(MN 85) Bodhirājakumāra Sutta – Učenje princu Bodhiju

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v deželi Bhagga pri Suṁsumāragiri, v gozdičku Bhesakaḷā v Jelenjem parku.

2. Za princa Bodhija je bila pred kratkim zgrajena palača z imenom Kokanada in do tedaj še ni bila naseljena z nobenim samotarjem ali brahminom ali kakršnimkoli drugim človeškim bitjem.[1]

3. Takrat je princ Bodhi je nagovoril brahminskega študenta Sañjikāputta: “Pridi, dragi moj Sañjikāputta, pojdi do Blaženega in ga pozdravi v mojem imenu s tvojo glavo pri njegovih nogah in ga vprašaj, če je brez bolezni in stiske in je zdrav, močan in biva v udobju, rekoč: ‘Častiti gospod, princ Bodhi se klanja s svojo glavo pri nogah Blaženega in sprašuje, če je Blaženi brez bolezni … in biva v udobju.’ Potem reci: ‘Častiti gospod, naj Blaženi skupaj s sangho menihov privoli in sprejme od princa Bodhija jutranji obrok hrane .’”

“Da, gospod,” je odgovoril Sañnjikaputta in odšel do Blaženega in izmenjal z njim pozdrave. Ko je bil ta vljuden in prijazen pogovor končan, je sedel na stran in rekel: »Mojster Gotama, princ Bodhi se klanja s svojo glavo pri nogah Blaženega in sprašuje, če je Blaženi brez bolezni … in biva v udobju. In on pravi sledeče: ‘Naj mojster Gotama skupaj s sangho menihov privoli in sprejme od princa Bodhija jutranji obrok hrane .’”

4. Blaženi se je strinjal v tišini. Potem, ko je vedel, da je Blaženi privolil, se je Sañjikāputta dvignil iz svojega sedeža, odšel do princa Bodhija in mu povedal kaj se je zgodilo in dodal: “Samotar Gotama je privolil.”

5. Ko se je končala noč je imel princ Bodhi pripravljeno dobro hrano različnih vrst na svojem domu in je dal prekriti z belo tkanino vso palačo Kokanada, vse do zadnje stopnice na stopnišču.[2] Potem je nagovoril brahminskega študenta Sañjikāputta: “Pridi, dragi moj Sañjikāputta, pojdi do Blaženega in mu tako naznani, da je čas: ‘Čas je, častiti gospod, obrok hrane je pripravljen.’”

“Da, gospod,” je odgovoril Sañjikāputta in odšel do Blaženega in tako naznanil, da je čas: “Čas je, mojster Gotama, obrok hrane je pripravljen.”

6. Bilo je jutro in Blaženi se je oblekel, vzel svojo skledo in zunanje oblačilo in odšel do prebivališča princa Bodhija.

7. Ob tej priložnosti je princ Bodhi stal v zunanji verandi in čakal na Blaženega. Ko je videl Blaženega prihajati v daljavi je odšel ven, da ga sreča in se mu pokloni; ko je dovolil Blaženemu, da gre pred njim, sta nadaljevala do palače Kokanada. Tam se je Blaženi ustavil pri najnižji stopnici stopnišča. Princ Bodhi mu je rekel: “Častiti gospod, naj Blaženi stopi na tkanino, naj Vzvišeni stopi na tkanino, to lahko vodi do mojega blagostanja in sreče za dolgo časa.” Ko je bilo to rečeno, je Blaženi ostal tiho.

V drugo … V tretje mu je princ Bodhi rekel: “Častiti gospod, naj Blaženi stopi na tkanino, naj Vzvišeni stopi na tkanino, to lahko vodi do mojega blagostanja in sreče za dolgo časa.”

Blaženi je pogledal na častitega Ᾱnando. Častiti Ᾱnanda je rekel princu Bodhiju: “Princ, naj se tkanina odstrani. Blaženi ne bo stopil na tkanino; Tathāgata se ravna obzirno do prihodnih generacij.”

8. Tako je princ Bodhi dal odstraniti tkanino in pripraviti sedeže v zgornjih prostorih palače Kokanada. Blaženi in sangha menihov so se pozpeli po stopnicah v palači Kokanada in sedli na pripravljene sedeže.

9. S svojimi lastnimi rokami je princ Bodhi postregel in zadovoljil z različnimi vrstami dobre hrane sangho menihov, ki jo je vodil Buddha. Ko je Blaženi pojedel in odmaknil roke od svoje sklede, je princ Bodhi sedel na nižji sedež, sedel na stran in rekel Blaženemu: “Častiti gospod, mi smo mislili tako: ‘Zadovoljstvo se ne dobi skozi užitek; zadovoljstvo se dobi skozi bolečino.’”[3]

10. “Princ, pred mojim razsvetljenjem, ko sem bil samo nerazsvetljen Bodhisatta, sem tudi sam mislil tako: ‘Zadovoljstvo se ne dobi skozi užitek; zadovoljstvo se dobi skozi bolečino.’

11. Kasneje, princ, ko sem bil še vedno mlad, črnolas mladenič, obdarjen z blagoslovom mladosti, v začetku življenja, čeprav sta moja mati in oče želela drugače in jokala oblita s solzami, sem si obril glavo in brado, si nadel rumena oblačila in odšel od doma v brezdomstvo.

12. Ko sem se odrekel svetu, menihi, v iskanju tega, kar je koristno, v iskanju najvišjega stanja popolnega miru, sem odšel do Āḷāra Kālāme in mu rekel: ‘Prijatelj Kālāma, jaz hočem živeti sveto življenje v tem učenju in disciplini.’ Āḷāra Kālāma je odvrnil: ‘Častiti lahko ostane tukaj. To učenje je takšno, da modri človek kmalu vstopi in biva v njem, da sam spozna skozi neposredno védenje nauk svojega učitelja.’ Jaz sem se hitro naučil tega učenja. Kar se tiče recitiranja na pamet in ponavljanja tega učenja, sem lahko govoril z znanjem in samozavestjo in sem lahko trdil, ‘Jaz vem in vidim’ – in tam so bili drugi, ki so ravnali podobno.

Premislil sem: ‘Ne zgolj skozi vero Āḷāra Kālāma izjavlja: “Z uresničenjem zase, z neposrednim znanjem, jaz vstopim in bivam v tem učenju.’ Gotovo Āḷāra Kālāma biva v znanju in videnju tega učenja.’ Potem sem šel do Āḷāra Kālāme in ga vprašal: ‘Prijatelj Kālāma, na kakšen način izjavljaš, da s svojo realizacijo z neposrednim znanjem vstopiš in bivaš v tem učenju?’ V odgovoru je on razglasil osnovo ničnosti.[4] Premislil sem: ‘Nima samo Āḷāra Kālāma vero, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Tudi jaz imam vero, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Recimo, da si prizadevam uresničiti učenje, za katero Āḷāra Kālāma izjavlja, da je vstopil vanj in biva v njem, kar da je sam uresničil z neposrednim znanjem?’

Hitro sem vstopil in bival v tistem učenju s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem. Potem sem odšel do Āḷāra Kālāme in ga vprašal: ‘Prijatelj Kālāma, je to na ta način, da si izjavil, da si vstopil in bival v tem učenju, da si sam to uresničil z neposrednim znanjem?’ - ‘To je ta način, prijatelj.’ - ‘Na ta način, prijatelj, sem tudi jaz vstopil in bival v tem učenju, da sem to sam uresničil z neposrednim znanjem.’ - ‘To je pridobitev za nas, prijatelj, to je velika pridobitev za nas, da imamo takega častitega za našega tovariša v posvečenem življenju. Torej, učenje za katerega izjavljam, da sem vstopil vanj, v njem bivam na način, da sem to uresničil sam z neposrednim znanjem je učenje, v katero si vstopil ti in bivaš v njem, tako da si sam vstopil vanj in v njem bivaš s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem. In učenje v katerega si vstopil in v njem prebivaš s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem je učenje, ki ga jaz razglašam, v katerega sem vstopil in v njem bivam s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem. Tako ti poznaš učenje, ki ga jaz poznam in jaz poznam učenje, ki ga ti poznaš. Kot sem jaz, si ti in kot si ti, sem jaz. Pridi, prijatelj, dajva sedaj skupaj voditi to skupnost.’

Āḷāra Kālāma, moj učitelj, je postavil mene, njegovega učenca, na enakovreden položaj z njim in me tako nagradil z najvišjo častjo. Ampak, prišlo mi je na misel: ‘To učenje ne vodi do streznenja, do razstrastenja, do prenehanja, do miru, do neposrednega znanja, do razsvetljenja, do Nibbāne, ampak samo do vrnitve v osnovo ničnosti.’[5] Nezadovoljen s tistim učenjem, sem ga zapustil in odšel stran.

13. V iskanju, menihi, tega kar je koristno, v iskanju najvišjega stanja popolnega miru, sem odšel k Uddaka Rāmaputti in mu rekel: ‘Prijatelj, jaz hočem živeti posvečeno življenje v tem učenju in disciplini.’[6] Uddaka Rāmaputta je odgovoril: ‘Častiti lahko ostane tukaj. To učenje je takšno, da modri človek lahko hitro vstopi in biva v njem, da sam zase uresniči učiteljevo učenje skozi svoje neposredno znanje.’ Kmalu sem se naučil tega učenja. Kar se tiče recitiranja na pamet in ponavljanja tega učenja, sem lahko govoril z znanjem in samozavestjo in sem trdil, ‘Jaz znam in vidim’ – in tam so bili drugi, ki so ravnali podobno.

Premislil sem: ‘Ni zgolj skozi vero Rāma izjavil: “S svojim uresničenjem z neposrednim znanjem, vstopim in bivam v tem učenju.” Seveda je Rāma bival v znanju in videnju tega učenja.’ Potem sem odšel do Uddaka Rāmaputte in ga vprašal: ‘Prijatelj, na kakšen način je Rāma izjavil, da je z svojim uresničenjem z neposrednim znanjem vstopil in bival v tem učenju?’ V odgovoru je Uddaka Rāmaputta objavil osnovo niti-zaznavanja-niti-nezaznavanja.

Premislil sem: ‘Ni imel samo Rāma vero, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Tudi jaz imam vero, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Recimo, da si prizadevam uresničiti učenje, za katerega je Rāma izjavil, da je vstopil vanj in biva v njem, kar da je sam uresničil z neposrednim znanjem.’

Hitro sem vstopil in bival v tistem učenju s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem. Potem sem odšel do Uddaka Rāmaputte in ga vprašal: ‘Prijatelj, je bilo na ta način, da je Rāma izjavil, da je vstopil in bival v tem učenju s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem?’ - ‘To je ta način, prijatelj.’ - ‘To je način, prijatelj, na katerega sem tudi jaz vstopil in bival v tem učenju s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem.’ - ‘To je pridobitev za nas, prijatelj, to je velika pridobitev za nas, da imamo takšnega častitega za našega tovariša v posvečenem življenju. Tako je učenje, za katerega je Rāma razglasil, da je vstopil in bival v njem s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem, učenje v katerega si vstopil in v njem bivaš s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem. In učenje, v katerega si vstopil in bivaš v njem s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem je učenje, ki ga je Rāma razglasil, da je vanj vstopil in bival v njem s svojim uresničenje z neposrednim znanjem. Tako ti poznaš učenje, ki ga je poznal Rāma in Rāma je poznal učenje, ki ga poznaš ti. Kot je bil Rāma, tako si ti; kot si ti, tako je bil Rāma. Pridi, prijatelj, vodi zdaj to skupnost.’

Tako je Uddaka Rāmaputta, moj tovariš v posvečenem življenju, postavil mene na mesto učitelja in mi podelil najvišjo čast. Ampak, prešinila me je misel: ‘To učenje ne vodi do streznjenja, do razstrastenja, do prenehanja, do miru, do neposrednega znanja, do razsvetljenja, do Nibbāne, temveč samo do vrnitve v osnovo niti-zaznavanja-niti-ne-zaznavanja.’ Nezadovoljen s tem učenjem, sem ga zapustil in odšel.

14. Še vedno v iskanju, menihi, tega kar je koristno, v iskanju najvišjega stanja popolnega miru, sem hodil po etapah skozi deželo Magadhan, dokler nisem končno prišel do Senānigama blizu Uruvelā. Tam sem videl prijeten kos zemlje, očarljiv gaj s čisto tekočo reko, s prijetnima obrežjema in v bližini vas, v kateri bi si izprosil hrano. Premislil sem: ‘To je prijeten kos zemlje, to je očarljiv gaj s čisto tekočo reko, s prijetnima obrežjema in v bližini vas, v kateri bi si izprosil hrano. To bo služilo za prizadevanje tistega, ki si želi prizadevati.’ In sedel sem tam razmišljajoč: ‘To bo služilo za prizadevanje.’

15. “Te tri prispodobe so mi spontano prišle na misel, o katerih prej nikoli nisem slišal. Predpostavimo, da moker, živ kos lesa leži v vodi, in pride mož s trsko in si misli: ‘Prižgal bom ogenj, naredil bom toploto.’ Kaj misliš, Aggivessana? Ali lahko mož prižge ogenj in naredi toploto tako, da vzame trsko in z njo drgne moker, živ kos lesa, ki leži v vodi?”

“Ne, mojster Gotama. Zakaj ne? Ker je to moker, živ kos lesa, ki leži v vodi. Na koncu bi mož bil samo utrujen in razočaran.”

“Tako tudi, Aggivessana, kot za tiste samotarje in brahmine, ki še vedno ne živijo telesno in mentalno umaknjeni od čutnih užitkov, in katerih čutne želje, vdanost, zaslepljenost, žeja in vročica po čutnih užitkih ni bila v celoti opuščena in notranje zatrta, tudi če ti dobri samotarji in brahmini čutijo boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi svojega napora, so nesposobni znanja in vizije in vrhovnega prebujenja; in tudi, če ti dobri samotarji in brahmini ne čutijo bolečih, strašnih, prebadajočih občutkov zaradi svojega napora, so nesposobni znanja in vizije in vrhovnega prebujenja. To je bila prva prispodoba, ki se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal.

16. Spet, Aggivessana, druga prispodoba se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal. Predpostavimo, da moker, živ kos lesa leži na suhih tleh daleč od vode in pride mož s trsko in si misli: ‘Prižgal bom ogenj, naredil bom toploto.’ Kaj misliš, Aggivessana? Ali bi lahko mož prižgal ogenj in naredil toploto, tako da bi vzel trsko in jo drgnil ob moker, živ kos lesa, ki leži na suhih tleh, daleč od vode?”

“Ne, mojster Gotama. Zakaj ne? Ker je moker, živ kos lesa, čeprav leži na suhih tleh daleč od vode. Na koncu bi mož bil samo utrujen in razočaran.”

“Tako tudi, Aggivessana, kot za tiste samotarje in brahmine, ki živijo telesno in mentalno umaknjeni od čutnih užitkov, vendar katerih čutne želje, vdanost, zaslepljenost, žeja in vročica po čutnih užitkih ni bila v celoti opuščena in notranje zatrta, tudi če ti dobri samotarji in brahmini čutijo boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi svojega napora, so nesposobni znanja in vizije in vrhovnega prebujenja; in tudi, če ti dobri samotarji in brahmini ne čutijo bolečih, strašnih, prebadajočih občutkov zaradi svojega napora, so nesposobni znanja in vizije in vrhovnega prebujenja. To je bila druga prispodoba, ki se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal.

17. Spet, Aggivessana, tretja prispodoba se mi je spontano pojavila, o kateri prej nikoli nisem slišal. Predpostavimo, da tam leži suh, izsušen kos lesa na suhih tleh, daleč od vode in pride mož s trsko, in si misli: ‘Prižgal bom ogenj, naredil bom toploto.’ Kaj misliš, Aggivessana? Ali lahko mož prižge ogenj in naredi toploto z drgnjenjem trske s suhim, posušenim kosom lesa, ki leži na suhih tleh, daleč od vode?”

“Da, mojster Gotama. Zakaj tako? Ker je suh, posušen kos lesa, in leži na suhih tleh, daleč od vode.”

“Tako tudi, Aggivessana, kot za tiste samotarje in brahmine, ki živijo telesno in mentalno umaknjeni od čutnih užitkov, katerih so bile čutne želje, vdanost, zaslepljenost, žeja in vročica po čutnih užitkih v celoti opuščene in notranje zatrte, tudi če ti dobri samotarji in brahmini čutijo boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi svojega napora, so sposobni znanja in vizije in vrhovnega prebujenja; in tudi, če ti dobri samotarji in brahmini ne čutijo bolečih, strašnih, prebadajočih občutkov zaradi svojega napora, so sposobni znanja in vizije in vrhovnega prebujenja. To je bila tretja prispodoba, ki se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal.

To so bile tri prispodobe, ki so se mi spontano pojavile in o katerih prej nikoli nisem slišal.

18. Pomislil sem: ‘Kaj če s stisnjenimi zobmi in svojim jezikom pritisnjenim ob nebo mojih ust, premagam, ukrotim in strem um z umom.’ Tako sem, stisnjenimi zobmi in s svojim jezikom pritisnjenim ob nebo mojih ust, premagal, ukrotil in strl um z umom. Ko sem to storil je tekel znoj iz mojih pazduh. Prav tako, kot lahko močan mož prime šibkejšega za glavo ali ramena in ga vrže na tla, ga ukroti in stre, tako sem tudi, s stisnjenimi zobmi in svojim jezikom pritisnjenim ob nebo mojih ust, premagal, ukrotil in strl um z umom in znoj je tekel iz mojih pazduh. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

19. Pomislil sem: ‘Kaj če prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta in nos. Ko sem to delal, je glasen zvok dihanja prihajal iz mojih ušes. Kakor da je tam glasen zvok gibanja in pihanja kovaških mehov, tako je, ko sem ustavil vdihovanje in izdihovanje skozi svoja usta in nos, glasen zvok dihanja prihajal iz mojih ušes. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

20 Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa. Ko sem to storil, so siloviti vetrovi zarezali skozi mojo glavo. Tako kot bi močan mož razdelil mojo glavo z ostrim mečem, tako so, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa, siloviti vetrovi zarezali skozi mojo glavo. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

21. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa. Ko sem to storil, sem imel močne bolečine v moji glavi. Tako, kot bi močan mož stiskal trd usnjen trak okoli moje glave, kot da je to naglavni trak, tako sem, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa, imel močne bolečine v glavi. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

22. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa. Ko sem to storil, so močni vetrovi razsekali moj trebuh. Tako kot bi vešč mesar ali njegovi pomočnik razsekala trebuh goveda z ostrim mesarskim nožem, tako so, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa, močni vetrovi razsekali moj trebuh. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

23. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa. Ko sem to storil, sem imel močno pekoč občutek v mojem telesu. Tako kot bi dva močna moška prijela manj močnega moža z obema rokama in ga pekla nad jamo polno vroče žerjavice, tako me je, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa, močno žgalo v telesu. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

24. Ko so me videla božanstva, so nekatera rekla: ‘Samotar Gotama je mrtev.’ Druga božanstva so rekla: ‘Samotar Gotama ni mrtev, on umira.’ In druga božanstva so rekla: ‘Samotar Gotama ni mrtev niti umira; on je arahant, ker na tak način arahanti bivajo.’

25. Pomislil sem: ‘Kaj če prakticiram popolno prekinitev jemanja hrane.’ Potem so prišla božanstva k meni in mi rekla: ‘Dobri gospod, ne prakticiraj popolne prekinitve jemanja hrane. Če to narediš, bomo vlile nebeško hrano v pore tvoje kože in ti boš od tega živel.’ Pretehtal sem: ‘Če trdim, da se bom popolnoma postil, medtem ko mi bodo ta božanstva vlivala nebeško hrano v pore moje kože in bom od tega živel, potem bom lagal.’ Zato sem odslovil ta božanstva rekoč: ‘Ni potrebe.’

26. Pomislil sem: ‘Kaj če vzamem zelo malo hrane, peščico vsakokrat, pa če je to fižolova juha ali lečina juha ali juha grašice ali grahova juha.’ Tako sem vzel zelo malo hrane, peščico vsakokrat, pa če je to bila fižolova juha ali lečina juha ali juha grašice ali grahova juha. Ko sem to storil, je moje telo doseglo stanje ekstremne izčrpanosti. Ker sem tako malo jedel, so moji udi postali podobni spojenim delom stebla vinske trte ali steblom bambusa. Ker sem tako malo jedel je moja zadnjica postala kakor kamelje kopito. Ker sem tako malo jedel so vretenca na moji hrbtenici štrlela kakor nanizane koraude. Ker sem tako malo jedel, so moja rebra štrlela kot mršavi tramovi starega skednja brez strehe. Ker sem tako malo jedel je lesk mojih oči potonil daleč dol v njihove jamice, in je izgledal kot lesk vode, ki je potonila daleč dol v globok vodnjak. Ker sem tako malo jedel je moje lasišče zakrnelo in uvelo, kot zelena grenka buča, ki se naguba in oslabi v vetru in soncu. Ker sem tako malo jedel, se je moja koža s trebuha lepila na mojo hrbtenico; če sem se dotaknil kože svojega trebuha, sem naletel na svojo hrbtenico in če sem se dotaknil svoje hrbtenice, sem naletel na svojo kožo s trebuha. Ker sem tako malo jedel, če sem uriniral ali odvajal blato, sem se tam prevrnil na obraz. Ker sem tako malo jedel, če sem poskusil olajšati svoje telo z drgnjenjem udov s svojimi rokami, so lasje, razpadli pri svojih koreninah, padli iz mojega telesa, ko sem ga drgnil.

27. Ko so me ljudje videli, so nekateri rekli: ‘Samotar Gotama je črn.’ Drugi ljudje so rekli: ‘Samotar Gotama ni črn, je rjav.’ Drugi ljudje so rekli: ‘Samotar Gotama ni niti črn niti rjav, on ima kožo zlate barve.’ Tako zelo se je čista, svetla barva moje kože izrodila zaradi tega, ker sem tako malo jedel.

28. Pomislil sem: ‘Katerikoli samotarji ali brahmini v preteklosti so doživeli boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi napora, je to največ, ni ga preko tega. In katerikoli samotarji in brahmini v prihodnosti bodo doživeli boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi napora, je to največ, ni ga preko tega. In katerikoli samotarji in brahmini v sedanjosti doživljajo boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi napora, je to največ, ni ga preko tega. Toda s to strašno prakso strogosti nisem dosegel nobenih nadčloveških stanj, nobene razlike v znanju in viziji, ki bi bila vredna plemenitih. Ali lahko obstaja druga pot do prebujenja?’

29. Premišljeval sem: ‘Spomnim se, da ko je bil moj oče Sakyan zaposlen, sem sedel v hladni senci drevesa rožnate jablane, popolnoma odmaknjen od čutnih užitkov, odmaknjen od škodljivih stanj, sem vstopil in bival v prvi jhāni, kar je pospremljeno z mislijo in razmišljanjem, z zadovoljstvom in prijetnostjo, ki sta rojeni iz samote. Ali bi lahko to bila pot do prebujenja?’ Potem je sledeč temu spominu prišlo spoznanje: ‘To je pot do razsvetljenja.’

30. Pomislil sem: ‘Zakaj se bojim te prijetnosti, ki nima nič s čutnimi užitki in nekoristnimi stanji?’ Pomislil sem: ‘Jaz se ne bojim te prijetnosti, ki nima nič s čutnimi užitki in nekoristnimi stanji.’

31. Premišljeval sem: ‘Ni enostavno doseči ta užitek s telesom, ki je tako pretirano izčrpano. Kaj če jem nekaj trde hrane – nekaj kuhanega riža in kruha.’ In jaz sem jedel nekaj trde hrane - nekaj kuhanega riža in kruha. Ta čas me je čakalo pet menihov in mislilo: ‘Če naš samotar Gotama doseže neko višje stanje, nas bo o tem obvestil.’ Toda, ko sem jedel kuhan riž in kruh, se je pet menihov zgražalo in me zapustilo, misleč: ‘Samotar Gotama sedaj živi razkošno; on je opustil svoje prizadevanje in se vrnil k razkošju.’

32-34. Ko sem jedel trdo hrano in spet dobil svojo moč, sem popolnoma odmaknjen od čutnih užitkov, odmaknjen od škodljivih stanj, vstopil in bival v prvi jhāni, kar je pospremljeno z mislijo in razmišljanjem, z zadovoljstvom in prijetnostjo, ki sta rojeni iz samote. Toda tak prijeten občutek, ki se je pojavil v meni, ni vdrl v moj um in tam ostal.

35. Z umiritvijo misli in razmišljanja, sem vstopil in bival v drugi jhāni … Z ugašanjem, kot tudi od navdušenja … sem vstopil in bival v tretji jhāni … Z opustitvijo užitka in bolečine … sem vstopil in bival v četrti jhāni … Toda tak prijeten občutek, ki se je pojavil v meni, ni vdrl v moj um in tam ostal.

36. Ko je bil moj um zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst in je dosegel mirnodušnost, sem ga usmeril k znanju spomniti se preteklih življenj. Spomnil sem se svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev, treh rojstev, štirih rojstev, petih rojstev, desetih rojstev, dvajsetih rojstev, tridesetih rojstev, štiridesetih rojstev, petdesetih rojstev, stotih rojstev, tisočih rojstev, sto tisočih rojstev, veliko eonov krčenja sveta, veliko eonov širjenja sveta, veliko eonov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako, bil sem iz tega plemena, tako sem izgledal, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje užitka in bolečine, takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem bil ponovno rojen kjerkoli; in tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega plemena, s takšnim izgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje užitka in bolečine in takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem se ponovno rodil tukaj.’ Tako sem se z njegovimi vidiki in posebnostmi spomnil svojih mnogoterih preteklih življenj. Tako s svojimi vidiki in podrobnostmi sem se spomnil mojih mnogoterih preteklih življenj.

37. To je bilo prvo pravo znanje, ki sem ga dosegel v prvem delu noči. Nevednost je bila pregnana in nastalo je pravo znanje, tema je bila pregnana in svetloba je nastala, kot se zgodi v tem, ki vztraja prizadeven, goreč in odločen.

38. Ko je bil moj um zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst in je dosegel mirnodušnost, sem ga usmeril k znanju o umiranju in ponovnem rojstvu bitij. Z božanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeškega, sem videl bitja, ki umirajo in so ponovno rojena, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna. Razumel sem, kako bitja umirajo v skladu s svojimi dejanji: ‘Ta bitja, ki so se napačno obnašala s telesom, govorom in umom, ki so sramotila plemenite, imela napačen pogled, in se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu, so se po razpadu telesa, po smrti, ponovno rodila v stanje revščine, v slabo okolico, v nižji svet, v pekel; vendar tista bitja, ki so se dobro obnašala s telesom, govorom in umom, ki niso sramotila plemenitih, ki so imela pravilen pogled, in so se lotila dejanj, ki so temeljila na pravilnem pogledu, so bila z zlomom telesa, po smrti, ponovno rojena v dobri okolici, v nebeškem svetu.’ Tako sem z božanskim očesom, ki je prečiščeno in presega človeško, videl bitja, ki umirajo in so ponovno rojena, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna in razumel, kako bitja umirajo v skladu z njihovimi dejanji.

39. To je bilo drugo pravo znanje, ki sem ga dosegel v drugem delu noči. Nevednost je bila pregnana in nastalo je pravo znanje, tema je bila pregnana in svetloba je nastala, kot se zgodi v tem, ki vztraja prizadeven, goreč in odločen.

40. Ko je bil moj um zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst in je dosegel mirnodušnost, sem ga usmeril k znanju o uničenju vplivov. Neposredno sem vedel, kako dejansko je: ‘To je trpljenje’; … ‘To je izvor trpljenja’; … ‘To je prenehanje trpljenja’; … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja trpljenja’; … ‘To so vplivi’; … ‘To je izvor vplivov’; … ‘To je prenehanje vplivov’; … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’

41. Ko sem to vedel in tako videl, je bil moj um osvobojen od vpliva čutne želje, vpliva bitnosti in vpliva nevednosti. Ko je bil osvobojen, je prišlo vedenje: ‘Osvobojen je.’ Jaz sem neposredno vedel: ‘Rojstvo je uničeno, posvečeno življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje bivanja.’

42. To je bilo tretje pravo znanje, ki sem ga dosegel v tretjem delu noči. Nevednost je bila pregnana in nastalo je pravo znanje, tema je bila pregnana in svetloba je nastala, kot se zgodi v tem, ki vztraja prizadeven, goreč in odločen.

43. Premislil sem: ‘To učenje, ki sem ga dosegel je globoko, ga je težko videti in težko razumeti, je mirno in popolno, nedosegljivo samo z razmišljanjem, prefinjeno, naj ga modri izkusi. Toda ta generacija uživa v posvetnosti, ima užitke v posvetnosti, se veseli v posvetnosti. Za takšno generacijo je težko videti to resnico, namreč, posebno pogojenost, odvisnost izviranja. In težko je videti to resnico, namreč, utišanje vseh tvorb, opustitev vseh navezanosti, uničenje hrepenenja, razstrastenje, prenehanje, Nibbāno. Če bi poučeval Dhammo, me drugi ne bi razumeli in to bi bilo moreče in moteče zame.’ Nato so prišli k meni spontano ti verzi, ki jih prej nisem nikoli slišal:

‘Dovolj s poučevanjem Dhamme,
kar sem celo jaz spoznal, da je težko;
kar pa ne bodo nikoli zaznali tisti,
ki živijo v poželenju in sovraštvu.

Ti, ki so obarvani v poželenje, zaviti v temo,
nikoli ne bodo spoznali te težko razumljive Dhamme,
ki gre proti posvetnem toku,
je subtilna, globoka in jo je težavno razumeti.’

Glede na to, se je moj um nagnil proti nedejavnosti in ne k poučevanju Dhamme.

44. Potem, menihi, je Brahmā Sahampati spoznal s svojim umom misel v mojem umu in premislil: ‘Svet bo izgubljen, svet bo propadel, ker se um Tathāgate, popoln in popolnoma razsvetljen, nagiba k nedejavnosti, in ne k poučevanju Dhamme.’ Potem je, tako hitro kot močan mož lahko iztegne svojo prepognjeno roko ali prepogne svojo iztegnjeno roko, Brahmā Sahampati izginil iz sveta Brahme in se pojavil pred mano. Uredil si je svoje zgornje oblačilo na eno ramo in iztegnil roke v spoštljiv pozdrav in rekel: ‘Častiti gospod, naj Blaženi uči Dhammo, naj Popolni uči Dhammo. Obstajajo bitja, ki imajo malo prahu v svojih očeh, ki se izgubljajo, ker ne poslušajo Dhamme. Tam bodo tisti, ki bodo razumeli Dhammo.’ Brahmā Sahampati je tako govoril in potem je še rekel:

‘Pokazalo se je, da so si v Magadhi
nečista učenja izmišljali ti, ki so bili nečisti.
Odpri vrata v Nesmrtnost!
Naj slišijo Dhammo, ki jo je našel Neuničljivi.

Kakor tisti, ki stoji na vrhu gore
lahko vidi ljudi povsod naokoli,
tako, o Modri, vse videči modrec,
dvigni palačo Dhamme.
Naj Ne-žalostni pregleda ta človeški rod,
pahnjen v žalost, premagan z rojstvom in starostjo.

Vstani, zmagoviti junak, vodja karavane,
hodi brez dolgov po svetu.
Naj Blaženi uči Dhammo,
tam bodo tisti, ki bodo razumeli.’

45. Potem sem poslušal Brahmovo prošnjo in zaradi sočutja za bitja pregledal svet z očesom Prebujenega. Ko sem pregledoval svet z očesom Prebujenega, sem videl bitja z malo prahu v njihovih očeh in z veliko prahu v njihovih očeh, z izostrenimi sposobnostmi in z medlimi sposobnostmi, z dobrimi kvalitetami in s slabimi kvalitetami, ki jih je enostavno učiti in težko učiti, in nekatere, ki vidijo strah in nevarnost v drugem svetu. Kakor so v ribniku z modrimi ali rdečimi ali belimi lokvanji nekateri lokvanji rojeni in rastejo potopljeni v vodo, ne da bi gledali iz vode, in nekateri drugi lokvanji, ki so rojeni in rastejo v vodi in počivajo na vodni površini, in nekateri drugi lokvanji, ki so rojeni in se dvigajo iz vode in ostajajo čisti in niso omočeni z njo; tako tudi, pregledujoč svet z očesom Prebujenega, sem videl bitja z malo prahu v njihovih očeh in z veliko prahu v njihovih očeh, z izostrenimi sposobnostmi in z medlimi sposobnostmi, z dobrimi kvalitetami in s slabimi kvalitetami, ki jih je enostavno učiti in težko učiti, in nekatere, ki vidijo strah in nevarnosti v drugem svetu. Potem sem odgovoril Brahmā Sahampatiju v verzih:

‘Odprta zanje so vrata v Nesmrtnost,
naj ti, ki imajo ušesa, sedaj pokažejo svojo vero.
Ker sem mislil, da bi bilo to težavno, o Brahmā,
nisem razlagal Dhamme rafinirano in v popolnosti.’

Potem je Brahmā Sahampati pomislil: ‘Blaženi je privolil v mojo prošnjo, da uči Dhammo.’ In potem, ko se mi je poklonil in me obhodil po desne strani, je naenkrat odšel.

46. Premislil sem: ‘Koga bi najprej učil Dhammo? Kdo bo hitro razumel to učenje?’ Prišlo mi je na misel: ‘Āḷāra Kālāma je moder, inteligenten in bister; on je pred dolgo časa imel malo prahu v svojih očeh. Recimo, da učim Dhammo najprej Āḷāra Kālāmo. On jo bo hitro razumel.’ Potem so mi približale deve in rekle: ‘Častiti gospod, Āḷāra Kālāma je umrl pred sedmimi leti.’ In v meni se je pojavilo znanje in vizija: ‘Āḷāra Kālāma je umrl pred sedmimi leti.’ Pomislil sem: ‘Izguba Āḷāra Kālāme je velika. Če bi on slišal to Dhammo, bi jo hitro razumel.’

47. Premislil sem: ‘Koga bi najprej učil Dhammo? Kdo bo hitro razumel to učenje?’ Prišlo mi je na misel: ‘Uddaka Rāmaputta je moder, inteligenten in bister; on je pred dolgo časa imel malo prahu v svojem očeh. Recimo, da učim Dhammo najprej Uddaka Rāmaputto. On jo bo hitro razumel.’ Potem so mi približale deve in rekle: ‘Častiti gospod, Uddaka Rāmaputta je umrl prejšnjo noč.’ In v meni se je pojavilo znanje in vizija: ‘Uddaka Rāmaputta je umrl prejšnjo noč.’ Pomislil sem: ‘Izguba Uddaka Rāmaputte je velika. Če bi on slišal to Dhamma, bi jo hitro razumel.’

48. Premislil sem: ‘Koga bi najprej učil Dhammo? Kdo bo hitro razumel to učenje?’ Prišlo mi je na misel: ‘Skupina petih menihov, ki so me spremljali, ko sem se ukvarjal s svojim prizadevanjem, mi je bila v veliko pomoč.[7] Recimo, da najprej učim Dhammo njih.’ Potem sem pomislil: ‘Kje sedaj živi ta skupina petih menihov?’ In z božanskim očesom, ki je prečiščeno in presega človeškega sem videl, da živijo v Benaresu v Jelenovem parku pri Isipatani.

 49. Ko sem se zadrževal v Uruveli tako dolgo, kot sem hotel, sem se odločil, da grem postopoma do Benaresa. Med Gayo in krajem Razsvetljenja me je na cesti videl Ājivaka Upaka in rekel: ‘Prijatelj, tvoje sposobnosti so čiste, barva tvoje kože je čista in jasna. Pod kom si se posvetil, prijatelj? Kdo je tvoj učitelj? Čigavo učenje izpoveduješ?’ Ājivaku Upaki sem odvrnil v verzih:

‘Jaz sem tisti, ki je presegel vse, poznavalec vsega,
neomadeževani med vsemi stvarmi, odpovedal sem se vsemu,
s prenehanjem hrepenenja osvobojen. Ko sem sam spoznal vse to,
na koga naj pokažem, da je moj učitelj?

Jaz nimam učitelja, in tak kot sem jaz,
ne obstaja nikjer na celem svetu,
z vsemi svojimi bogovi,
ker jaz nimam nikogar, ki bi mi bil enakovreden.

Jaz sem Dovršeni v svetu,
jaz sem najvišji Učitelj.
Jaz sam sem popolnoma Razsvetljeni,
katerega ognji so se ohladili in ugasnili.

Zdaj grem v mesto Kāsi,
da poženem v tek Kolo Dhamme.
V svetu, ki je postal slep,
grem bobnati na boben Nesmrtnosti.’

‘Po tvojih trditvah, prijatelj, bi ti moral biti Svetovni zmagovalec.’[8]

‘Zmagovalci so podobni meni,
ki sem premagal in uničil vplive.
Jaz sem premagal vsa zla stanja,
torej, Upaka, jaz sem zmagovalec.’

Ko je bilo to rečeno, je Ājivaka Upaka rekel: ‘Naj bo tako, prijatelj.’ Ko je stresel z glavo, je stopil na vzporedno pot in odšel.

50. Ko sem postopoma potoval, sem prišel v Benares, v Jelenji park pri Isipatanu, in se približal skupini petih menihov. Ko so me menihi videli prihajati iz daljave, so se med sabo dogovorili: ‘Prijatelji, prihaja samotar Gotama, ki živi razkošno, ki je opustil prizadevanje in se vrnil k razkošju. Ne smemo mu izkazati spoštovanja ali vstati zaradi njega ali sprejeti njegove sklede in zunanjega oblačila. Ampak, sedež lahko pripravimo zanj. Če želi, lahko sede nanj.’ Vendar, ko sem se približal, se ti menihi niso bili sposobni držati svojega dogovora. Eden me pričakal in vzel mojo skledo in zunanje oblačilo, drugi je pripravil sedež, in spet drugi mi je pripravil vodo za umivanje nog; kakorkoli, nagovorili so me z imenom in kot ‘prijatelj.’[9]

51. Nato sem jim povedal: ‘Menihi, ne naslavljajte Tathāgate z imenom in kot “prijatelj.” Tathāgata je Popolni, povsem Razsvetljeni. Poslušajte, menihi, Nesmrtnost je bila dosežena. Jaz vas bom poučil, jaz vas bom učil Dhammo. Ko boste vadili kot vas bom učil, boste sami s svojo uresničitvijo tukaj in sedaj skozi neposredno znanje kmalu vstopili in bivali v vrhovnem cilju posvečenega življenja, zaradi katerega gredo pripadniki plemena upravičeno od doma v brezdomstvo.’

Ko je bilo to rečeno, so mi menihi iz skupine petih odgovorili: ‘Prijatelj Gotama, z vodenjem, prakso in izvajanjem strogosti, ki si se jih lotil, nisi dosegel nobenih nadčloveških stanj, nobene odlike v znanju in viziji, ki je vredna plemenitih. Ker sedaj živiš razkošno, si opustil svoje prizadevanje in si se vrnil k razkošju, kako boš dosegel katerokoli nadčloveško stanje, kakršnokoli odliko v znanju in viziji, ki je vredna plemenitih?’ Ko je bilo to rečeno, sem jim povedal: ‘Tathāgata ne živi razkošno, niti ni opustil svojega prizadevanja in se ni vrnil v razkošje. Tathāgata je Popolni, povsem Razsvetljeni. Poslušajte, menihi, Nesmrtnost je bila dosežena … od doma v brezdomstvo.’

Drugič so mi menihi iz skupine petih rekli: ‘Prijatelj Gotama … kako boš dosegel katerakoli nadčloveška stanja, katerokoli odliko v znanju in viziji vredno plemenitih?’ Drugič sem jim povedal: ‘Tathāgata ne živi razkošno … od doma v brezdomstvo.’ Tretjič so mi menihi iz skupine petih rekli: ‘Prijatelj Gotama … kako boš dosegel katerakoli nadčloveška stanja, katerokoli odliko v znanju in viziji vredno plemenitih?’

52. Ko je bilo to rečeno, sem jih vprašal: ‘Menihi, ali ste me prej kdaj slišali tako govoriti?’ - ‘Ne, častiti gospod.’[10] - ‘Menihi, Tathāgata je Popolni, povsem Razsvetljeni. Poslušajte, menihi, Nesmrtnost je bila dosežena. Jaz vam bom svetoval, jaz vas bom učil Dhammo. Ko boste vadili tako, kot vam bom svetoval, boste sami s svojo uresničitvijo tukaj in sedaj skozi neposredno znanje, kmalu vstopili in bivali v vrhovnem cilju posvečenega življenja, zaradi katerega gredo pripadniki plemena upravičeno od doma v brezdomstvo.’

53. Jaz sem bil zmožen prepričati menihe iz skupine petih.[11]Včasih sem svetoval dvema menihoma, medtem ko so drugi trije šli po miloščino, in šest nas je živelo od tega, kar so ti trije menihi prinesli s svoje poti po darovano hrano. Včasih sem svetoval trem menihom, medtem ko sta druga dva šla po miloščino, in šest nas je živelo od tega, kar sta prinesla ta dva meniha s svoje poti po darovano hrano.

54. Potem so menihi skupine petih, ne dolgo zatem, ko sem jih tako poučil in jim dal navodila, s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem, tukaj in sedaj vstopili in bivali v tem najvišjem cilju posvečenega življenja, zaradi katerega pripadnik plemena upravičeno gre od doma v brezdomstvo.”

55. Ko je bilo to rečeno je princ Bodhi rekel Blaženemu: “Častiti gospod, ko menih najde Tathāgato, da ga ta vzgaja, koliko časa poteče, da sam uresniči z neposrednim znanjem in tukaj in zdaj vstopi in biva v tem najvišjem cilju posvečenega življenja, zaradi katerega pripadnik plemena upravičeno gre od doma v brezdomstvo?”

“Kar se tiče tega, princ, te bom v zameno vprašal. Odgovori, če hočeš. Kaj misliš, princ? Ali si usposobljen v umetnosti uporabljanja palice z bodicami pri jahanju slona?”

“Da, častiti gospod, sem.”

56. “Kaj misliš, princ? Predpostavimo, da sem pride mož in misli: ‘Princ Bodhi pozna umetnost uporabljanja palice z bodicami, ko jezdi slona; jaz se bom učil te umetnosti pri njem.’ Če nima vere, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki ima vero; če ima veliko bolezni, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki je brez bolezni; če je goljufiv in prevarantski, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki je pošten in iskren; če je len, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki je energičen; če pameten, ne more doseči tega, kar lahko doseže ta, ki je pameten. Kaj misliš, princ? Ali se lahko ta mož uči pri tebi umetnost uporabljanja palice z bodicami, ko jezdi slona?”

“Častiti gospod, celo če bi imel eno od teh pomanjkljivosti, se on ne bi mogel učiti pri meni, kaj šele pet?”

57. “Kaj misliš, princ? Predpostavimo, da sem pride mož in misli: ‘Princ Bodhi pozna umetnost uporabljanja palice z bodicami, ko jezdi slona; jaz se bom učil te umetnosti pri njem.’ Če ima vero, lahko doseže to, kar lahko doseže ta, ki ima vero; če nima bolezni, lahko doseže to, kar lahko doseže ta, ki nima bolezni; če je pošten in iskren, lahko doseže to, kar lahko doseže ta, ki je pošten in iskren; če je energičen, lahko doseže to, kar doseže ta, ki je energičen; če je pameten, lahko doseže to, kar lahko doseže ta, ki je pameten. Kaj misliš, princ? Ali se lahko ta mož uči pri tebi umetnost uporabljanja palice z bodicami, ko jezdi slona?”

“Častiti gospod, celo če bi imel eno od teh kvalitet, se bi lahko učil pri meni, kaj šele pet?”

58. “Tako tudi, princ, obstaja teh pet dejavnikov prizadevanja. Katerih pet?
Menih ima vero, on položi svojo vero v Tathāgatovo razsvetljenje: ‘Ta Blaženi je popoln, popolnoma razsvetljen, popoln v pravem znanju in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov, neprimerljiv vodja oseb, ki jih je potrebno obvladati, učitelj bogov in ljudi, razsvetljen, blažen.’

Je brez bolezni in stiske, ima dobro prebavo, ki ni niti prehladna niti pretopla ampak srednja in je sposoben prenašati napor prizadevanja.

Je pošten in iskren in se kaže učitelju in svojim tovarišem v posvečenem življenju takšen, kot dejansko je.

Je energičen pri opuščanju slabih stanj in pri prevzemanju dobrih stanj, trden, začne svoj napor s trdnostjo in vztrajanjem v negovanju dobrih stanj.

Je moder; ima modrost z ozirom na pojavljanje in izginevanje, ki je plemenita in dojemajoča in vodi do popolnega uničenja trpljenja. To je pet dejavnikov prizadevanja.

59. Princ, ko menih, ki ima teh pet dejavnikov prizadevanja in najde Tathāgato, da ga ta vzgaja, lahko preživi sedem let dokler s svojim uresničenjem z neposrednim znanjem, tukaj in sedaj vstopi in biva v tem vrhovnem cilju posvečenega življenja, zaradi katerega pripadnik plemena upravičeno gre od doma v brezdomstvo.

Pustimo sedem let, princ. Ko ima menih teh pet dejavnikov prizadevanja in najde Tathāgato, da ga ta vzgaja, lahko preživi šest let … pet let … štiri leta … tri leta … dve leti … eno leto … Pustimo eno leto, princ, … lahko preživi sedem mesecev … šest mesecev … pet mesecev … štiri mesece … tri mesece … dva meseca … en mesec … pol meseca … Pustimo pol meseca, princ, … lahko preživi sedem dni in noči … šest dni in noči … pet dni in noči … štiri dni in noči … tri dni in noči … dva dni in noči … en dan in noč.

Pustimo en dan in noč, princ. Ko ima menih teh pet dejavnikov prizadevanja in najde Tathāgato, da ga ta vzgaja, potem ko je zvečer poučen, lahko do jutra prispe do odličnosti; ko je poučen zjutraj, lahko do večera prispe do odličnosti.”

60. Ko je bilo to rečeno, je princ Bodhi rekel Blaženemu: “Oh Buddha! Oh Dhamma! Oh, kako dobro je razglašena Dhamma! Ta, ki je poučen zvečer, lahko pride do jutra do odličnosti in ta, ki je poučen zjutraj, lahko do večera prispe do odličnosti.”

61. Ko je bilo to rečeno je brahminski študent Sañjikāputta rekel princu Bodhiju: “Mojster Bodhi pravi: ‘Oh Buddha! Oh Dhamma! Oh, kako dobro je razglašena Dhamma!’ Toda on ne reče: ‘Jaz grem k mojstru Gotami po zatočišče in k Dhamma in k Sanghi menihov.’”

“Ne reci tega, dragi moj Sañjikāputta, ne reci tega. Jaz sem slišal in se naučil tega iz materinih ust: Nekoč je Blaženi živel pri Kosambī v Ghositovem parku. Moja mati, ki je bila noseča, je odšla do Blaženega in ko se mu je poklonila, je sedla na stran in mu rekla: ‘Častiti gospod, princ ali princesa v mojem trebuhu, kdorkoli to bo, gre k Blaženemu po zatočišče in k Dhammi in k Sanghi menihov. Naj si Blaženi zapomni [otroka] kot laičnega sledilca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.’ Bilo je prav tako nekoč, ko je Blaženi živel tukaj v deželi Bhaggas pri Suṁsumāragiri v gozdičku Bhesakaḷā, v Jelenjem parku. Moja pestunja, ki me je nosila na njenem kolku, je odšla do Blaženega, in ko se mu je poklonila, je stala na stran in mu rekla: ‘Častiti gospod, ta princ Bodhi gre k Blaženemu po zatočišče in k Dhammi in k Sanghi menihov. Naj se ga Blaženi zapomni kot laičnega sledilca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.’ Sedaj, dragi moj Sañjikāputta, v tretje grem k Blaženemu po zatočišče in k Dhammi in k Sanghi menihov. Naj se me Blaženi zapomni kot laičnega sledilca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.”

 

Opombe


[1] Princ Bodhi je bil sin kralja Kosambija, Udena; njegovi mati je bila hči kralja Avantija, Caṇḍdappajjota. Del sutte od §2 do §8 je prav tako v Vin Cv Kh 5/ii.127-29, kjer to vodi do formiranja pravila, ki je omenjeno v zapisu, ki sledi.

[2] V skladu z MA gre tu za pričakovanje gostitelja, da če Buddha (oz. posvečeni)  stopi na belo tkanino bo to znak, da se bo uresničila želja gostitelja, da dobi sina. Buddha naj bi vedel, da bo zaradi pretekle slabe kamme prinčev zakon ostal brez otrok, zato ni hotel izvajati tega običaja in je ostal tiho.

[3]To je osnovno načelo Jainov, glej v MN 14.20.

[4] Glej opombo 2 v MN 26

[5] Glej opombo 3 v MN 26

[6] Glej opombo 4 v MN 26

[7] Glej opombo 5 v MN 26

[8] Glej opombo 6 v MN 26

[9] Glej opombo 7 v MN 26

[10] Glej opombo 8 v MN 26

[11] Glej opombo 9 v MN 26

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / december 2017

 

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.