(MN 79) Cūḷasakuludāyi Sutta - Kratko učenje Sakuludāyu

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v Bambusovem gaju pri Rādžagahu, kjer so krmili veverice. Takrat se je popotnik Sakuludāyī zadrževal z veliko skupino popotnikov v pavjem zatočišču v Parku popotnikov.

2. Ko je bilo jutro, se je Blaženi oblekel, vzel svojo skledo in zunanje oblačilo in odšel v Rādžagah po miloščino. Potem je pomislil: “Saj je vendar prezgodaj, da grem po miloščino v Rādžagah. Kaj če grem k popotniku Sakuludāyī v pavje zatočišče v Parku popotnikov.”

3. In Blaženi je odšel v pavje zatočišče v Parku popotnikov. Takrat je popotnik Sakuludāyī sedel z veliko skupino popotnikov, ki so delali nemir in se glasno in hrupno pogovarjali o mnogih posvetnih stvareh, kot je o kraljih, o visoki družbi, ministrih, armadah, nevarnostih, bitkah, hrani, pijači, obleki, posteljah, cvetličnih vencih, parfumih, sorodnikih, vozilih, vaseh, mestih, mestnih okoliših, deželah, ženskah, junakih, ulicah, izvirih, mrtvih, malenkostih, o izvoru sveta, izvoru morja, če so stvari tako ali niso tako. Takrat je popotnik Sakuludāyī zagledal Blaženega prihajati v daljavi. Ko ga je zagledal, je umiril svojo skupino: “Gospodje, bodite tiho, gospodje ne delajte hrupa. Prihaja asket Gotama. Ta častiti ima rad tišino in priporoča tišino. Če bo našel našo skupino v tišini, bo morda pomislil, da se nam pridruži.” In popotniki so utihnili.

4. Blaženi je prišel do popotnika Sakuludāyīna, ki mu je rekel: “Naj Blaženi pride, častiti gospod! Pozdrav Blaženemu! Dolgo tega je, kar je Blaženi našel priložnost priti sem. Naj Blaženi sede, ta sedež je pripravljen.”

Blaženi je sedel na pripravljen sedež in popotnik Sakuludāyī je izbral nižji sedež in sedel ob stran.

Ko je tako naredil, ga je Blaženi vprašal: “Zaradi kakšne razprave sedite skupaj tukaj in sedaj Udāyī? In kakšna je bila vaša razprava, ki je bila prekinjena?”

5. “Častiti gospod, pustimo razpravo zaradi katere sedimo zdaj tukaj. Blaženi lahko o njej sliši kasneje. Častiti gospod, ko ne pridem na to zborovanje, tam sedeči govorijo mnogo vrst nesmiselnih pogovorov. Toda, ko pridem na to zborovanje, me sedeči gledajo in si mislijo: ‘Naj slišimo Dhammo, ki jo razodeva asket Udāyī.’ Vendar, ko pride Blaženi, potem oboji, jaz in ta zbor, sedimo in gledamo Blaženega in si mislimo: ‘Naj slišimo Dhammo, ki jo razlaga Blaženi.’”

6. “Potem, Udāyī, predlagaj nekaj, o čemer bi moral govoriti.”

(VSEVEDNOST)

“Častiti gospod, v zadnjih dneh je nekdo trdil, da je vseveden in vse vidi, da ima popolno vednost in modrost: ‘Če hodim ali stojim ali spim ali sem buden, sta v meni vednost in vizija neprestano in neprekinjeno prisotni.’ Ko ga vprašam o preteklosti, se izmika, vodi pogovor stran in kaže jezo, sovraštvo in grenkobo. Potem sem se spomnil na Blaženega: ‘Ah, gotovo je Blaženi, gotovo je Vzvišeni tisti, ki je spreten v teh rečeh.’”

“Toda, Udāyī, kdo je bil ta, ki je trdil, da je vseveden in vseviden … vendar, ko je bil vprašan o preteklosti, se je izmaknil, vodil pogovor na stran in pokazal jezo, sovraštvo in grenkobo?”

“To je bil džainist Nātaputta, častiti gospod.”

7. “Udāyī, če bi se moral nekdo spomniti svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev … potemtakem, se bi z njihovimi vidiki in podrobnostmi moral spomniti svojih mnogoterih preteklih življenj, potem bi mi on bodisi postavil vprašanje o preteklosti ali bi mu jaz postavil vprašanje o preteklosti. In on bi me morda zadovoljil z njegovim odgovorom na moje vprašanje ali bi morda jaz zadovoljil njega z mojim odgovorom na njegovo vprašanje. Če bi nekdo z božanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškega videl bitja, ki umirajo in se ponovno pojavljajo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna … in razumel, kako bitja gredo svojo pot v skladu s svojimi dejanji, potem bodisi mi lahko postavi vprašanje o prihodnosti in jaz mu lahko postavim vprašanje o prihodnosti in on lahko zadovolji mene z njegovim odgovorom in jaz lahko zadovoljim njega z mojim odgovorom na njegovo vprašanje. Toda pustimo preteklost Udāyī, pustimo prihodnost. Jaz te bom učil Dhammo: Ko to obstaja, tisto nastane. Z nastankom tega, tisto nastane. Ko to ne obstaja, tisto ne nastane. S prenehanjem tega, tisto preneha.”

8. “Častiti gospod, jaz se ne morem spomniti s svojimi vidiki in podrobnostmi vsega kar sem doživel v tej sedanji eksistenci, zato, kako bi se spomnil svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev … z njihovimi vidiki in podrobnostmi, kot se to Blaženi? Jaz ne morem videti niti blatnega škrata, zato, kako naj z božanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškega, vidim bitja, ki umirajo in se ponovno pojavljajo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna … in razumel, kako bitja gredo svojo pot v skladu s svojimi dejanji, kot to počne Blaženi? Toda, častiti gospod, ko mi je Blaženi rekel: ‘Pusti preteklost, Udāyī, pusti prihodnost. Učil te bom Dhammo: Ko to obstaja, tisto nastane. Z nastankom tega, tisto nastane. Ko to ne obstaja, tisto ne nastane. S prenehanjem tega, tisto preneha’ – to mi je celo bolj nejasno. Morda, častiti gospod, lahko jaz zadovoljim Blaženega z odgovorom na vprašanje o nauku našega učitelja.”

9. “No, Udāyī, kaj se uči v nauku tvojega učitelja?”

(LEPOTA)

“Častiti gospod, v nauku našega učitelja se uči: ‘To je popolna lepota, to je popolna lepota!’”

“Toda, Udāyī, ker se uči v nauku tvojega učitelja: ‘To je popolna lepota, to je popolna lepota!’ – kaj je popolna lepota?”

“Častiti gospod, ta lepota je popolna lepota, ki ni presežena s katerokoli drugo lepoto, ki je večja ali bolj vzvišena.”

“Toda, Udāyī, kaj je ta lepota, ki ni presežena s katerokoli drugo lepoto, ki je večja ali bolj vzvišena?”

“Častiti gospod, ta lepota je popolna lepota, ki ni presežena s katerokoli drugo lepoto, ki je večja ali bolj vzvišena.”

10. “Udāyī, na ta način lahko nadaljuješ še dolgo časa. Ti rečeš: ‘Častiti gospod, ta lepota je popolna lepota, ki ni presežena s katerokoli drugo lepoto, ki je večja ali bolj vzvišena,’ vendar ne nakažeš, kakšna je ta lepota. Predpostavimo, da je človek rekel: ‘Zaljubljen sem v najlepšo dekle v tej deželi.’ Potem bi ga vprašali: ‘Dobri človek, to najlepše dekle v deželi, v katero si zaljubljen – ali veš, je iz kaste kšatrij ali kaste brahmanov ali kaste vaijš ali kaste šuder?’ In on bi odgovoril: ‘Ne.’ Potem bi ga vprašali: ‘Dobri človek, to najlepše dekle v deželi, v katero si zaljubljen – ali veš, kako ji je ime in iz katerega naroda je? … Ali je visoka ali nizka ali srednje višine? … Ali je temne ali rjave ali zlate barve kože? … V kateri vasi ali mestu živi?’ In on bi odvrnil: ‘Ne.’ In potem bi ga vprašali: ‘Dobri človek, ali potem ljubiš dekle, ki je nisi nikoli spoznal ali videl?’ In on bi odgovoril: ‘Da.’ Kaj misliš, Udāyī, če je to tako, ali ne bi ta človek govoril neumnosti?”

“Gotovo, častiti gospod, če je to tako, bi ta človek govoril neumnosti.”

“Toda na isti način, Udāyī, ti praviš: ‘Ta lepota je popolna lepota, ki ni presežena s katerokoli drugo lepoto, ki je večja ali bolj vzvišena,’ vendar ne nakažeš, kaj je ta lepota.”

11. “Častiti gospod, tako kot čudovit berilov dragulj, ki je kakor čista voda, z osmimi ploskvami, dobro rezan, leži na rdečem brokatu, žari, sije in se sveti, takšne lepote je sebstvo [ki preživi] nedotaknjeno po smrti.”

12. “Kaj misliš, Udāyī? Ta čudovit berilov dragulj, ki je kakor čista voda, z osmimi ploskvami, dobro rezan leži na rdečem brokatu, žari, sije in se sveti, ali pa kresnica v trdi temi noči – od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen in vzvišen?” - “Kresnica v trdi temi noči, častiti gospod.”

13. “Kaj misliš, Udāyī? Ta kresnica v trdi temi noči ali oljna svetilka v trdi temi noči - od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen in vzvišen?” - “Oljna svetilka, častiti gospod.”

14. “Kaj misliš, Udāyī? Ta oljna svetilka v trdi temi noči ali velik kres v trdi temi noči - od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen in vzvišen?” - “Velik kres, častiti gospod.”

15. “Kaj misliš, Udāyī? Ta velik kres v trdi temi noči ali zvezda danica na jasnem nebu brez oblakov - od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen in vzvišen?” - “Zvezda danica na jasnem nebu brez oblakov, častiti gospod.”

16. “Kaj misliš, Udāyī? Zvezda danica na jasnem nebu brez oblakov ali polna luna opolnoči na jasnem nebu brez oblakov na dan Uposathe petnajstega - od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen in vzvišen?” - “Polna luna opolnoči na jasnem nebu brez oblakov na dan Uposathe petnajstega, častiti gospod.”

17. “Kaj misliš, Udāyī? Polna luna opolnoči na jasnem nebu brez oblakov na dan Uposathe petnajstega, ali poln disk sonca opoldne na jasnem nebu brez oblakov v jeseni v zadnjem mesecu deževnega obdobja - od teh dveh, kdo daje sijaj, ki je bolj odličen in vzvišen?” - “Polni disk sonca opoldne na jasnem nebu brez oblakov v jeseni v zadnjem mesecu deževnega obdobja, častiti gospod.”

18. “Poleg tega, Udāyī, jaz vem za zelo veliko božanstev [s katerih lepoto] se ne moreta primerjati sijanje sonca in lune, vendar ne rečem, da ne obstaja druga lepota, ki je večja ali bolj vzvišena kot je ta. Toda ti, Udāyī, o tej lepoti, ki je nižja in manjvredna od lepote kresnice praviš: ‘To je popolna lepota,’ vendar ne nakažeš, kaj je ta lepota.”

19. “Blaženi je zaključil z razpravo, vzvišeni je zaključil z razpravo.”

“Toda, Udāyī, zakaj praviš to?”

“Častiti gospod, v nauku našega učitelja se uči: ‘To je popolna lepota, to je popolna lepota.’ Toda, ko Blaženi pritisne na nas in nas izpraša in navzkrižno zasliši o nauku našega učitelja, se najdemo prazni, votli in zmotni.”

(URSNIČENJE PRIJETNEGA SVETA)

20. “Kaj misliš, Udāyī, ali obstaja popolnoma prijeten svet? Ali obstaja praktičen način, kako uresničiti popolnoma prijeten svet?”

“Častiti gospod, v nauku našega učitelja se uči: ‘Obstaja popolnoma prijeten svet, obstaja praktičen način kako uresničiti popolnoma prijeten svet.’”

21. “Ampak, Udāyī, kakšen je praktičen način uresničiti popolnoma prijeten svet?”

“Častiti gospod, ko se opusti ubijanje živih bitij, se človek vzdrži ubijanja živih bitij. Ko se opusti jemanja tega kar ni dano, se človek vzdrži jemanja tega kar ni dano. Ko se opusti napačno ravnanje v spolnosti, se človek vzdrži napačnega ravnanja v spolnosti. Ko se opusti napačni govor, se človek vzdrži napačnega govora. Človek se loti in prakticira neko vrsto asketizma. To je praktičen način, kako uresničiti popolnoma prijeten svet.”

22. “Kaj misliš, Udāyī? Ko človek opusti ubijanje živih bitij in se vzdrži ubijanja živih bitij, ali njegovo sebstvo potem čuti samo prijetnost ali oboje, prijetnost in neprijetnost?”

“Oboje, prijetnost in neprijetnost, častiti gospod.”

“Kaj misliš, Udāyī? Ko človek opusti jemanje tega kar ni dano in se vzdrži jemanja tega kar ni dano … ko opusti slabo obnašanje v spolnosti… ko opusti lažnivi govor in se vzdrži lažnivega govora, ali njegovo sebstvo čuti samo prijetnost ali oboje, prijetnost in neprijetnost?”

“Oboje, prijetnost in neprijetnost.”

“Kaj misliš, Udāyī? Ko se človek loti in prakticira neko vrsto asketizma, ali njegovo sebstvo potem čuti samo prijetnost ali prijetnost in neprijetnost?”

“Oboje, prijetnost in neprijetnost, častiti gospod.”

“Kaj misliš, Udāyī? Ali se uresničenje popolnoma prijetnega sveta uresničuje skozi sledenje poti mešanice prijetnosti in neprijetnosti?”

23. “Blaženi je zaključil z razgovorom, vzvišeni je zaključil z razgovorom.”

“Toda, Udāyī, zakaj to praviš?”

“Častiti gospod, v učenju našega učitelja se uči:

‘Obstaja popolnoma prijeten svet. Obstaja praktičen način za uresničitev popolnoma prijetnega sveta.’ Toda, ko Blaženi pritisne na nas in nas izpraša in navzkrižno zasliši o nauku našega učitelja, se najdemo prazni, votli in zmotni. Toda, častiti gospod, ali obstaja popolnoma prijeten svet? Ali obstaja praktičen način za uresničenje popolnoma prijetnega sveta?”

24. “Obstaja popolnoma prijeten svet, Udāyī. Obstaja praktičen način za uresničitev popolnoma prijetnega sveta.”

“Častiti gospod, kakšen je ta praktičen način za uresničenje popolnoma prijetnega sveta?”

25. “Tako, Udāyī, popolnoma odmaknjen od čutnosti, ločen od slabih stanj, menih vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti … Z umirjanjem misli in razmišljanja, on vstopi in biva v drugi stopnji zbranosti … v tretji stopnji zbranosti … To je praktični način za uresničenje popolnoma prijetnega sveta.”

“Častiti gospod, to ni praktičen način za uresničenje popolnoma prijetnega sveta. Na tej točki je že bil uresničen popolnoma prijeten svet.”

“Udāyī, na tej točki še ni bil uresničen popolnoma prijeten svet. To je samo praktičen način za uresničenje popolnoma prijetnega sveta.”

26. Ko je bilo to rečeno, so zbrani okoli popotnika Sakuludāyīna napravili nemir, ko so glasno in hrupno zavpili: “Izgubljeni smo skupaj z učenji našega učitelja! Izgubljeni smo skupaj z učenji našega učitelja! Mi ne vemo ničesar višjega od tega!”

Potem je Sakuludāyī utišal te popotnike in vprašal Blaženega:

27. “Častiti gospod, na kateri točki je uresničen popolnoma prijeten svet?”

“Udāyī, z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti in končanjem prejšnjega veselja in žalosti, menih vstopi in biva v četrti stopnji zbranosti, brez prijetnosti ali neprijetnosti, s čisto mirnodušnostjo in pozornostjo. On biva s tistimi božanstvi, ki so se pojavila v popolnoma prijetnem svetu in govori z njimi in vstopi v pogovor z njimi. Na tej točki je popolnoma prijeten svet uresničen.”

28. “Častiti gospod, sigurno je zaradi uresničenja tega popolnoma prijetnega sveta, da menihi živijo sveto življenje pod Blaženim.”

“Ni zaradi uresničenja tega popolnoma prijetnega sveta, da menihi živijo sveto življenje pod mano. Obstajajo druga stanja, Udāyī, višja in bolj prefinjena [od teh] in zaradi njihovega uresničenja menihi živijo sveto življenje pod menoj.”

“Kaj so ta višja in bolj prefinjena stanja, častiti gospod, da zaradi njihovega uresničenja menihi živijo sveto življenje pod Blaženim?”

(URESNIČENJE VIŠJIH IN BOLJ PREFINJENIH STANJ)

29. “Udāyin, Tathāgata se pojavi v svet, popoln, popolno prebujen, popoln v pravi vednosti in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov, neprimerljiv vodja posameznikov, ki jih je potrebno ukrotiti, učitelj božanstev in ljudi, prebujen, blažen. On razodeva ta svet z njegovimi božanstvi, njegovimi Mārami in njegovimi Brahmāmi, to generacijo z njenimi asketi in brahmani, njenimi princi in ljudmi, kar je sam uresničil z direktno vednostjo. Uči Dhammo, ki je dobra v začetku, dobra v sredini in dobra na koncu, s pravilnim pomenom in izražanjem in razodeva sveto življenje, ki je popolnoma dovršeno in prečiščeno.

30. Gospodar ali gospodarjev sin ali nekdo, ki je rojen v nekem drugem narodu, sliši to Dhammo. Pri poslušanju Dhamme pridobi zaupanje v Tathāgato. Ko ima to zaupanje, razmišlja tako: ‘Posvetno življenje je prenapolnjeno in prašno, meniško življenje je široko odprto. Ko živiš doma, ni enostavno živeti duhovno življenje povsem popolno in čisto kot zloščena školjka. Kaj če si obrijem svoje lase in brado, oblečem rumena oblačila in grem naprej od doma v brezdomstvo. Kasneje si ob priložnosti, z opustitvijo majhnega ali velikega bogastva, opustitvijo majhnega ali velikega kroga sorodnikov, obrije svoje lase in brado, obleče rumena oblačila in gre naprej iz življenja gospodarja v brezdomstvo.

31. Ko tako odide naprej od doma v brezdomstvo in se usposablja za meniha in za ta način življenja, opusti ubijanje živih bitij, se vzdrži ubijanja živih bitij. Z odloženo palico in orožjem, zavestno, usmiljeno, biva sočuten do vseh živih bitij. Opusti jemanje tega kar mu ni dano, se vzdrži jemanja tega kar mu ni dano. Jemlje le tisto, kar mu je dano, pričakuje le tisto, kar mu je dano in brez kraje biva v čistosti. Z opustitvijo necelibatnega življenja se drži celibata, živi ločeno, se vzdrži posvetne prakse spolnega odnosa.

Z opustitvijo lažnivega govora, se vzdrži laganja. Govori resnico, je vreden zaupanja in zanesljiv, ta, ki ni goljuf tega sveta. Z opustitvijo zlonamernega govora, se vzdrži zlonamernega govora. Drugje ne ponovi tega, kar je slišal tukaj, z namenom, da loči [te ljudi] od teh, niti ne ponovi tem ljudem tega, kar je slišal drugje, z namenom, da loči [te ljudi] od tistih. Tako je tisti, ki združi te, ki so razdeljeni, je spodbujevalec prijateljstva, ki uživa v slogi, se radosti v slogi, se veseli v slogi, je govorec besed, ki spodbujajo slogo. Z opustitvijo osornega govora se vzdrži osornega govora. Govori take besede, ki so nežne, prijetne za uho in ljubeznive, ki gredo do srca, so vljudne, jih mnogi želijo in so mnogim prijetne. Z opustitvijo praznega govorjenja se vzdrži praznega klepeta. Govori ob pravem času, govori kar je dejstvo, govori o tem kar je dobro, govori o Dhammi in disciplini. Ob pravem času govori takšne besede, ki si jih je vredno zapomniti, razumne, zmerne in koristne.

Vzdrži se uničevanja semen in rastlin. Poje samo en obrok na dan, vzdrži se prehranjevanja ponoči in izven pravilnega časa[1]. Vzdrži se plesa, petja, glasbe in neprimernih predstav. Vzdrži se nošenja okrasnih vencev, odišavljenja z vonjavami in olepševanja sebe z mažami. Vzdrži se visokih in velikih ležišč. Vzdrži se sprejemanja zlata in denarja. Vzdrži se sprejemanja surovega žita. Vzdrži se sprejemanja surovega mesa. Vzdrži se sprejemanja žensk in deklet. Vzdrži se sprejemanja moških in ženskih sužnjev. Vzdrži se sprejemanja koz in ovc. Vzdrži se sprejemanja kokoši in prašičev. Vzdrži se sprejemanja slonov, govedi, konjev in kobil. Vzdrži se sprejemanja polj in posesti. Vzdrži se hoje po opravkih in prenašanja sporočil. Vzdrži se kupovanja in prodajanja. Vzdrži se uporabe lažnih uteži, lažnih metrov, lažnih kovin in lažnih meril. Vzdrži se sprejemanja podkupnin, zavajanja, goljufanja in prevar. Vzdrži se zadajanja ran, ubijanja, ugrabitev, razbojništva, ropanja in nasilja.

32. Zadovoljen je z oblačili, da zaščiti svoje telo in s podarjeno hrano, da zadovolji svoj želodec, in kamorkoli gre, sam odloči, da vzame s sabo le to. Kot ptica, ki kamorkoli gre, leti s svojimi krili kot svojim edinim bremenom, tako tudi menih postane zadovoljen z obleko, da z njo zaščiti svoje telo in s podarjeno hrano zadovolji svoj želodec in kamorkoli gre, vzame s sabo le to. Ko ima to plemenito krepost, doživlja v sebi blaženost, da je brezhiben.

33. Ko gleda objekt z očmi, se ne oprime njegovih znakov in značilnosti. Če je pustil sposobnost oči nevarovano, ga lahko napadejo zla slaba stanja poželenja in neugajanja, zato prakticira pot zadržanja sebe, varuje sposobnost oči, loti se zadržanja sposobnosti oči. Ko sliši zvok z ušesi ... Ko voha vonj z nosom ... Ko okusi okus z jezikom … Ko tipa otipljiv predmet s telesom ... Ko z umom opazi pojav, se ne oprime njegovih znakov in značilnosti. Če pusti sposobnost uma nevarovano, ga lahko napadejo zla slaba stanja poželenja in neugajanja. Prakticira pot svoje zadržanosti, varuje sposobnost uma, se loti zadržanja sposobnosti uma. Ko ima to plemenito zadržanje čutnih sposobnosti, doživlja v sebi čisto blaženost.

34. On postane ta, ki deluje premišljeno, ko gre naprej in se vrača; ki deluje premišljeno, ko gleda naprej in gleda stran; ki deluje premišljeno, ko upogiba in razteguje svoje ude; ki deluje premišljeno, ko nosi svoja oblačila in nosi svoje zunanje oblačilo in skledo; ki deluje premišljeno, ko je, pije, požira hrano in jo okuša; ki deluje premišljeno, ko odvaja blato in urinira; ki deluje premišljeno, ko hodi, stoji, sedi, zaspi, se zbudi, govori in je tiho.

35. Ko ima to plemenito krepost in to plemenito zadržanost [čutnih] sposobnosti in ko ima to plemenito pozornost in premišljenost, se zateče k osamljenemu počivališču: v gozd, k vznožju drevesa, na goro, v grapo, v jamo na pobočju, na tla za kremiranje, v goščavo pragozda, na odprt prostor, na kup slame.

36. Po vrnitvi s poti, na kateri je zbral hrano, po kosilu, sede, prekriža noge, vzravna telo in se posveti pozornosti. Z opustitvijo poželenja po svetu, biva s srcem opuščenim poželenja, svoje srce očisti poželenja. Z opustitvijo zlobe, biva s srcem opuščenim zlobe, sočuten za dobrobit vseh živih bitij, svoje srce očisti zlobe. Z opustitvijo otopelosti in zaspanosti, biva opuščen otopelosti in zaspanosti, zaznavajoč svetlobo, pozoren in jasno dojemajoč, svoje srce očisti otopelosti in zaspanosti. Z opustitvijo nemira in zaskrbljenosti, biva opuščen nemira. S srcem, ki je notranje umirjeno, svoje srce očisti nemira in zaskrbljenosti. Z opustitvijo dvoma, gre preko dvoma, ni zmeden glede koristnih stanj, svoje srce očisti dvoma.

37. Ko je tako odstranil teh pet ovir, onesnaženj srca, ki slabijo modrost, popolnoma odmaknjen od čutnosti, ločen od slabih stanj, menih vstopi in biva v prvi stopnji zbranosti … To, Udāyī, je višje in bolj prefinjeno stanje, zaradi uresničenja katerega menihi živijo sveto življenje pod menoj.

38. Z umiritvijo misli in razmišljanja, menih vstopi in biva v drugi stopnji zbranosti, ima notranjo samozavest in poenotenje srca, je brez misli in razmišljanja in ima zadovoljstvo in prijetnost, ki sta rojena iz zbranosti.

39. Ko izgine zadovoljstvo, menih vstopi in biva v tretji stopnji zbranosti, kjer je mirnodušen, pozoren in premišljen, in še vedno doživlja prijetnost s telesom, o čemer plemeniti pravijo ‘On prijetno biva mirnodušen in pozoren.’

40. Z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti in končanjem prejšnjega veselja in žalosti, menih vstopi in biva v četrti stopnji zbranosti, brez prijetnosti ali neprijetnosti, s čisto mirnodušnostjo in pozornostjo. Tudi to, Udāyī, je višje in bolj prefinjeno stanje, zaradi uresničenja katerega menihi živijo sveto življenje pod menoj.

41. Ko je njegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, ga usmeri k spominu na pretekla življenja. Spomni se svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev, treh rojstev, štirih rojstev, petih rojstev, desetih rojstev, dvajsetih rojstev, tridesetih rojstev, štiridesetih rojstev, petdesetih rojstev, stotih rojstev, tisočih rojstev, sto tisočih rojstev, veliko vekov krčenja sveta, veliko vekov širjenja sveta, veliko vekov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako, bil sem iz tega naroda, tako sem izgledal, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti, takšen konec mojega življenja. In ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil drugje. Tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega naroda, s takšnim izgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti in takšen konec mojega življenja. In ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil tukaj.’ Tako se z njihovimi vidiki in podrobnostmi spomni svojih mnogoterih preteklih življenj. Tudi to, Udāyī, je višje in bolj prefinjeno stanje, zaradi uresničenja katerega menihi živijo sveto življenje pod menoj.

42. Ko je njegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, ga usmeri k vednosti o umiranju in ponovnem pojavljanju. Z božanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškega, vidi bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna. Razume, kako bitja umirajo v skladu s svojimi dejanji: ‘Ta bitja, ki so se napačno obnašala s telesom, govorom in umom, ki so sramotila plemenite, imela napačen pogled in so se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu, so se po razpadu telesa, po smrti, ponovno pojavila v stanje revščine, v slabo okolico, v nižji svet, v peke. Vendar tista bitja, ki so se dobro obnašala s telesom, govorom in umom, ki niso sramotila plemenitih, ki so imela pravilen pogled in so se lotila dejanj, ki so temeljila na pravilnem pogledu, so se z zlomom telesa, po smrti, ponovno pojavila v dobri okolici, v nebeškem svetu.’ Tako z božanskim očesom, ki je prečiščeno in presega človeškega, vidi bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna in razume, kako bitja gredo dalje v skladu s svojimi dejanji. Tudi to, Udāyī, je višje in bolj prefinjeno stanje, zaradi uresničenja katerega menihi živijo sveto življenje pod menoj.

43. Ko je njegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, ga usmeri k vednosti o uničenju vplivov. Razume kot v resnici je: ‘To je neprijetnost. To je izvor neprijetnosti. To je prenehanje neprijetnosti. To je pot, ki vodi do prenehanja neprijetnosti.’ On razume kot v resnici je: ‘To so vplivi. To je izvor vplivov. To je prenehanje vplivov. To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’ Razume kot v resnici je: ‘To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’

44. Ko ve in vidi to, je njegovo srce osvobojeno vpliva čutnosti, vpliva bitnosti in vpliva nevednosti. Ko je osvobojeno, pride vednost: ‘Osvobojeno je.’ On razume: ‘Rojstvo je uničeno, sveto življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje bitnosti.’ Tudi to, Udāyī, je višje in bolj prefinjeno stanje, zaradi uresničenja katerega menihi živijo sveto življenje pod menoj.

To, Udāyī, so ta višja in bolj prefinjena stanja, zaradi uresničenja katerih menihi živijo sveto življenje pod menoj.”

45. Ko je bilo to rečeno, je popotnik Sakuludāyī rekel Blaženemu: “Veličastno, častiti gospod! Veličastno, častiti gospod! Blaženi je naredil Dhammo jasno na mnogo načinov, kot da bi obrnil pokonci to, kar je bilo prevrnjeno, razkril to, kar je bilo skrito, pokazal pot temu, ki se je izgubil, ali držal svetilko v temi, da je tisti z dobrim vidom lahko videl oblike. Jaz grem k Blaženemu po zatočišče in k Dhammi in k meniški Saṅghi. Sprejel bom hojo naprej pod Blaženim, častiti gospod, sprejel bom popolno sprejetost.”

46. Ko je bilo to rečeno, so zbrani nagovorili popotnika Sakuludāyina: “Ne živite svetega življenja pod asketom Gotamo, gospod Udāyī. Ker ste učitelj, gospod Udāyī, ne živite kot učenec. Če gospod Udāyī to naredi, bi bilo to tako, kot bi dragocen bokal za vodo postal navaden lončeni vrč. Ne živite svetega življenja pod asketom Gotamo, gospod Udāyī. Ker ste učitelj, gospod Udāyī, ne živite kot učenec.”

Tako so zbrani popotniku Sakuludāyinu preprečili živeti sveto življenja pod Blaženim.

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / september 2017, rev. julij 2023

 

(C) SloTheravada, 2023