(MN 100) Saṅgārava Sutta - Saṅgāravi

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi popotoval po deželi Kosala s številno skupino menihov.

2. Ob tej priložnosti se je brahminka, po imenu Dhānañdžāni [1], zadrževala v Caṇḍalakappi in imela popolno zaupanje v Buddho, Dhammo in Sangho. Enkrat se je spotaknila in [ko si je povrnila ravnotežje] je trikrat vzkliknila: “Slava Blaženemu, popolnemu in popolno prebujenemu! Slava Blaženemu, popolnemu in popolno prebujenemu! Slava Blaženemu, popolnemu in popolno prebujenemu!”

3. Takrat je brahminski študent po imenu Saṅgārava živel v Caṇḍalakappi. Bil je mojster treh Ved z njihovimi besedili, liturgijami, fonetikami in etimologijami in zgodovinami kot petim, strokovnjak v filologiji in slovnici, bil je v celoti seznanjen z naravno filozofijo in z znamenji za Velikega moža. Ko je slišal, da je brahminka Dhānañdžāni izrekla te besede, ji je rekel: “To brahminko Dhānañdžāni je treba ponižati in osramotiti, ker ko so okoli nje brahmini, hvali tega gologlavega asketa.”

[Ona je odgovorila:] “Dragi moj gospod, vi ne poznate vrlin in modrosti Blaženega. Če bi poznali vrline in modrost Blaženega, dragi moj gospod, ne bi nikoli pomislili, da bi ga žalili in sramotili.”

“Potem, gospa, obvestite me, ko bo asket Gotama prišel v Caṇḍalakappo.”

“Da, dragi gospod,” je odgovorila brahminka Dhānañdžāni.

4. Potem, ko je popotoval po etapah po deželi Kosalan, je Blaženi sčasoma dospel v Caṇḍalakappo. Tam v Caṇḍalakappi je Blaženi živel v gozdičku mangov, ki je pripadal brahminom iz rodu Todeyya.

5. Brahminka Dhānañdžāni je slišala, da je prišel Blaženi, zato je odšla do brahminskega študenta Saṅgārava in mu povedala: “Dragi moj gospod, Blaženi je prišel v Caṇḍalakappo in živi tukaj v Caṇḍalakappi v gozdičku mangov, ki pripada brahminom iz rodu Todeyya. Sedaj je čas, dragi gospod, da napravite, kar mislite, da je primerno.”

“Da, gospa,” je odgovoril. Potem je odšel do Blaženega in izmenjal z njim pozdrave. Ko je bil ta vljuden in prijazen pogovor končan, je sedel na stran in rekel:

6. “Mojster Gotama, obstajajo nekateri asketi in brahmini, ki trdijo [da učijo] osnove svetega življenja, ko so dosegli dovršitev in popolnost direktne vednosti tukaj in sedaj. Kje med temi asketi in brahmini stoji mojster Gotama?”

(RAZLIKA MED ASKETI IN BRAHMINI)

7. “Bhāradvādža [2], pravim, da obstaja razlika med asketi in brahmini, ki trdijo [da učijo] osnove svetega življenja, ko so dosegli dovršitev in popolnost direktne vednosti tukaj in sedaj. Obstajajo nekateri asketi in brahmini, ki so tradicionalisti, ki na osnovi ustne tradicije trdijo [da učijo] osnove svetega življenja, ko so dosegli dovršitev in popolnost direktne vednosti tukaj in sedaj; takšni so brahmini treh Ved. Obstajajo nekateri asketi in brahmini, ki na podlagi zgolj prepričanja trdijo [da učijo] osnove svetega življenja, ko so dosegli dovršitev in popolnost direktne vednosti; takšni so misleci in preiskovalci. Obstajajo nekateri asketi in brahmini, ki so direktno sami spoznali Dhammo med stvarmi, ki jih niso slišali prej in trdijo [da učijo] osnove svetega življenja, ko so dosegli dovršitev in popolnost direktne vednosti tukaj in sedaj.

8. Jaz, Bhāradvādža, sem eden teh asketov in brahminov, ki so sami direktno spoznali Dhammo med stvarmi, ki jih niso slišali prej in trdim [da učim] osnove svetega življenja, ko sem dosegel dovršitev in popolnost direktne vednosti tukaj in sedaj. Ampak, ker sem eden od teh asketov in brahminov, je to lahko razumljeno na sledeči način.

(BUDDHOVA POT K PREBUJENJU)

9. Bhāradvādža, pred mojim prebujenjem, ko sem bil samo neprebujeni bodhisatta, sem razmišljal tako:

‘Življenje doma je prenapolnjeno in prašno; meniško življenje je široko odprto. Ko živiš doma ni enostavno živeti duhovno življenje povsem popolno in čisto, kot zloščena školjka. Kaj če si obrijem svoje lase in brado, oblečem rumena oblačila in grem naprej od doma v brezdomstvo.’

10. Kasneje, Bhāradvādža, ko sem bil še vedno mlad, črnolas mladenič, oskrbljen z blagoslovom mladosti, v začetku življenja, čeprav sta moja mati in oče želela drugače in jokala oblita s solzami, sem si obril glavo in brado, si nadel rumena oblačila in odšel naprej od doma v brezdomstvo.

11. Ko sem se odrekel svetu, Bhāradvādža, v iskanju tega, kar je dobro, v iskanju najvišjega stanja popolnega miru, sem odšel do Āḷāra Kālāme in mu rekel: ‘Prijatelj Kālāma, jaz hočem živeti sveto življenje v tem učenju in disciplini.’ Āḷāra Kālāma je odvrnil: ‘Častiti lahko ostane tukaj. To učenje je takšno, da modri človek kmalu vstopi in biva v njem, da sam spozna skozi direktno vednost nauk svojega učitelja.’ Jaz sem se hitro naučil tega učenja. Kar se tiče recitiranja na pamet in ponavljanja tega učenja, sem lahko govoril z vedenostjo in samozavestjo in sem lahko trdil, ‘Jaz vem in vidim’ – in tam so bili drugi, ki so ravnali podobno.

Premislil sem: ‘Ne zgolj skozi zaupanje, Āḷāra Kālāma izjavlja: “Z uresničenjem zase, z direktno vednostjo, vstopim in bivam v tem učenju.” Gotovo Āḷāra Kālāma biva v vednosti in videnju tega učenja.’ Potem sem šel do Āḷāra Kālāme in ga vprašal: ‘Prijatelj Kālāma, na kakšen način izjavljaš, da s svojo realizacijo z direktno vednostjo vstopiš in bivaš v tem učenju?’ V odgovoru je razglasil področje ničnosti.

Premislil sem: ‘Nima samo Āḷāra Kālāma zaupanje, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Tudi jaz imam zaupanje, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Recimo, da si prizadevam uresničiti učenje, za katero Āḷāra Kālāma izjavlja, da je vstopil vanjo in biva v njem, kar da je sam uresničil z direktno vednostjo?’

Hitro sem vstopil in bival v tistem učenju s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. Potem sem odšel do Āḷāra Kālāme in ga vprašal: ‘Prijatelj Kālāma, je to na ta način, da si izjavil, da si vstopil in bival v tem učenju, da si sam to uresničil z direktno vednostjo?’ -‘To je ta način, prijatelj.’ - ‘Na ta način, prijatelj, sem tudi jaz vstopil in bival v tem učenju, da sem to sam uresničil z direktno vednostjo.’ - ‘To je pridobitev za nas, prijatelj, to je velika pridobitev za nas, da imamo takega častitega za našega tovariša v svetemu življenju. Torej, učenje za katerega izjavljam, da sem vstopil vanj, v njem bivam na način, da sem to uresničil sam z direktno vednostjo je učenje, v katero si vstopil ti in bivaš v njem, tako da si sam vstopil vanj in v njem bivaš s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. In učenje v katerega si vstopil in v njem prebivaš s svojim uresničenjem z direktno vednostjo je učenje, ki ga jaz razglašam, v katerega sem vstopil in v njem bivam s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. Tako ti poznaš učenje, ki ga jaz poznam in jaz poznam učenje, ki ga ti poznaš. Kot sem jaz, si ti in kot si ti, sem jaz. Pridi, prijatelj, dajva sedaj skupaj voditi to skupnost.’

Āḷāra Kālāma, moj učitelj, je postavil mene, njegovega učenca, na enakovreden položaj z njim in me tako nagradil z najvišjo častjo. Ampak, prišlo mi je na misel: ‘To učenje ne vodi do streznjenja, do razstrastenja, do prenehanja, do miru, do direktne vednosti, do prebujenja, do Nibbāne, ampak samo do vrnitve v področje ničnosti.’ Nezadovoljen s tistim učenjem, sem ga zapustil in odšel stran.

12. V iskanju, Bhāradvādža, tega kar je dobro, v iskanju najvišjega stanja popolnega miru, sem odšel k Uddaka Rāmaputti in mu rekel: ‘Prijatelj, jaz hočem živeti sveto življenje v tem učenju in disciplini.’ Uddaka Rāmaputta je odgovoril: ‘Častiti lahko ostane tukaj. To učenje je takšno, da modri človek lahko hitro vstopi in biva v njem, da sam zase uresniči učiteljevo učenje skozi svojo direktno vednostjo.’ Kmalu sem se naučil tega učenja. Kar se tiče recitiranja na pamet in ponavljanja tega učenja, sem lahko govoril z vednostjo in samozavestjo in sem trdil, ‘Jaz vem in vidim’ – in tam so bili drugi, ki so ravnali podobno.

Premislil sem: ‘Ni zgolj skozi zaupanje Rāma izjavil: “S svojim uresničenjem z direktno vednostjo, vstopim in bivam v tem učenju.” Seveda je Rāma bival v vednosti in videnju tega učenja.’ Potem sem odšel do Uddaka Rāmaputte in ga vprašal: ‘Prijatelj, na kakšen način je Rāma izjavil, da je z svojim uresničenjem z direktno vednostjo vstopil in bival v tem učenju?’ V odgovoru je Uddaka Rāmaputta razodel področje niti zaznavanja niti nezaznavanja.

Premislil sem: ‘Ni imel samo Rāma zaupanje, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Tudi jaz imam zaupanje, odločnost, pozornost, zbranost in modrost. Recimo, da si prizadevam uresničiti učenje, za katerega je Rāma izjavil, da je vstopil vanj in biva v njem, kar da je sam uresničil z direktno vednostjo.’

Hitro sem vstopil in bival v tistem učenju s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. Potem sem odšel do Uddaka Rāmaputte in ga vprašal: ‘Prijatelj, je bilo na ta način, da je Rāma izjavil, da je vstopil in bival v tem učenju s svojim uresničenjem z direktno vednostjo?’ - ‘To je ta način, prijatelj.’ - ‘To je način, prijatelj, na katerega sem tudi jaz vstopil in bival v tem učenju s svojim uresničenjem z direktno vednostjo.’ - ‘To je pridobitev za nas, prijatelj, to je velika pridobitev za nas, da imamo takšnega častitega za našega tovariša v svetem življenju. Tako je učenje, za katerega je Rāma razglasil, da je vstopil in bival v njem s svojim uresničenjem z direktno vednostjo, učenje v katerega si vstopil in v njem bivaš s svojim uresničenjem z direktno vednostjo. In učenje, v katerega si vstopil in bivaš v njem s svojim uresničenjem z direktno vednostjo je učenje, ki ga je Rāma razglasil, da je vanj vstopil in bival v njem s svojim uresničenje z direktno vednostjo. Tako ti poznaš učenje, ki ga je poznal Rāma in Rāma je poznal učenje, ki ga poznaš ti. Kot je bil Rāma, tako si ti; kot si ti, tako je bil Rāma. Pridi, prijatelj, vodi zdaj to skupnost.’

Tako je Uddaka Rāmaputta, moj tovariš v svetem življenju, postavil mene na mesto učitelja in mi podelil najvišjo čast. Ampak, prešinila me je misel: ‘To učenje ne vodi do streznjenja, do razstrastenja, do prenehanja, do miru, do direktne vednosti, do prebujenja, do Nibbāne, temveč samo do vrnitve v področje niti zaznavanja niti nezaznavanja.’ Nezadovoljen s tem učenjem, sem ga zapustil in odšel.

13. Še vedno v iskanju, Bhāradvādža, tega kar je dobro, v iskanju najvišjega stanja popolnega miru, sem hodil po etapah skozi deželo Magadhan, dokler nisem končno prišel do Senānigama blizu Uruvelā. Tam sem videl prijeten kos zemlje, očarljiv gaj s čisto tekočo reko, s prijetnima bregovoma in v bližini vas, v kateri bi si izprosil hrano. Premislil sem: ‘To je prijeten kos zemlje, to je očarljiv gaj s čisto tekočo reko, s prijetnima bregovoma in v bližini vas, v kateri bi si izprosil hrano. To bo služilo za prizadevanje tistega, ki si želi prizadevati.’ In sedel sem tam razmišljajoč: ‘To bo služilo za prizadevanje.’

14. Te tri prispodobe so mi spontano prišle na misel, o katerih prej nikoli nisem slišal. Predpostavimo, da moker, živ kos lesa leži v vodi, in pride mož s trsko in si misli: ‘Prižgal bom ogenj, naredil bom toploto.’ Kaj misliš, Bhāradvādža? Ali lahko mož prižge ogenj in naredi toploto tako, da vzame trsko in z njo drgne moker, živ kos lesa, ki leži v vodi?”

“Ne, mojster Gotama. Zakaj ne? Ker je to moker, živ kos lesa, ki leži v vodi. Na koncu bi mož bil samo utrujen in razočaran.”

“Tako tudi, Bhāradvādža, kot za tiste askete in brahmine, ki še vedno ne živijo telesno in mentalno umaknjeni od čutnosti, in katerih želje po čutnosti, vdanost, zaslepljenost, žeja in vročica po čutnosti ni bila v celoti opuščena in notranje zatrta, tudi če ti dobri asketi in brahmini čutijo boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi svojega napora, so nesposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja; in tudi, če ti dobri asketi in brahmini ne čutijo bolečih, strašnih, prebadajočih občutkov zaradi svojega napora, so nesposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja. To je bila prva prispodoba, ki se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal.

15. Spet, Bhāradvādža, druga prispodoba se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal. Predpostavimo, da moker, živ kos lesa leži na suhih tleh daleč od vode in pride mož s trsko in si misli: ‘Prižgal bom ogenj, naredil bom toploto.’ Kaj misliš, Bhāradvādža? Ali bi lahko mož prižgal ogenj in naredil toploto, tako da bi vzel trsko in jo drgnil ob moker, živ kos lesa, ki leži na suhih tleh, daleč od vode?”

“Ne, mojster Gotama. Zakaj ne? Ker je moker, živ kos lesa, čeprav leži na suhih tleh daleč od vode. Na koncu bi mož bil samo utrujen in razočaran.”

“Tako tudi, Bhāradvādža, kot za tiste askete in brahmine, ki živijo telesno in mentalno umaknjeni od čutnosti, vendar v katerih želje po čutnosti, vdanost, zaslepljenost, žeja in vročica po čutnosti ni bila v celoti opuščena in notranje zatrta, tudi če ti dobri asketi in brahmini čutijo boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi svojega napora, so nesposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja; in tudi, če ti dobri asketi in brahmini ne čutijo bolečih, strašnih, prebadajočih občutkov zaradi svojega napora, so nesposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja. To je bila druga prispodoba, ki se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal.

16. Spet, Bhāradvādža, tretja prispodoba se mi je spontano pojavila, o kateri prej nikoli nisem slišal. Predpostavimo, da tam leži suh, izsušen kos lesa na suhih tleh, daleč od vode in pride mož s trsko, in si misli: ‘Prižgal bom ogenj, naredil bom toploto.’ Kaj misliš, Bhāradvādža? Ali lahko mož prižge ogenj in naredi toploto z drgnjenjem trske s suhim, posušenim kosom lesa, ki leži na suhih tleh, daleč od vode?”

“Da, mojster Gotama. Zakaj tako? Ker je suh, posušen kos lesa in leži na suhih tleh, daleč od vode.”

“Tako tudi, Bhāradvādža, kot za tiste askete in brahmine, ki živijo telesno in mentalno umaknjeni od čutnosti, v katerih so bile čutne želje, vdanost, zaslepljenost, žeja in vročica po čutnosti v celoti opuščena in notranje zatrta, tudi če ti dobri asketi in brahmini čutijo boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi svojega napora, so sposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja; in tudi, če ti dobri asketi in brahmini ne čutijo bolečih, strašnih, prebadajočih občutkov zaradi svojega napora, so sposobni vednosti in vizije in vrhovnega prebujenja. To je bila tretja prispodoba, ki se mi je spontano pojavila in o kateri prej nikoli nisem slišal.

To so bile tri prispodobe, ki so se mi spontano pojavile in o katerih prej nikoli nisem slišal.

17. Pomislil sem: ‘Kaj če s stisnjenimi zobmi in svojim jezikom pritisnjenim ob nebo mojih ust, premagam, ukrotim in strem um z umom.’ Tako sem, stisnjenimi zobmi in s svojim jezikom pritisnjenim ob nebo mojih ust, premagal, ukrotil in strl um z umom. Ko sem to storil je tekel znoj iz mojih pazduh. Prav tako, kot lahko močan mož prime šibkejšega za glavo ali ramena in ga vrže na tla, ga ukroti in stre, tako sem tudi, s stisnjenimi zobmi in svojim jezikom pritisnjenim ob nebo mojih ust, premagal, ukrotil in strl um z umom in znoj je tekel iz mojih pazduh. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

18. Pomislil sem: ‘Kaj če prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta in nos. Ko sem to delal, je glasen zvok dihanja prihajal iz mojih ušes. Kakor da je tam glasen zvok gibanja in pihanja kovaških mehov, tako je, ko sem ustavil vdihovanje in izdihovanje skozi svoja usta in nos, glasen zvok dihanja prihajal iz mojih ušes. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

19. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa. Ko sem to storil, so siloviti vetrovi zarezali skozi mojo glavo. Tako kot bi močan mož razdelil mojo glavo z ostrim mečem, tako so, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa, siloviti vetrovi zarezali skozi mojo glavo. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

20. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa. Ko sem to storil, sem imel močne bolečine v moji glavi. Tako, kot bi močan mož stiskal trd usnjen trak okoli moje glave, kot da je to naglavni trak, tako sem, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa, imel močne bolečine v glavi. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem

21. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa. Ko sem to storil, so močni vetrovi razsekali moj trebuh. Tako kot bi vešč mesar ali njegovi pomočnik razsekal trebuh goveda z ostrim mesarskim nožem, tako so, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa, močni vetrovi razsekali moj trebuh. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

22. Pomislil sem: ‘Kaj če še naprej prakticiram meditacijo brez dihanja.’ Tako sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa. Ko sem to storil, sem imel močno pekoč občutek v mojem telesu. Tako kot bi dva močna moška prijela manj močnega moža z obema rokama in ga pekla nad jamo polno vroče žerjavice, tako me je, ko sem ustavil vdihe in izdihe skozi svoja usta, nos in ušesa, močno žgalo v telesu. Toda, čeprav se je vzbudila neumorna energija v meni in se vzpostavila neprestana pozornost, je bilo moje telo izčrpano in neumirjeno, ker sem se izčrpal z bolečim prizadevanjem.

23. Ko so me videla božanstva, so nekatera rekla: ‘Asket Gotama je mrtev.’ Druga božanstva so rekla: ‘Asket Gotama ni mrtev, on umira.’ In druga božanstva so rekla: ‘Asket Gotama ni mrtev, niti umira; on je arahant, ker na tak način bivajo arahanti.’

24. Pomislil sem: ‘Kaj če prakticiram popolno prekinitev jemanja hrane.’ Potem so prišla božanstva k meni in mi rekla: ‘Dobri gospod, ne prakticiraj popolne prekinitve jemanja hrane. Če to narediš, bomo vlile nebeško hrano v pore tvoje kože in ti boš od tega živel.’ Pretehtal sem: ‘Če trdim, da se bom popolnoma postil, medtem ko mi bodo ta božanstva vlivala nebeško hrano v pore moje kože in bom od tega živel, potem bom lagal.’ Zato sem odslovil ta božanstva rekoč: ‘Ni potrebe.’

25. Pomislil sem: ‘Kaj če vzamem zelo malo hrane, peščico vsakokrat, pa če je to fižolova juha ali lečina juha ali juha grašice ali grahova juha.’ Tako sem vzel zelo malo hrane, peščico vsakokrat, pa če je to bila fižolova juha ali lečina juha ali juha grašice ali grahova juha. Ko sem to storil, je moje telo doseglo stanje ekstremne izčrpanosti. Ker sem tako malo jedel, so moji udi postali podobni spojenim delom stebla vinske trte ali steblom bambusa. Ker sem tako malo jedel je moja zadnjica postala kakor kamelje kopito. Ker sem tako malo jedel so vretenca na moji hrbtenici štrlela kakor nanizane koravde. Ker sem tako malo jedel, so moja rebra štrlela kot mršavi tramovi starega skednja brez strehe. Ker sem tako malo jedel je lesk mojih oči potonil daleč dol v njihove jamice, in je izgledal kot lesk vode, ki je potonila daleč dol v globok vodnjak. Ker sem tako malo jedel je moje lasišče zakrnelo in uvelo, kot zelena grenka buča, ki se naguba in oslabi v vetru in soncu. Ker sem tako malo jedel, se je moja koža s trebuha lepila na mojo hrbtenico; če sem se dotaknil kože svojega trebuha, sem naletel na svojo hrbtenico in če sem se dotaknil svoje hrbtenice, sem naletel na svojo kožo s trebuha. Ker sem tako malo jedel, če sem uriniral ali odvajal blato, sem se tam prevrnil na obraz. Ker sem tako malo jedel, če sem poskusil olajšati svoje telo z drgnjenjem udov s svojimi rokami, so lasje, razpadli pri svojih koreninah, padli iz mojega telesa, ko sem ga drgnil.

26. Ko so me ljudje videli, so nekateri rekli: ‘Asket Gotama je črn.’ Drugi ljudje so rekli: ‘Asket Gotama ni črn, je rjav.’ Drugi ljudje so rekli: ‘Asket Gotama ni niti črn niti rjav, kožo ima zlate barve.’ Tako zelo se je čista, svetla barva moje kože izrodila zaradi tega, ker sem tako malo jedel.

27. Pomislil sem: ‘Katerikoli asketi ali brahmini v preteklosti so doživeli boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi napora, je to največ, ni ga preko tega. In katerikoli asketi in brahmini v prihodnosti bodo doživeli boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi napora, je to največ, ni ga preko tega. In katerikoli asketi in brahmini v sedanjosti doživljajo boleče, strašne, prebadajoče občutke zaradi napora, je to največ, ni ga preko tega. Toda, s to strašno prakso strogosti nisem dosegel nobenih nadčloveških stanj, nobene razlike v vednosti in viziji, ki bi bila vredna plemenitih. Ali lahko obstaja druga pot do prebujenja?’

28. Premišljeval sem: ‘Spomnim se, da ko je bil moj oče Sakyan zaposlen, sem sedel v hladni senci drevesa rožnate jablane, in popolno odmaknjen od čutnosti, odmaknjen od slabih stanj, sem vstopil in bival v prvi džhāni, kar je pospremljeno z mislijo in razmišljanjem, z zadovoljstvom in prijetnostjo, ki sta rojena iz samote. Ali bi lahko to bila pot do prebujenja?’ Potem je sledeč temu spominu prišlo spoznanje: ‘To je pot do prebujenja.’

29. Pomislil sem: ‘Zakaj se bojim te prijetnosti, ki nima nič s čutnostjo in slabimi stanji?’ Pomislil sem: ‘Jaz se ne bojim te prijetnosti, ki nima nič s čutnostjo in slabimi stanji.’

30. Premišljeval sem: ‘Ni enostavno doseči ta užitek s telesom, ki je tako pretirano izčrpano. Kaj če jem nekaj trde hrane – nekaj kuhanega riža in kruha.’ In jaz sem jedel nekaj trde hrane - nekaj kuhanega riža in kruha. Ta čas me je čakalo pet menihov in mislilo: ‘Če naš asket Gotama doseže neko višje stanje, nas bo o tem obvestil.’ Toda, ko sem jedel kuhan riž in kruh, se je pet menihov zgražalo in me zapustilo, misleč: ‘Asket Gotama sedaj živi razkošno; opustil je svoje prizadevanje in se vrnil k razkošju.’

31. Ko sem jedel trdo hrano in spet dobil svojo moč, sem popolno odmaknjen od čutnosti, odmaknjen od slabih stanj, vstopil in bival v prvi džhāni, kar je pospremljeno z mislijo in razmišljanjem, z zadovoljstvom in prijetnostjo, ki sta rojena iz samote. Toda tak prijeten občutek, ki se je pojavil v meni, ni vdrl v moj um in tam ostal.

32-34. Z umiritvijo misli in razmišljanja, sem vstopil in bival v drugi džhāni … Z ugašanjem, kot tudi od zadovoljstva … sem vstopil in bival v tretji džhāni … Z opustitvijo prijetnosti in bolečine … sem vstopil in bival v četrti džhāni … Toda tak prijeten občutek, ki se je pojavil v meni, ni vdrl v moj um in tam ostal.

35. Ko je bil moj um zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst in je dosegel mirnodušnost, sem ga usmeril k spominu na pretekla življenja. Spomnil sem se svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev, treh rojstev, štirih rojstev, petih rojstev, desetih rojstev, dvajsetih rojstev, tridesetih rojstev, štiridesetih rojstev, petdesetih rojstev, stotih rojstev, tisočih rojstev, sto tisočih rojstev, veliko eonov krčenja sveta, veliko eonov širjenja sveta, veliko eonov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako, bil sem iz tega naroda, tako sem izgledal, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti, takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil drugje; in tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega naroda, s takšnim izgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti in takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil tukaj.’ Tako sem se z njihovimi vidiki in posebnostmi spomnil svojih mnogoterih preteklih življenj. Tako sem se s svojimi vidiki in podrobnostmi spomnil svojih mnogoterih preteklih življenj.

36. To je bila prva resnična vednost, ki sem jo dosegel v prvem delu noči. Nevednost je bila pregnana in nastala je prava vednost, tema je bila pregnana in svetloba je nastala, kot se zgodi v tem, ki vztraja prizadeven, goreč in odločen. Toda tak prijeten občutek, ki se je pojavil v meni, ni vdrl v moj um in tam ostal.

37. Ko je bil moj um zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst in je dosegel mirnodušnost, sem ga usmeril k vednosti o umiranju in ponovnem pojavljanju bitij. Z očesom prebujenega, ki je očiščeno in presega človeškega, sem videl bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna. Razumel sem, kako bitja umirajo v skladu s svojimi dejanji: ‘Ta bitja, ki so se napačno obnašala s telesom, govorom in umom, ki so sramotila plemenite, imela napačen pogled, in se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu, so se po razpadu telesa, po smrti, ponovno pojavila v stanje revščine, v slabo okolico, v nižji svet, v pekel; vendar, tista bitja, ki so se dobro obnašala s telesom, govorom in umom, ki niso sramotila plemenitih, ki so imela pravilen pogled, in so se lotila dejanj, ki so temeljila na pravilnem pogledu, so se z zlomom telesa, po smrti, ponovno pojavila v dobri okolici, v nebeškem svetu.’ Tako sem z očesom prebujenega, ki je prečiščeno in presega človeško, videl bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna in razumel, kako bitja umirajo v skladu z njihovimi dejanji.

38. To je bila druga resnična vednost, ki sem jo dosegel v drugem delu noči. Nevednost je bila pregnana in nastala je pravao vednost, tema je bila pregnana in svetloba je nastala, kot se zgodi v tem, ki vztraja prizadeven, goreč in odločen.

39. Ko je bil moj um zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst in je dosegel mirnodušnost, sem ga usmeril k vednosti o uničenju vplivov. direktno sem vedel, kako dejansko je: ‘To je neprijetnost’; … ‘To je izvor neprijetnosti’; … ‘To je prenehanje neprijetnosti’; … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja neprijetnosti’; … ‘To so vplivi’; … ‘To je izvor vplivov’; … ‘To je prenehanje vplivov’; … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’

40. Ko sem to vedel in tako videl, je bil moj um osvobojen vpliva čutne želje, vpliva eksistence in vpliva nevednosti. Ko je bil osvobojen, je prišla vednost: ‘Osvobojeno je.’ Jaz sem direktno vedel: ‘Rojstvo je uničeno, sveto življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje eksistence.’

41. To je bila tretja resnična vednost, ki sem jo dosegel v tretjem delu noči. Nevednost je bila pregnana in nastala je prava vednost, tema je bila pregnana in svetloba je nastala, kot se zgodi v tem, ki vztraja prizadeven, goreč in odločen.”

(O BOŽANSTVIH)

42. Ko je bilo to rečeno, je brahminski študent Saṅgārava rekel Blaženemu: “Prizadevanje mojstra Gotame je bilo neomajno, prizadevanje mojstra Gotame je bilo takšno, kot ga ima pravi mož, kot bi moralo biti za izpolnjenega, popolno prebujenega. Toda kako je, mojster Gotama, ali obstajajo božanstva?”

“Znano mi je, da je bil primer, Bhāradvādža, da obstajajo božanstva.”

“Toda kako je, mojster Gotama, ko si vprašan, ‘Ali so božanstva?’ ti praviš: ‘Znano mi je, da je bil primer, Bhāradvādža, da božanstva so’? Če je to tako, ali ni to, kar praviš, prazno in napačno?”

“Bhāradvādža, ko je nekdo vprašan, ‘Ali so božanstva?’ če odgovoriš, ‘Božanstva so,’ ali ‘Znano mi je, da je bil primer [da so božanstva],’ modri človek lahko napravi dokončni zaključek, da božanstva so.”

“Toda zakaj mi ni mojster Gotama odgovoril že prej?”

“V svetu je široko sprejeto, Bhāradvādža, da božanstva obstajajo.”

43. Ko je bilo to rečeno, je brahminski študent Saṅgārava rekel Blaženemu: “Veličastno, mojster Gotama! Veličastno, mojster Gotama! Mojster Gotama je napravil Dhammo jasno v mnogih pogledih, tako kot bi obrnil pokonci to, kar je bilo prevrnjeno, razkril to, kar je bilo skrito, pokazal pot temu, ki se je izgubil ali držal svetilko v temi, da je tisti z dobrim vidom lahko videl oblike. Sedaj grem po zatočišče k mojstru Gotami, k Dhammi in k meniški Sanghi. Naj se me mojster Gotama zapomni kot laičnega privrženca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.”

 

Opombe


[1] Dhānañdžāni je bila vstopajoča v tok. MA navaja, da je bil Sangārava mlajši brat njenega moža.

[2] Bhāradvādža - ime brahminskega naroda oz. pripadnik iz tega naroda. Saṅgārava je bil najstarejši sin iz ene družine tega naroda, ki je bil poročen z Dhānañdžāni in je kmalu po tem pogovoru z Buddho postal arahant.

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / februar 2018, rev. oktober 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Učenja gvardijana samostana