je obdarjen s popolno jasnostjo glede Dhamme in je prispel k tej pravi Dhammi.

MN 9


 

 

Madžhima nikāya (okrajšava MN; angleški zapis Majjhima Nikāya) je eno od temeljnih zbirk theravadskega budizma in je uvrščena med kanonsko literaturo theravadskega budizma, v segment sutt (učenj) Pāli kanona srednje dolžine. Učenja so bila zbrana približno 300 let pr.n.š., po prvem zboru menihov po Buddhovi smrti. V MN je predstavljeno praktično vse Buddhovo učenje, zato se pogosto uporablja kot učni pripomoček oz. priročnik praktikantov budizma theravadske tradicije.

Zgodovina nastanka sutt
Teksti originalnih sutt so v starodavnem indijskem jeziku pāli, ki je bil poleg sanskrta takrat razširjen na področju severnega dela Indije, kot nekakšen standardizirani jezik, ki je omogočal sporazumevanje med različnimi etičnimi in jezikovnimi skupnostmi tistega prostora. Ena od teh skupnosti je živela v takratni državi Magadha, kjer je večino časa preživel Buddha. Tako se predpostavlja, da je Buddha govoril lokalni jezik māgadhī, ki je bil zelo podoben pāliju. Iz tega jezika so kasneje učenja preoblikovali v jezik pāli.

Učenja so nastala v času, ko se je znanje prenašalo samo z ustno tradicijo, to je z učenjem na pamet. To se opazi zaradi večkratnega ponavljanja odlomkov, saj je ponavljanje pomagalo pri učenju na pamet. Tak način prenašanja  tekstov je bil poznan v brahmanski tradiciji in uveljavljen v tistem času. Tako dobrega pomnjenja seveda tudi takrat ni bilo sposobno prav veliko ljudi, zato so bili v skupnostih menihov zelo odvisni od svojih učiteljev, ki so poznali ta učenja na pamet. Tega se je Buddha zelo dobro zavedal, zato je tudi spodbudil svoje učence, da naj vsak sam, neodvisno od svojega učitelja, spozna Dhammo in jo sam tudi preizkusi. 

Po Buddhovi smrti, po drugem koncilu menihov, so natančno določili tekste sutt in jih uvrstili v posamezne zbirke. Te so skupaj z meniškim zakonikom (Vinaya) ponesli menihi v razne azijske države. S kasnejšo iznajdbo pisave so na osnovi poslušanja sutt v jeziku pāli, razni narodi učenja zapisali s svojimi domačimi pisavami. Pri tem so sledili pravopisnim pravilom svojega pisnega jezika. Tako so nastali tudi palijski zapisi sutt v romanski pisavi, ki sledi pravilom zapisa v angleški jezik.

V MN 139:12 je Buddha poudaril, da naj menihi ne vztrajajo na lokalnem jeziku, niti naj ne poteptajo običajne rabe besed za pojme o katerih se govori, skratka naj se prilagodijo poslušalstvu. Tudi z upoštevanjem Buddhove odločitve v Vinayi, da se naj Dhamma uči v domačem dialektu, da ga ljudje natančno razumejo, se je nauk začel prevajati v lokalne jezike. Tako so nastali prevodi v kitajski, tajski, tibetanski, burmanski, sinhalski jezik in sanskrt. Kasneje so te prevode tudi zapisali v svoje pisave. Nekateri lokalni menihi (npr. Buddhagosa in Dhammapala) so zapisali tudi svoje komentarje sutt, ki so v nekaterih državah postali zelo spoštovani, vendar se je s časom izkazalo, da so ti komentarji dostikrat čiste spekulacije in je njihov pomen lahko tudi zavajajoč.

Pred leti so nekateri znanstveniki in menihi preverjali skladnost npr. pālijskega  teksta zapisanega v romanski pisavi (Pali Text Society) in teksta v tibetanskem zapisu, ki sta neodvisno preživela več kot 2000 let. Ugotovili so, da so teksti po pomenu skoraj identični.

Sutte v MN
Sutte so zgrajene dokaj standardno. Besede "Tako sem slišal – Evaṃ me sutaṃ" nakazujejo da gre za tekst, ki se je ohranjal z ustno tradicijo. To sutto je najprej slišal častiti Ᾱnanda, si jo točno tako zapomnil in jo kasneje recitiral in tako razširjal dalje. Za njim so to ustno tradicijo intenzivno vzdrževali drugi menihi. V začetku sutte je podana izjava, kdo pripoveduje sutto. V uvodu je tudi skoraj vedno informacija, kje se je takrat nahajal Buddha. V kolikor tega zapisa ni, je to znak, da je bil Buddha v času dogajanja pokojni. Na začetku sutte so tudi opisane okoliščine dogajanja, kraj dogajanja, glavni akterji in ponekod tudi namen tega učenja.

V prvih petdesetih suttah MN sta glavna govorca častiti Sāriputta in častiti Moggallāna. Te sutte govorijo o osnovah nauka. V srednjih petdesetih suttah gre v glavnem za dialoge, glavna govorca pa sta častiti Ᾱnanda in častiti Sāriputta. Posamezna podpoglavja so poimenovana glede na publiko, ki posluša učenja ali po nastopajočih v suttah (gospodarji, menihi, popotniki, kralji, brahmani). Zaključnih petdeset sutt bolj analitično obravnavajo poglavitna učenja Buddhovega nauka (praksa vzpostavljanja pozornosti, Štiri plemenite resnice).

Učenja v MN razlagajo osnovne postulate Buddhovega nauka in zagotavljajo pomoč in usmeritev tako pri integraciji novih menihov v skupnost menihov, kot tudi pomoč pri osebni praksi menihov. Veliko učenj obravnava probleme menihov pri izvajanju prakse in kaže na načine, kako razrešiti te probleme. Sutte so zelo uporabne tudi kot smerokaz pri reševanju temeljnih, eksistenčnih problemov človeka in njegovega sobivanja v skupnosti. Da je nazornost res široka, so učenja pogosto ilustrirana skozi prvinske prispodobe, ki zelo nazorno in jasno kažejo pravo pot in izostrijo pomen teksta. Po drugi strani so nekatere sutte bolj fenomenološke in težje razumljive oz. zahtevajo vsaj nekaj osnovnega znanja o budizmu. Glede tega morda ni najbolje začeti z branjem pri MN 1.

Branje oz. študij sutt ni vezano na njihov vrstni red v zbirki. Nekatere sutte sicer dopolnjujejo oz. dodatno osvetlijo tematiko neke druge sutte ali pa so odlomki iz ene sutte vstavljeni v drugo, vendar je vsaka sutta celota zase in tudi samozadostna v smislu obravnave določene teme. Pomembno je, da sutte beremo in o njih razmišljamo čim večkrat, saj je njihovo razumevanje dostikrat onkraj običajnega razumevanja vsakdanjega človeka in je včasih potrebno več časa za njihovo popolno sprejetje na vseh nivojih. Tako branje tekstov ni samo intelektualno početje, ampak so teksti tudi hrana za srce in včasih bralca direktno nagovorijo in povzdignejo. Človek pri tem pridobi tudi vedenje, kako so ljudje živeli v tistem času, kakšni so bili običaji in s kakšnimi osebnimi problemi so se ukvarjali. Tukaj vidimo, da se problemi od tedaj niso prav nič spremenili. Teksti so seveda najprej namenjeni za učenje na poti do osvoboditve. Nekateri pravijo, da razumevanje vsebine in praksa v skladu z njo, zadostuje za dosego prebujenja.

Struktura MN
Zbirka obsega 152 sutt, ki so razdeljene v tri poglavja (paṇṇāsapāḷi):
- osnovnih petdeset (Mūlapaṇṇāsapāḷi)
- srednjih petdeset (Madžhimapaṇṇāsapāḷi)
- zaključnih petdeset (Uparipaṇṇāsapāḷi)

V vsakem poglavju je po petdeset sutt (v zadnjem 52). Vsako poglavje se naprej deli na pet podpoglavij, v katerih je po deset sutt (v zadnjem 12). Ime podpoglavja kaže na določeno karakteristiko v sutti.

Viri za prevod
Originalnih prevodov MN iz pālija v evropske jezike je zelo malo. S prevajanjem je začel lord Chalmers (1927), potem pa I.B. Horner (1959), bhante Sujato (2018), bhikkhuTanissaro, sestra Upalavanna ter bhikkhu Ñāṇamoli in bhikkhu Bodhi (1995).

Za osnovo in izhodišče slovenskega prevoda sutt iz Madžhima nikāye mi je služila knjiga bhikkhuja Ñāṇamolija in bhikkhuja Bodhija, The Middle Lenght Discourses of the Buddha, Wisdom Publications, četrta izdaja 2009, kjer je objavljen prevod iz jezika pāli v angleščino. V osnovi je to prevod angleškega meniha Ñāṇamolija, ki je živel na Sri Lanki. Ta osnovni prevod je dopolnil in uredil ameriški menih bhikkhu Bodhi. Ker je ta prevod iz pālija v angleščino po splošnem mnenju dober in je zelo razširjen med budistično javnostjo, sem ga izbral kot predlogo za prevajanje in priredbo iz angleščine v slovenščino.

Na spletu deluje portal https://suttacentral.net/, kjer je na voljo celotna zbirka MN v pāliju. Prav tako je tam zbrana večina prevodov sutt v posamezne svetovne jezike. Videti je, da so prevodi različnih prevajalcev posamezne sutte (predvsem iz angleških predlog) včasih precej različni, saj je odlično poznavanje tematike, razumevanje Dhamme in pālija, pa tudi čut za izražanje v prevedeni jezik izjemno pomembno za ustrezen prevod.

Dileme prevajalca
Prevod oz. priredba tekstov v slovenščino ne sledi v popolnosti angleški predlogi, saj sem pri nekaterih nerazumljivih pasusih uporabljal boljše rešitve drugih prevajalcev ali pa sem našel svojo, ob pomoči bh.Hirika. Tako se je prevod bolj približal pomenu v pāliju. Tako sem pojem:
- bhava prevajal kot bitnost,
- citta prevajal kot srce in mano kot um. Tako sta oba pālijska pojma v slovenščini ločena, čeprav angleški prevodi za obe besedi običajno uporabljajo samo prevod um,
- dukkha prevajal kot neprijetnost, saj je običajen slovenski prevod *trpljenje* nezadosten in velikokrat zavajajoč,
- jhāna sem prevajal kot stopnja zbranosti,
phassa sem prevajal kot sprejetost, kar je nekaj več kot "kontakt",
- samādhi sem prevajal kot zbranost in ne "koncentracija",
- suññatā sem prevajal kot praznost,
- upādāna sem prevajal kot predpostavka in ne kot "navezanost",
- vijjā sem prevajal kot vednost, avijjā kot nevednost.

Štiri božanska bivanja/zavetišča (cattāri brahmavihāra) sem prevajal kot: dobrohotnost (mettā), sočutje (karunā), srečoželjnost (muditā), mirnodušnost (upekkhā).

Zapis zemljepisnih imen in osebnih imen sledi latinskemu pālijskemu zapisu, z nekaj izjemami. Črko j sem poslovenil v dž. Kadar se je j pojavil dvakrat skupaj (jj), sem ostal pri enkratnem zapisu dž, kot se to sliši pri izgovoru. Glede posebnih znakov nad ali pod črko pālijske besede, ki označujejo kratko ali dolgo izgovorjavo črke, sem ostal pri enakem zapisu kot je ta v angleškem pālijskem zapisu. Pri prevodu pesmi nisem vztrajal na metriki, predvsem zaradi jasnosti prevoda.

Opombe za posamezno sutto sem v slovenskem prevodu precej skrčil. V končnih Opombah sem posebej opisal večino nastopajočih oseb, narode, božanstva, geografske lokacije dogajanja, države in na kratko razložil nekatere pomembne pojme oz. besede.

V osnovnem pālijskem zapisu MN ni nobenih podnapisov ali številčenja odstavkov. Številčenje odstavkov je enako kot je v prevodu v angleščino bh. Ñāṇamolija.  Večino podnapisov in krepke pisave sem dodal z namenom, da poudarim dele teksta, ki so bistveni. Zapisi v kurzivi so pālijske besede. Slovenski prevod posamezne sutte je v polni dolžini. Sutte so okrajšane le takrat, ko se tekst sklicuje na ponavljanje nekega odlomka, ki je že bil naveden v tej sutti. Tako sutte vsebujejo ves tekst, ki ga sestavlja sutta in ni potrebe po branju drugih sutte, ki bi s tekstom dopolnile to sutto.

V dveh zelo pomembnih suttah (MN 10 in MN 118) sem v tekstu sutte posebej pomembnim pojmom v oklepaju dodal njihove originalne pālijske besede. Tudi komentarji teh sutt so nekoliko obširnejši.

Literatura
Za pomoč pri razumevanju sutt v MN svetujem sledečo literaturo:
- Ñāṇamoli Thera: Clearing the Path, Path Press, 2010.
- Bhikkhu Akiñcano: With the Right Understanding, Path Press Publications, 2019.
- Analayo: A Comparative Study of the Majjhima-nikāya, Dharma Drum Publishing Corporation, 2011.
- avdio zapisi nekaterih pālijskih besed/imen, ki nastopajo v prevodu: https://readingfaithfully.org/pali-word-pronunciation-recordings/#a
-  https://www.digitalpalireader.online/
- Pāli-English Dictionary Edited by: T.W. Rhys Davids and William Stede, The Pali Text Society.

Pomembno
Resen študij sutt zahteva prej kot slej učenje palija in študij sutt v pāliju!

Zahvala
Posebna zahvala gre adžanu Hiriku, gvardijanu slovenskega samostana Samanadipa pri Trebnjem, ki je prijazno odpravljal dileme, ki so se pojavljale ob prevajanju.

 

Prevajalec
Bojan Božič

februar 2022

 

 


iti kho, brāhmaṇa, nayidaṃ brahmacariyaṃ lābhasakkārasilokānisaṃsaṃ, na sīlasampadānisaṃsaṃ, na samādhisampadānisaṃsaṃ, na ñāṇadassanānisaṃsaṃ. yā ca kho ayaṃ, brāhmaṇa, akuppā cetovimutti — etadatthamidaṃ, brāhmaṇa, brahmacariyaṃ, etaṃ sāraṃ etaṃ pariyosānan”ti. 

Tako to sveto življenje, brahman, nima časti in ugleda za svojo korist ali izpolnitev vrline za svojo korist ali dosege zbranosti za svojo korist ali vednosti in vizije za svojo korist. Cilj tega svetega življenja, njegova srčevina in njegov konec, je neomajna osvoboditev srca.”

MN 30

(C) SloTheravada, 2022

Učenja gvardijana samostana