(MN 101) Devadaha Sutta – Pri Devadahi

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v deželi Sakyanov, pri mestu Sakyanov z imenom Devadaha. Tam je Blaženi nagovoril menihe: “Menihi.” - “Častiti gospod,” so odgovorili. Blaženi je rekel:

(PRIJETNO ALI NEPRIJETNO)

2. “Menihi, so nekateri asketi in brahmini, ki imajo takšno nauk in pogled, kot je ta: ‘Karkoli ta posameznik čuti, če je to prijetno ali neprijetno ali niti neprijetno niti prijetno, vse to je povzročeno s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti[1].Tako, z uničenjem preteklih dejanj[2] z asketizmom in brez novih dejanj, ne bo nobene posledice v prihodnosti. Če ni posledice v prihodnosti je tako uničeno dejanje. Z uničenjem dejanja je uničeno trpljenje. Z uničenjem trpljenja je uničen občutek. Z uničenjem občutka bo vse trpljenje porabljeno.’ Tako govorijo džainisti, menihi.

3. Šel bom do džainistov, ki tako govorijo in jim rekel: ‘Prijatelji džainisti, ali je res, da imate takšno učenje in pogled: “ Karkoli ta posameznik čuti … vse trpljenje bo porabljeno”?’ Ko so tako vprašani, če džainisti to priznajo in rečejo ‘Da,’ jim rečem:

4. ‘Toda, prijatelji, ali veste, da ste obstajali v preteklosti, in da ni bilo tako, da niste obstajali?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, prijatelji, ali veste, da ste naredili zla dejanja v preteklosti in se jih niste vzdržali?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, prijatelji, ali veste, da je bilo toliko trpljenja že porabljenega ali da se toliko trpljenja še vedno mora porabiti ali ko se toliko trpljenja porabi, bo vse trpljenje porabljeno?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, prijatelji, ali veste, kaj je opustitev slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj?’ - ‘Ne, prijatelj.’

5. ‘Tako, prijatelji, izgleda, da ne veste, da ste obstajali v preteklosti in da ni tako, da niste obstajali; ali, da ste izvajali zla dejanja v preteklosti in se jih niste vzdržali; ali, da ste naredili takšna in takšna zla dejanja; ali, da je bilo toliko trpljenja že porabljenega ali da se toliko trpljenja še vedno mora porabiti ali da ko se toliko trpljenja porabi, bo vse trpljenje porabljeno; ali, kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj. Ker je tako, ni primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti, tako prijetnost ali neprijetnost ali niti neprijetnost niti prijetnost, za vse je vzrok to, kar je bilo storjeno v preteklosti. Tako z uničenjem preteklih dejanj z asketizmom in brez izvajanja dejanj v sedanjosti, ne bo posledic v prihodnosti. Brez posledic v prihodnosti … bo vse trpljenje porabljeno.”

6. Če, prijatelji džainisti, ste vedeli, da ste obstajali v preteklosti in da ni tako, da niste obstajali; ali, da ste izvajali zla dejanja v preteklosti in se jih niste vzdržali; ali, da ste naredili takšna in takšna zla dejanja; ali, da je bilo toliko trpljenja že porabljenega ali da se toliko trpljenja še vedno mora porabiti ali da ko se toliko trpljenja porabi, bo vse trpljenje porabljeno; ali, kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj; ker je tako, bi bilo primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vse trpljenje porabljeno.”

7. Prijatelji džainisti, predpostavite, da je bil ranjen človek s puščico, ki je bila debelo namazana s strupom in je zaradi tega čutil boleče, mučne, prebadajoče občutke. Potem so njegovi prijatelji in tovariši, bližnji in daljni sorodniki pripeljali zdravnika. Zdravnik bi zarezal okoli odprte rane z nožem, s sondo poiskal puščico, izpulil puščico in nanesel zdravilno jedkalo na odprto rano in pri vsakem koraku bi človek čutil boleče, mučne, prebadajoče občutke. Nato kasneje, ko je bila rana pozdravljena in pokrita s kožo, bi se človek počutil dobro in bil vesel, neodvisen, svoj gospodar, sposoben, da gre kamor hoče. Morda misli: “Prej sem bil preboden s puščico, debelo namazano s strupom in zaradi tega sem čutil boleče, mučne, prebadajoče občutke. Potem so moji prijatelji in tovariši, bližnji in daljni sorodniki pripeljali zdravnika. Zdravnik je zarezal okoli odprte rane z nožem, s sondo poiskal puščico, izpulil puščico in nanesel zdravilno jedkalo na odprto rano in pri vsakem koraku sem čutil boleče, mučne, prebadajoče občutke. Toda zdaj, ko je rana pozdravljena in pokrita s kožo, se počutim dobro in sem vesel, neodvisen, svoj gospodar, sposoben, da grem kamorkoli hočem.”

8. Tako tudi, prijatelji džainisti, če veste, da ste obstajali v preteklosti in da ni tako, da niste obstajali … ali kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj; ker je tako, bi bilo primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vse trpljenje porabljeno.”

9. Toda, ker prijatelji džainisti, ne veste ali ste obstajali v preteklosti in ni tako, da niste obstajali … ali kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in zdaj; ker je tako, bi bilo primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vse trpljenje porabljeno.”’

10. Ko je bilo to rečeno, so mi džainisti povedali: ‘Prijatelj, džainist Nātaputta je vseveden in vse vidi in trdi, da ima popolno vednost in vizijo: “Če jaz hodim ali stojim ali spim ali sem buden, sta vednost in vizija neprestano in nemoteno prisotna v meni.” On pravi: “Džainisti, v preteklosti ste naredili zla dela; porabite jih z izvajanjem ostrega asketizma. In ko ste tukaj in zdaj zadržani s telesom, govorom in umom, to ne povzroča zlih dejanj za prihodnost. Tako z uničenjem svojih preteklih dejanj z asketizmom in brez izvajanja novih dejanj, ne bo posledic v prihodnosti. Brez posledic v prihodnosti … bo vse trpljenje porabljeno.” Mi to odobravamo in sprejemamo in zato smo zadovoljeni.’

(PET STVARI)

11. Ko je bilo to rečeno, sem rekel džainistom:[3] ‘Obstaja pet stvari, prijatelji džainisti, ki se lahko izkažejo v dveh različnih načinih tukaj in zdaj. Katerih pet? To so: zaupanje, strinjanje, ustno izročilo, razumsko razglabljanje in premišljeno sprejemanje pogledov. Teh pet stvari se lahko izkaže v dveh različnih načinih tukaj in zdaj. Kakšno vrsto zaupanja imajo častiti džainisti v učitelja, ki govori o preteklosti? Kakšno vrsto strinjanja, kakšno vrsto ustne tradicije, kakšno vrsto razumskega razglabljanja, kakšno vrsto premišljenega sprejemanja pogledov?’ Govorjeno tako, menihi, nisem videl nobene legitimne obrambe njihovega položaja s strani džainistov.

12. Spet, menihi, sem rekel džainistom: ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ko obstaja intenziven napor, intenzivno prizadevanje, ali čutite boleče, mučne, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora? Toda, ko ni intenzivnega napora, ni intenzivnega prizadevanja, ali potem ne čutite nobenih bolečih, mučnih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora?’ - ‘Ko obstaja intenziven napor, prijatelj Gotama, intenzivno prizadevanje, potem čutimo boleče, mučne, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora; toda, ko ne obstaja nobenega intenzivnega napora, nobenega intenzivnega prizadevanja, potem ne čutimo nobenih bolečih, mučnih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora.’

13. ‘Tako izgleda, prijatelji džainisti, da ko obstaja intenziven napor … čutite boleče, mučne, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora; toda, ko ne obstaja intenzivnega napora … ne čutite nobenih bolečih, mučnih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora. Ker je to tako, ni primerno za častite džainiste, da razglasijo:[4] “Karkoli ta posameznik čuti, bodisi prijetnosti ali neprijetnost ali niti neprijetnost niti prijetnost, vse to je povzročeno s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti. Tako z uničenjem preteklih dejanj z asketizmom in brez povzročanja novih dejanj, ne bo nobene posledice v prihodnosti. Brez posledic v prihodnosti … bo vse trpljenje porabljeno.”

14. ‘Če, prijatelji džainisti, je obstajal intenziven napor, intenzivno prizadevanje, potem so bili boleči, mučni, prebadajoči občutki zaradi intenzivnega napora prisotni, in ko ni bilo intenzivnega napora, ni bilo intenzivnega prizadevanja, potem so bili boleči, mučni, prebadajoči občutki zaradi intenzivnega napora še vedno prisotni; ker je tako, bi bilo primerno za častite džainiste, da razglasijo: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vse trpljenje porabljeno.”

15. ‘Toda, prijatelji džainisti, ko obstaja intenziven napor, intenzivno prizadevanje, potem čutite boleče, mučne, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora, vendar ko ne obstaja intenzivnega napora, ko ni intenzivnega prizadevanja, potem ne čutite bolečih, mučnih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora. Vi zato čutite samo boleče, mučne, prebadajoče občutke, ki ste si jih sami naprtili in skozi nevednost, neznanje in zablodo, ki jih imate, po pomoti trdite: “Karkoli ta posameznik čuti … bo vse trpljenje porabljeno.’” Govorjeno tako, menihi, jaz nisem videl nobene legitimne obrambe njihovega položaja s strani džainistov.

16. Spet, menihi, sem rekel džainistom: ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi tukaj in zdaj[5], lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi v prihodnosti?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda ali je mogoče, da se dejanje, ki se bo izkusilo v prihodnosti, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi tukaj in zdaj?’ -‘Ne, prijatelj.’

17. ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi kot prijetno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot neprijetno?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi kot neprijetno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot prijetno?’ -‘Ne, prijatelj.’

18. ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi ko je dozorelo, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi ko ni dozorelo?[6] - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi ko ni dozorelo, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi ko je dozorelo?’ - ‘Ne, prijatelj.’

19. ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi kot veliko, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot majhno?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda ali je mogoče, da se dejanje, ki se izkusi kot majhno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot veliko?’ -‘Ne, prijatelj.’

20. ‘Kaj mislite, prijatelji džainisti? Ali je mogoče, da se dejanje, ki se bo izkusilo kot doživeto, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se ne bo izkusilo kot doživeto?’[7] - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda ali je mogoče, da se dejanje, ki se ne bo izkusilo kot doživeto, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se bo izkusilo kot doživeto?’ - ‘Ne, prijatelj.’

21. ‘Tako izgleda, prijatelji džainisti, da je nemogoče, da se dejanje, ki se izkusi tukaj in zdaj, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi v prihodnosti in je nemogoče, da se dejanje, ki se bo izkusilo v prihodnosti, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi tukaj in zdaj; nemogoče je, da dejanje, ki se izkusi kot prijetno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot neprijetno in nemogoče je, da dejanje, ki se izkusi kot neprijetno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot prijetno; nemogoče je, da dejanje, ki se izkusi ko je dozorelo, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi ko ni dozorelo, in nemogoče je, da dejanje, ki se izkusi ko ni dozorelo, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi ko je dozorelo; nemogoče je, da dejanje, ki se izkusi kot veliko, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot majhno in nemogoče je, da dejanje, ki se izkusi kot majhno, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot veliko; nemogoče je, da dejanje, ki se izkusi kot doživeto, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot nedoživeto in nemogoče je, da dejanje, ki se izkusi kot nedoživeto, lahko z naporom in prizadevanjem spremeni v dejanje, ki se izkusi kot doživeto. Ker je tako, je napor častitih džainistov brezploden, je njihovo prizadevanje brezplodno.’

(DESET UPRAVIČENIH SKLEPANJ)

22. Tako govorijo džainisti, menihi. In ker džainisti govorijo tako, obstaja deset upravičenih sklepanj iz njihovih trditev, ki določajo osnovo, da se jih graja:

(1) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem so džainisti gotovo morali delati slaba dejanja v preteklosti, ker zdaj čutijo tako neprijetne, mučne, prebadajoče občutke.

(2) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja povzročena s stvariteljskim dejanjem najvišjega božanstva[8], potem je džainiste gotovo ustvaril zlo najvišje božanstvo, ker zdaj čutijo tako boleče, mučne, prebadajoče občutke.

(3) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja povzročena z okoliščinami in naravo[9], potem džainisti gotovo nimajo sreče, ker zdaj čutijo tako boleče, mučne, prebadajoče občutke.

(4) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena s kategorijo [med šestimi kategorijami rojstev][10], potem morajo džainisti gotovo pripadati slabi kategoriji, ker zdaj čutijo tako boleče, mučne, prebadajoče občutke.

(5) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena z naporom tukaj in zdaj, potem se džainisti gotovo morajo močno truditi tukaj in zdaj, ker zdaj čutijo tako boleče, mučne, prebadajoče občutke.

(6) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem je džainiste potrebno grajati; če ni tako, potem je džainiste še zmeraj potrebno grajati.

(7) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena s stvariteljskim dejanjem najvišjega božanstva, potem je džainiste potrebno grajati; če ni tako, potem je džainiste še zmeraj potrebno grajati.

(8) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena slučajno, potem je džainiste potrebno grajati; če ni tako, potem jih je še zmeraj potrebno grajati.

(9) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena z razredom, potem je džainiste potrebno grajati; če ni tako, potem jih je še zmeraj potrebno grajati.

(10) Če je prijetnost in neprijetnost, ki jo čutijo bitja, povzročena z naporom tukaj in zdaj, potem je džainiste potrebno grajati; če ni tako, potem jih je še zmeraj potrebno grajati.

Tako govorijo džainisti, menihi. In ker džainisti govorijo tako, teh deset upravičenih sklepanj iz njihovih trditev določajo osnove, da se jih graja. Tako je njihov napor brezploden, je njihovo prizadevanje brezplodno.

23. In kako je napor plodovit, menihi, kako je prizadevanje plodovito? Tako, menihi, menih ni preplavljen z neprijetnostjo in sebe ni preplavil z neprijetnostjo; in ni opustil prijetnosti, ki je v skladu z Dhammo, vendar ni zaslepljen s to prijetnostjo.[11] Tako ve: ‘Ko se trudim z odločnostjo, ta posamezen vir neprijetnosti izgine v meni zaradi tega odločnega prizadevanja; in ko gledam nanj z mirnodušnostjo, ta posamezen vir neprijetnosti izgine v meni ko razvijem mirnodušnost.’[12] Prizadeva si z odločenostjo glede na ta posamezen vir neprijetnosti, ki izgine v njem zaradi tega odločnega prizadevanja; in on razvije mirnodušnost glede na ta posamezen vir neprijetnosti, ki izgine v njem, ko razvija mirnodušnost. Ko se trudi z odločenostjo, določen vir neprijetnosti izgine v njem zaradi tega odločnega prizadevanja; tako je to trpljenje porabljeno v njem. Ko ga gleda z mirnodušnostjo, določen vir neprijetnosti izgine v njem, ko razvije mirnodušnost; tako je ta neprijetnost v njem porabljena.

24. Predpostavimo, menihi, da moški ljubi žensko s svojim umom vezanim na njo z intenzivno željo in strastjo. On lahko vidi to žensko, da stoji z drugim moškim, klepeta, se šali in se smeje. Kaj mislite, menihi? Ali se bodo pojavili skrb, tožba, bolečina, gorje in obup v tem moškem, ko vidi žensko stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in smeji?”

“Da, častiti gospod. Zakaj je tako? Ker ta moški ljubi to žensko s svojim umom vezanim na njo z intenzivno željo in strastjo; zato se skrb, tožba, bolečina, gorje in obup pojavijo v njem, ko jo vidi stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in se smeje.”

25. “Potem, menihi, moški lahko pomisli: ‘Jaz ljubim to žensko z mojim umom vezanim na njo z intenzivno željo in strastjo; tako se skrb, tožba, bolečina, gorje in obup pojavijo v meni, ko jo vidim stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in se smeje. Kaj če bi opustil svojo željo in strast po tej ženski?’ On bi opustil svojo željo in strast po tej ženski. Ob kasnejši priložnosti morda vidi to žensko stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in se smeje. Kaj mislite, menihi? Se bodo skrb, tožba, bolečina, gorje in obup pojavili v tem moškem, ko vidi to žensko, ki stoji z drugim moškim … ?”

“Ne, častiti gospod. Zakaj je tako? Ker ta moški nič več ne ljubi te ženske; zaradi tega se skrb, tožba, bolečina, gorje in obup ne pojavijo v njem, ko vidi to žensko, ki stoji z drugim moškim … ”

26. “Tako tudi, menihi, ko menih ni preplavljen z neprijetnostjo in ne preplavi sebe z neprijetnostjo … (kot v §23 zgoraj) … tako je to neprijetnost v njem porabljena. Tako, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

27. Spet, menihi, menih razmisli: ‘Medtem ko živim v skladu s svojim užitkom, se slaba stanja v meni povečajo in dobra stanja zmanjšajo; toda, ko se naprezam v tem, kar je neprijetno, se slaba stanja v meni zmanjšajo in dobra stanja povečajo. Kaj če se naprezam v tem, kar je neprijetno?’ On se napreza v tem, kar je neprijetno. Ko tako stori, se slaba stanja v njem zmanjšajo in dobra stanja povečajo.[13] Kasneje se ne napreza v tem kar je neprijetno. Zakaj je tako? Namen, zaradi katerega se je ta menih naprezal v tem kar je neprijetno, je bil dosežen; zaradi tega se kasneje ne napreza v tem, kar je neprijetno.

28. Zamislimo si, menihi, kovača, ki segreva ost puščice med dvema plamenoma, da jo naredi ravno. Ko je ost puščice ogreta med dvema plamenoma in je bila zravnana, je kasneje ne bo več segreval in koval in jo izravnaval. Zakaj je tako? Namen zaradi katerega je kovač segreval in koval ost puščice je bil dosežen; zaradi tega jo kasneje ni več potrebno segrevati in kovati in jo delati ravno.

29. Tako tudi, menih razmisli … (kot v §27 zgoraj) … zaradi tega se kasneje ne napreza v tem, kar je neprijetno. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

30. Spet, menihi, Tathāgata se pojavi v svet, popoln, popolno prebujen, popoln v pravem vednosti in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov, neprimerljiv vodja posameznikov, ki jih je potrebno ukrotiti, učitelj božanstev in ljudi, prebujen, blažen. On razodeva ta svet z njegovimi božanstvi, njegovimi Mārami in njegovimi Brahmāmi, to generacijo z njenimi asketi in brahmini, njenimi princi in njenim ljudstvom, kar je sam uresničil z direktno vednostjo. On uči Dhammo, ki je dobra v začetku, dobra v sredini in dobra na koncu, s pravilnim pomenom in izražanjem in razodeva sveto življenje, ki je popolnoma dovršeno in prečiščeno.

31. Gospodar ali gospodarjev sin ali nekdo, ki je rojen v nekem drugem plemenu, sliši to Dhammo. Pri poslušanju Dhamme, pridobi zaupanje v Tathāgato. Ko ima to zaupanje, razmišlja tako: ‘Posvetno življenje je prenapolnjeno in prašno; meniško življenje je široko odprto. Ko živiš doma ni enostavno živeti duhovno življenje povsem popolno in čisto, kot zloščena školjka. Kaj če si obrijem svoje lase in brado, oblečem rumena oblačila in grem naprej od doma v brezdomstvo. Kasneje si ob priložnosti, z opustitvijo majhnega ali velikega bogastva, opustitvijo majhnega ali velikega kroga sorodnikov, obrije svoje lase in brado, obleče rumeno obleko in gre naprej iz življenja gospodarja v brezdomstvo.

32. Ko je tako šel naprej in imel meniško šolanje in način življenja, se z opustitvijo ubijanja živih bitij vzdržuje ubijanja živih bitij; s palico in orožjem odloženim na stran, zavestno in milostno biva sočuten do vseh živih bitij. Z opustitvijo jemanja tega, kar ni dano, se vzdrži jemanja tega, kar ni dano; jemlje samo to, kar je dano, pričakuje le to, kar je dano, ko ne krade, biva v čistosti. Z opustitvijo življenja, ki ni v celibatu, se drži celibata, živi ločeno, se vzdrži vulgarne prakse spolnega odnosa.

Z opustitvijo napačnega govora se vzdrži napačnega govora; govori resnico, se drži resnice, je vreden zaupanja in zanesljiv, ta, ki ni goljuf sveta. Z opustitvijo zlonamernega govora, se vzdrži zlonamernega govora; drugje ne ponavlja tega, kar je slišal tukaj, z namenom, da bi razdvajal [te ljudi] od teh, niti ne ponavlja tem ljudem to, kar je slišal nekje, z namenom, da razdvaja [te ljudi] od teh; tako je tisti, ki združuje te, ki so razdeljeni, zagovornik prijateljstva, ki uživa v slogi, se veseli v slogi, je govorec besed, ki spodbujajo slogo. Z opustitvijo osornega govora, se vzdrži osornega govora; govori takšne besede, ki so nežne, prijetne za uho in ljubeče, saj gredo do srca, so vljudne, ki si jih veliko želi in so mnogim prijetne. Z opustitvijo ogovarjanja se vzdrži ogovarjanja; govori ob pravem času, govori kar so dejstva, govori o tem, kar je dobro, govori o Dhammi in disciplini; ob pravem času govori takšne besede, ki si jih je vredno zapomniti, razumne, zmerne, koristne.

Vzdrži se poškodovanja semen in rastlin. Prakticira hranjenje enkrat na dan, vzdrži se jesti ponoči in zunaj pravilnega časa. Vzdrži se plesa, petja, glasbe, in gledaliških predstav. Vzdrži se nošenja okrasnih vencev, olepševanja sebe z vonjavami in olepševanja sebe z mažami. Vzdrži se visokih in velikih ležišč. Vzdrži se sprejemanja zlata in srebra. Vzdrži se sprejemanja surovega žita. Vzdrži se sprejemanja surovega mesa. Vzdrži se sprejemanja žensk in deklet. Vzdrži se sprejemanja moških in ženskih sužnjev. Vzdrži se sprejemanja koz in ovc. Vzdrži se sprejemanja perutnine in prašičev. Vzdrži se sprejemanja slonov, goveda, konjev in kobil. Vzdrži se sprejemanja polj in zemlje. Vzdrži se hoje po opravkih in prenašanja sporočil. Vzdrži se kupovanja in prodajanja. Vzdrži se lažnih uteži, lažnih kovin in lažnih meril. Vzdrži se goljufanja, varanja in sleparstva. Vzdrži se poškodovanja, umorov, vezanja, razbojništva, plenjenja in nasilja.

33. Zadovoljen postane z oblačili, da zaščiti telo in z miloščino, da napolni svoj trebuh, in kamorkoli gre, sam odloči, da vzame s sabo le to. Prav tako kot ptica, kamorkoli gre, leti s svojimi krili kot svojim edinim bremenom, tako tudi menih postane zadovoljen z oblačili s katerimi zaščiti svoje telo in z miloščino, da napolni svoj trebuh, in kamorkoli gre, sam odloči, da vzame s sabo le to. Ko ima ta agregat plemenite kreposti, doživi v sebi blaženost, da je brezhiben.

34. Ko vidi obliko z očmi, se ne oprime njenih znakov in značilnosti. Če pusti sposobnost oči nevarovano, lahko vanj vderejo škodljiva stanja pohlepa in bridkosti, zato prakticira pot njihove zadržanosti, straži sposobnost oči, se zaveže zadržanosti sposobnosti oči. Ko sliši zvok z ušesi … Ko vonja vonj z nosom … Ko okuša okus z jezikom … Ko tipa otipljivosti s telesom … Ko spoznava pojav z umom, se ne oprime njegovih znakov in značilnosti. Če pusti sposobnost uma nevarovano, lahko vanj vderejo škodljiva stanja pohlepa in bridkosti, zato prakticira pot njegove zadržanosti, straži sposobnost uma, se zaveže zadržanosti sposobnosti uma. Ko ima to plemenito zadržanost sposobnosti, doživlja v sebi blaženost neomadeževanosti.

35. Postane ta, ki deluje z zavedanjem, ko gre naprej in se vrača; ki deluje z zavedanjem, ko gleda naprej in gleda stran; ki deluje z zavedanjem, ko upogiba in razteguje svoje ude; ki deluje z zavedanjem, ko nosi svoja oblačila in nosi svoje zunanje oblačilo in skledo; ki deluje z zavedanjem, ko je, pije, požira hrano in jo okuša; ki deluje z zavedanjem, ko odvaja blato in urinira; ki deluje z zavedanjem, ko hodi, stoji, sedi zaspi, se zbudi, govori in je tiho.

36. Ko ima ta agregat plemenite kreposti in to plemenito zadržanost sposobnosti in ko ima to plemenito pozornost in zavedanje, se zateče k osamljenemu počivališču: v gozd, k vznožju drevesa, na goro, v grapo, v jamo na pobočju, na tla za kremiranje, v goščavo pragozda, na odprt prostor, na kup slame.

37. Po vrnitvi s poti, na kateri je zbral hrano, po kosilu, sede, prekriža noge, vzravna svoje telo in se posveti pozornosti. Z opustitvijo želje po svetu, biva z umom prostim želje; svoj um očisti želje. Z opustitvijo zlovoljnosti in sovraštva, biva z umom prostim zlovoljnosti in sovraštva, sočuten za dobrobit vseh živih bitij; svoj um očisti zlovoljnosti in sovraštva. Z opustitvijo otopelosti in zaspanosti, biva prost otopelosti in zaspanosti, zaznavajoč svetlobo, pozoren in jasno dojemajoč; svoj um očisti otopelosti in zaspanosti. Z opustitvijo nemira in obžalovanja, biva prost vznemirjenosti, z umom, ki je notranje umirjen; svoj um očisti nemira in obžalovanja. Z opustitvijo dvoma biva tako, da gre preko dvoma, ni zmeden glede koristnih stanj; svoj um očisti dvoma.

38. Ko je tako umaknil teh pet ovir, onesnaženj uma, ki slabijo modrost, odmaknjen od čutnosti, odmaknjen od slabih stanj, vstopi in biva v prvi džhāni, kar je pospremljeno z mislijo in razmišljanjem, z zadovoljstvom in prijetnostjo, ki sta rojena iz samote. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

39. Spet, menihi, z umirjanjem misli in razmišljanja, menih vstopi in biva v drugi džhāni, v kateri ima notranjo samozavest in poenotenje uma, je brez misli in razmišljanja in ima zadovoljstvo in prijetnost, ki sta rojena iz zbranosti. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

40. Spet, menihi, z ugašanjem, kot tudi od zadovoljstva, menih biva v mirnodušnosti in pozoren in popolnoma zavesten, še vedno čuteč prijetnost s telesom, vstopi in biva v tretji džhāni, o kateri plemeniti pravijo: ‘On je mirnodušen, pozoren, ta, ki biva v sreči.’ Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

41. Spet, menihi, z opustitvijo prijetnosti in neprijetnosti, in s predhodnim minevanjem veselja in žalosti, vstopi in biva v četrti džhāni, kar je niti neprijetno niti prijetno in je čistost pozornosti zaradi mirnodušnosti. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

42. Ko je njegov um tako zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst, in je dosegel mirnodušnost, ga usmeri k spominu na pretekla življenja. Spomni se svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev, treh rojstev, štirih rojstev, petih rojstev, desetih rojstev, dvajsetih rojstev, tridesetih rojstev, štiridesetih rojstev, petdesetih rojstev, stotih rojstev, tisočih rojstev, sto tisočih rojstev, veliko eonov krčenja sveta, veliko eonov širjenja sveta, veliko eonov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako, bil sem iz tega naroda, tako sem izgledal, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti, takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil drugje; in tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega naroda, s takšnim izgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti in takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil tukaj.’ Tako se je z njegovimi vidiki in posebnostmi spomnil svojih mnogoterih preteklih življenj. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

43. Ko je njegov um tako zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst in je dosegel ravnodušnost, ga usmeri k vednosti o umiranju in ponovnem pojavljanju bitij. Z očesom prebujenega, ki je očiščeno in presega človeškega, vidi bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna. Razume, kako bitja umirajo v skladu s svojimi dejanji: ‘Ta bitja, ki so se napačno obnašala s telesom, govorom in umom, ki so sramotila plemenite, imela napačen pogled, in so se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu, so se po razpadu telesa, po smrti, ponovno pojavila v stanje revščine, v slabo okolico, v nižji svet, v pekel; vendar tista bitja, ki so se dobro obnašala s telesom, govorom in umom, ki niso sramotila plemenitih, ki so imela pravilen pogled in so se lotila dejanj, ki so temeljila na pravilnem pogledu, so se z zlomom telesa, po smrti, ponovno pojavila v dobri okolici, v nebeškem svetu.’ Tako z očesom prebujenega, ki je prečiščeno in presega človeškega, vidi bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna in razume, kako bitja gredo svojo pot v skladu s svojimi dejanji. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

44. Ko je njegov um tako zbran, prečiščen, svetel, brez madeža in nečistosti, prilagodljiv, pripraven, stalen in miren, ga usmeri k vednosti uničenja vplivov. On razume, kot v resnici je: ‘To je neprijetnost’; … ‘To je izvor neprijetnosti’; … ‘To je prenehanje neprijetnosti’; … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja neprijetnosti’; … ’To so vplivi’; … ‘To je izvor vplivov’; … ‘To je prenehanje vplivov’; … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’

45. Ko tako ve in vidi, je njegov um osvobojen vpliva želje po čutnosti, vpliva eksistence in vpliva nevednosti. Ko je tega osvobojen, pride vednost: ‘Osvobojeno je.’ On razume: ‘Rojstvo je uničeno, sveto življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje eksistence.’ Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

(DESET OSNOV ZA HVALO TATᾹGATHE)

46. Tako govori Tathāgata, menihi. In ker Tathāgata govori tako, obstaja deset upravičenih osnov, da se ga hvali:

(1) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem je Tathāgata gotovo moral delati dobra dela v preteklosti, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(2) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s stvaritvenim dejanjem najvišjega božanstva, potem je Tathāgata gotovo moral biti ustvarjen od dobrega najvišjega božanstva, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(3) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena z okoliščinami in naravo, potem Tathāgata gotovo mora imeti veliko srečo, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(4) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s kategorijo [med šestimi kategorijami rojstva], potem Tathāgata gotovo mora pripadati dobri kategoriji, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(5) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena z naporom tukaj in zdaj, potem si Tathāgata gotovo mora dobro prizadevati tukaj in zdaj, ker zdaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(6) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(7) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s stvaritvenim dejanjem najvišjega boga, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(8) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s slučajem, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(9) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s kategorijo, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(10) Če je prijetnost in neprijetnost, ki ju bitja čutijo, povzročena s napor tukaj in zdaj, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

Tako govori Tathāgata, menihi. In ker Tathāgata tako govori, obstaja deset upravičenih osnov za njegovo hvalo.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Menihi so bili zadovoljni in veseli besed Blaženega.

 

Opombe


[1] To nauk, ki se tukaj pripisuje džainistom, je Buddha kritiziral v SN 36:21 in AN 3:61. Buddhovo učenje prepozna obstoj občutkov, ki niso rezultat preteklih dejanj ampak tudi hkrati sedanjih dejanj, in tudi prizna občutek, ki niti ne proizvaja nove kamme niti ni rezultat kamme.

[2] Od tu do §5, “Ker je tako … ,” je tudi v MN 14.17-19. Trditev džainista Nataputte, ki v MN 14.17 vpelje pozicijo džainistov, v §10 postane argument za njihovo trditev.

[3] Kot v MN 95.14.

[4] Ne pristaja jim, da tako govorijo, ker je njihov “intenzivni napor,” to je njihova asketska praksa, vzrok za njihove boleče občutke, kot Buddha pravi v §15.

[5] To je tehnični izraz za dejanje, ki dozori v tem sedanjem življenju.

[6] MA: “Dejanje, ki se izkusi ko je dozorelo” je sinonim za dejanje, katerega rezultat se bo izkusil tukaj in zdaj. “Dejanje, ki se izkusi ko je nedozorelo” je sinonim za dejanje, katerega rezultat se bo izkusil v naslednjem življenju. Toda specificirano je sledeče: vsako dejanje, ki da svoj rezultat v tem istem življenju, ga bo ta izkusil tukaj in zdaj, in samo dejanje, ki daje svoj rezultat tekom sedmih dni, se izkusi ko je dozorelo.

[7] To je dejanje, ki ne dobi priložnosti, da prinese svoj rezultat in na ta način postane mrtvo.

[8] Ta nauk teistov je Buddha kritiziral v AN 3:61/i.174.

[9] To namiguje na nauk Makkhali Gosāle, ki je podrobno kritiziran v MN 60.21 in AN 3:61/ 1.175.

[10] To se prav tako nanaša na nauk Makkhali Gosāle.

[11] To je formulacija Buddhove Srednje poti, ki se izogne ekstremu samomučenja in ne pade v drugi ekstrem, v opitost s čutnostjo.

[12] Odlomek kaže dva alternativna pristopa do premagovanja želje – eden uporabi odločno prizadevanje, drugi nezainteresirano mirnodušnost. “Izginotje” izvira je identificirano v komentarju MA z nadzemeljsko potjo.

[13] Ta odlomek pokaže Buddhove razloge za dovoljenje svojim menihom, da se lotevajo asketskih praks (dhutanga): zmerna uporaba strogosti pomaga pri premagovanju ovir. 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / januar 2018, rev. avgust 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Učenja gvardijana samostana