(MN 58) Abhayarājakumāra Sutta - Princu Abhayi

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Rādžagahu v Bambusovem gaju, v veveričjem zatočišču.

2. Princ Abhaya[1] je odšel do džainista Nātaputte in ko mu je izkazal spoštovanje, je sedel na stran. Nato mu je džainist Nātaputta rekel:

(PREIZKUS TATHᾹGATE)

3. “Pridi, princ, ovrzi učenje asketa Gotame in dober glas o tebi se bo razširil zaradi tega: ‘Princ Abhaya je ovrgel učenje asketa Gotame, ki je tako močan in mogočen.’”

“Toda, častiti gospod, kako bi ovrgel njegovo učenje?”

“Pridi, princ, pojdi do asketa Gotame in mu reci: ‘Častiti gospod, ali bi Tathāgata izrekel govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim?’ Če asket Gotama, ki je tako vprašan, odgovori: ‘Tathāgata bi izrekel govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim,’ potem mu reci: ‘Potem, častiti gospod, kakšna je razlika med tabo in navadnim posameznikom? Ker navaden posameznik bi prav tako izrekel govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim.’ Toda, če asket Gotama, ko je tako vprašan, odgovori: ‘Tathāgata ne bi izrekel govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim,’ potem mu reci: ‘Potem, častiti gospod, zakaj si razglasil o Devadatti: “Devadatta je določen za stanja prikrajšanje, Devadatta je določen za pekel, Devadatta bo ostal [v peklu] eon dolgo, Devadatta je nepopravljiv”? Devadatta je bil jezen in nezadovoljen s tvojim govorom.’ Ko asketu Gotami postaviš to dvoumno vprašanje, ga ne bo mogel ali požreti ali izpljuniti. Če se železna bodica zatakne v grlu človeka, tega ne bo sposoben ali požreti ali izpljuniti; tako tudi, princ, ko asketu Gotami postaviš dvoumno vprašanje, ga ne bo mogel ali požreti ali izpljuniti.”

4. “Da, častiti gospod,” je odgovoril princ Abhaya. Potem je vstal iz svojega sedeža, in ko je izkazal spoštovanje džainistu Nātaputti, ga je obhodil s svoje desne, ga zapustil in odšel do Blaženega. Ko se je poklonil Blaženemu, je sedel na stran, pogledal na sonce in pomislil: “Danes je prepozno, da ovržem učenje Blaženega. Učenje Blaženega bom ovrgel jutri v moji lastni hiši.” Potem je rekel Blaženemu: “Častiti gospod, naj se Blaženi strinja, da s tremi drugimi prejme jutrišnji obrok hrane od mene.” Blaženi je privolil v tišini.

5. Potem vedoč, da je Blaženi privolil, je princ Abhaya vstal s svojega sedeža in ko mu je izkazal spoštovanje, ga je obhodil s svoje desne in odšel. Ko se je noč končala, ko je bilo jutro, se je Blaženi oblekel, vzel svojo skledo in zunanje oblačilo, odšel do hiše princa Abhaya in sedel na pripravljen sedež. Princ Abhaya je potem s svojimi lastnimi rokami postregel in zadovoljil Blaženega z različnimi vrstami dobre hrane. Ko je Blaženi pojedel in odmaknil svoje roke od sklede, je princ Abhaya zavzel nižji sedež, sedel nanj na strani in rekel Blaženemu:

6. “Častiti gospod, ali bi Tathāgata izrekel takšen govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim?”

“Ne obstaja enostranski odgovor na to vprašanje, princ.”

“Potem, častiti gospod, so džainisti izgubili v tem.”

“Zakaj to praviš, princ: ‘Potem, častiti gospod, so džainisti izgubili v tem?’”[2]

Princ Abhaya je povedal Blaženemu svoj celoten pogovor z džainistom Nātaputto.

7. Ob tej priložnosti je mlad nežen dojenček ležal naslonjen v naročju princa Abhaya. Blaženi je rekel princu Abhayu: “Kaj misliš, princ? Če bi ta otrok vzel palico ali kamenček v svoja usta, medtem ko ti ali tvoja pestunja ne pazita nanj, kaj bi naredil z njim?”

“Častiti gospod, jaz bi mu to vzel iz ust. Če mu tega ne bi mogel vzeti takoj iz ust, bi prijel njegovo glavo z mojo levo roko in mu s skrivljenim prstom desne roke vzel to stvar iz ust, četudi bi tekla kri. Zakaj je tako? Ker imam sočutje za otroka.”

8. “Tako tudi, princ, takšen govor, za katerega Tathāgata ve, da je neresničen, nepravilen in nekoristen, in ki je tudi neugoden in neprijeten drugim: takšnega govora Tathāgata ne izgovori.

Takšen govor za katerega Tathāgata ve, da je resničen, pravilen toda nekoristen, in ki je tudi neugoden in neprijeten drugim: takšnega govora Tathāgata ne izgovori.

Takšen govor za katerega Tathāgata ve, da je resničen, pravilen in koristen, toda je neugoden in neprijeten drugim: Tathāgata pozna čas za uporabo takšnega govora.[3]

Takšen govor, za katerega Tathāgata ve da je neresničen, nepravilen in nekoristen, toda je ugoden in prijeten drugim: takšnega govora Tathāgata ne izgovori.

Takšen govor za katerega Tathāgata ve, da je resničen, pravilen toda nekoristen in je ugoden in prijeten drugim: takšnega govora Tathāgata ne izgovori.

Takšen govor za katerega Tathāgata ve, da je resničen, pravilen in koristen in je ugoden in prijeten drugim: Tathāgata pozna čas za uporabo takšnega govora. Zakaj je tako? Ker ima Tathāgata sočutje za bitja.

(ODGOVOR TATHᾹGATE)

9. “Častiti gospod, ko učeni plemeniti, učeni brahmini, učeni gospodarji in učeni asketi, po oblikovanju vprašanja potem gredo do Blaženega in mu ga postavijo, je v umu Blaženega že prisotna misel: ‘Če pridejo do mene in me vprašajo tako, bom odgovoril tako’? Ali pa se ta odgovor pojavi takoj v Tathāgati?”

10. “Kar se tiče tega, princ, ti bom v zameno postavil vprašanje. Odgovori kakor hočeš. Kaj misliš, princ? Ali imaš znanje o sestavnih delih kočije?”

“Da, častiti gospod, imam.”

“Kaj misliš, princ? Ko ljudje pridejo do tebe in te vprašajo: ‘Kakšno je ime tega dela kočije?’ imaš v svojem umu že prisotno misel: ‘Če pridejo do mene in me vprašajo tako, bom odgovoril tako’? Ali pa se ta odgovor takoj pojavi v tebi?”

“Častiti gospod, jaz sem dobro poznan kot poznavalec sestavnih delov kočij. Vsi sestavni deli kočije so mi dobro znani. Ta odgovor se bi takoj pojavil v meni.”

11. “Tako tudi, princ, ko učeni plemeniti, učeni brahmini, učeni gospodarji in učeni asketi, po oblikovanju vprašanja pridejo do Tathāgate in mu ga postavijo, se odgovor takoj pojavi v Tathāgati. Zakaj je tako? Ta element stvari je Tathāgata popolnoma razumel in skozi popolno razumevanje tega, se takoj pojavi odgovor v Tathāgati.”

12. Ko je bilo to rečeno, je princ Abhaya rekel: “Veličastno, častiti gospod! Veličastno, častiti gospod! Blaženi je napravil Dhammo jasno na mnogo načinov … Od danes se me naj Blaženi zapomni kot laičnega sledilca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.”

 

Opombe


[1] Princ Abhaya je bil sin kralja Bimbisāra iz Magadhe, vendar ne prestolonaslednik.

[2] Oba konca dileme, ki si jo je izmislil džainist Nātaputta sta predpostavljala, da bo Buddha podal enostranski odgovor. Ker je bil tak enostranski odgovor zavržen, je postala dilema neuporabna.

[3] Buddha ni okleval grajati in opominjati svojih učencev, ko je videl, da bo takšen njihov govor spodbujal njihovo blaginjo.

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič/april 2017, rev. maj 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Menihove misli (adžan Hiriko)