(MN 105) Sunakkhatta Sutta - Sunakkhatti

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Vesāliju, v velikem gozdu, v dvorani s koničasto streho.

2. Ob tej priložnosti so številni menihi razglasili končno znanje v prisotnosti Blaženega: “Mi razumemo: Rojstvo je uničeno, posvečeno življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje bivanja.”

3. Sunakkhatta, sin Ličijev,[1] je slišal: “Številni menihi, izgleda, so razglasili končno znanje v prisotnosti Blaženega: ‘Mi razumemo: Rojstvo je uničeno … nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje bivanja.’ “Potem je Sunakkhatta, sin Ličijev, odšel do Blaženega in ko se mu je poklonil, je sedel na stran in rekel Blaženemu:

4. “Slišal sem, častiti gospod, da so številni menihi razglasili končno znanje v prisotnosti Blaženega. Ali so to naredili upravičeno ali pa obstajajo nekateri menihi, ki so razglasili končno znanje, ker so precenili sebe?”

5. “Ko so ti menihi, Sunakkhatta, razglasili končno znanje v moji prisotnosti, so bili nekateri menihi, ki so upravičeno razglasili končno znanje in so bili nekateri, ki so razglasili končno znanje, ker so precenili sebe. V tem pogledu, ko menihi upravičeno razglasijo končno znanje, je njihova razglasitev prava. Toda, ko menihi razglasijo končno znanje ker precenijo sebe, Tathāgata pomisli: ‘Moral bi jih učiti Dhammo.’ Tako v tem primeru, Sunakkhatta, Tathāgata pomisli: ‘Moral bi jih učiti Dhammo.’ Toda, neki zavedeni mož tukaj postavi vprašanje, pride do Tathāgate in ga vpraša. V tem primeru, Sunakkhatta, čeprav je Tathāgata pomislil: ‘Moral bi jih učiti Dhammo,’ on spremeni svoje mišljenje.”[2]

6. “To je čas, Blaženi, to je čas, Vzvišeni, za Blaženega, da uči Dhammo. Ko slišijo to od Blaženega, si bodo menihi zapomnili.”

“Potem poslušaj, Sunakkhatta, in skrbno pazi, kaj bom povedal.”

“Da, častiti gospod,” je Sunakkhatta, sin Ličijev, odgovoril Blaženemu. Blaženi je rekel:

7. “Obstaja, Sunakkhatta, pet vezi čutnega užitka. Katerih pet? Oblike razločene z očmi, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetne in simpatične, povezane z željo po čutnosti in izzivajo poželenje. Zvoki razločeni z ušesi … Vonjave razločene z nosom … Okusi razločeni z jezikom … Tipnosti razločene s telesom, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetne in simpatične, povezane z željo po čutnosti in izzivajo poželenje. To je pet vezi čutnosti.

8. Možno je, Sunakkhatta, da je nek posameznik osredotočen na posvetne materialne stvari.[3] Ko je posameznik osredotočen na posvetne materialne stvari, ga zanima samo pogovor o tem in njegovo mišljenje in razmišljanje je v skladu s tem in se druži z osebo take vrste in najde zadovoljenost v tem. Toda, ko je govor o mirnosti, ga ne bo poslušal, mu prisluhnil ali napel svoj um, da ga razume. S tako vrsto osebe se ne druži in ne najde zadovoljenosti v tem.

9. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je mož daleč nazaj zapustil svojo lastno vas ali mesto, in sedaj zagleda drugega moža, ki je le pred kratkim zapustil to vas ali mesto. On bi tega moža vprašal, ali so ljudje iz te vasi ali mesta na varnem, uspešni in zdravi, in ta mož bi mu rekel, da so ljudje iz te vasi ali mesta na varnem, uspešni in zdravi. Kaj misliš, Sunakkhatta? Ali bi ga ta prvi mož poslušal, mu prisluhnil in napel svoj um, da ga razume?” - “Da, častiti gospod.” - “Tako tudi, Sunakkhatta, je mogoče, da je nek posameznik morda osredotočen na posvetne materialne stvari. Ko je posameznik osredotočen na posvetne materialne stvari … in on ne najde zadovoljenosti v tem. On bi moral biti razumljen kot posameznik, ki je osredotočen na posvetne materialne stvari.

10. Možno je, Sunakkhatta, da je nek posameznik osredotočen na mirnost. Ko je posameznik osredotočen na mirnost, ga zanima samo pogovor, ki se tiče tega in njegovo razmišljanje in razglabljanje je v skladu s tem in se druži s takšno vrsto osebe in najde zadovoljenost v tem. Toda, ko se odvija pogovor o posvetnih materialnih stvareh, ne bo poslušal ali prisluhnil ali napel svoj um, da ga razume. S tako vrsto osebe se ne druži in ne najde zadovoljenosti v tem.

11. Prav tako, kot rumeni list, ki pade s stebla, ni sposoben spet postati zelen, tako tudi, Sunakkhatta, ko je posameznik osredotočena na mirnost, odvrže oviro posvetnih materialnih stvari. Razumljen bi moral biti kot posameznik, ki je ločen od ovire posvetnih materialnih stvari, ki je osredotočen na mirnost.

12. Možno je, Sunakkhatta, da je lahko nek posameznik osredotočen na področije ničnosti. Ko je posameznik osredotočen na področijo ničnosti, ga zanima samo pogovor, ki se tiče tega, in njegovo razmišljanje in razglabljanje je v skladu s tem in se druži s takšno vrsto osebe in najde zadovoljenost v tem. Toda, ko se odvija pogovor o ravnodušnosti, ne bo poslušal ali prisluhnil ali napel svoj um, da ga razume. S tako vrsto osebe se ne druži in ne najde zadovoljenosti v tem.

13. Prav tako, kot se debel kamen, ki se je prepolovil, ne more spet združiti skupaj, tako tudi, Sunakkhatta, ko je posameznik osredotočen na področijo ničnosti, se je njegova ovira ravnodušnosti razpolovila. Razumljen bi moral biti kot posameznik, ki je ločen od ovire ravnodušnosti, ki je osredotočen na področijo ničnosti.

14. Možno je, Sunakkhatta, da je nek posameznik osredotočen na področijo niti zaznave niti nezaznave. Ko je posameznik osredotočen na področijo niti zaznave niti nezaznave, ga zanima le pogovor, ki se tiče tega, in njegovo razmišljanje in razglabljanje je v skladu s tem in se druži s takšno vrsto osebe in najde zadovoljenost v tem. Toda, ko se odvija pogovor o področiji ničnosti, ne bo poslušal ali prisluhnil ali napel svoj um, da ga razume. S tako vrsto osebe se ne druži in ne najde zadovoljenosti v tem.

15. Predpostavimo, da je posameznik pojedel neko slastno hrano in jo izbruhal. Kaj misliš, Sunakkhatta? Ali bi ta mož imel kakršnokoli željo, da bi spet jedel to hrano?”

“Ne, častiti gospod. Zakaj je tako? Ker se to hrano ima za ogabno.”

“Tako tudi, Sunakkhatta, ko je posameznik osredotočen na področijo niti zaznave niti nezaznave, je bila njena ovira področije ničnosti zavržena. Razumljen bi moral biti kot posameznik, ki je ločen od ovire področije ničnosti, ki je osredotočen na področijo niti zaznave niti nezaznave.

16. Možno je, Sunakkhatta, da je nek posameznik popolnoma osredotočen na Nibbāno. Ko je posameznik popolnoma osredotočen na Nibbāno, ga zanima le pogovor, ki se tiče tega in njegovo razmišljanje in razglabljanje je v skladu s tem in se druži s takšno vrsto osebe in najde zadovoljenost v tem.Toda, ko se odvija pogovor o področiji niti zaznave niti nezaznave, ne bo poslušal ali prisluhnil ali napel svoj um, da bi ga razumel. S tako vrsto osebe se ne druži in ne najde zadovoljenosti v tem.

17. Prav tako, kot palmino drevo z odrezanim vrhom ni več spet sposobno rasti, tako tudi, Sunakkhatta, ko je posameznik popolnoma osredotočen na Nibbāno, je njegova ovira področije niti-zaznave-niti-nezaznave bila odrezana – odrezana pri izvoru, narejena kot palmin štor, tako odstranjena, da ni več predmet bodočega nastanka. Razumljen bi moral biti kot posameznik, ki je ločen od ovire področije niti-zaznave-niti-nezaznave, ki je popolnoma osredotočen na Nibbāno.

18. Možno je, Sunakkhatta, da nekateri menihi tukaj mislijo: ‘Hrepenenje je Samotar[4] imenoval za puščico; ta je zastrupljena z nevednostjo in strup nevednosti se razširja z željo, poželenjem in sovraštvom. Puščica hrepenenja je bila odstranjena iz mene; strup nevednosti je bila izgnan. Jaz sem ta, ki je popolnoma osredotočen na Nibbāno.’ Ker tako lažno misli o sebi, morda zasleduje stvari, ki so neprimerne za nekoga, ki je popolnoma osredotočen na Nibbāno. On morda zasleduje prizor neprimernih oblik z očmi, morda zasleduje neprimerne zvoke z ušesi, neprimerne vonjave z nosom, neprimerne okuse z jezikom, neprimerne tipnosti s telesom ali neprimerne pojave z umom. Ko zasleduje prizor neprimernih oblik z očmi … neprimerne pojave z umom, v njegov um vdre poželenje. Z umom, v katerega je vdrlo poželenje, bi si naprtil smrt ali strašno trpljenje.

19. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je bil mož ranjen s puščico, na debelo namazano s strupom, in so njegovi prijatelji in tovariši, njegovi bližnji in daljni sorodniki, pripeljali zdravnika. Zdravnik bi z nožem zarezal okoli odprte rane, potem bi s sondo poiskal puščico, jo izpulil in odstranil strupenost, sled katere pa bi ostala. Misleč, da ni ostalo za njim nobene strupenosti, bi rekel: ‘Dobri mož, puščica je bila izpuljena iz tebe; strup je bila odstranjen, ne da bi ostala njegova sled in ti ne more škoditi. Jej le primerno hrano; ne jej neprimerne hrane, ker se drugače rana lahko zagnoji. Od časa do časa izperi rano in od časa do časa namaži njeno odprtino, da gnoj in kri ne prekrijeta odprtine rane. Ne hodi naokoli v vetru in soncu, ker lahko prah in umazanija okužita odprtino rane. Poskrbi za svojo rano, dobri mož in glej nanjo, da se bo pozdravila.’

20. Mož bi mislil: ‘Puščica je bila izpuljena iz mene; strupenost je bila odstranjena, ne da bi ostala njena sled in ni mogoče, da bi mi škodovala.’ On bi jedel neprimerno hrano in rana bi se zagnojila. Od časa do časa ne bi izpiral rane, niti ne bi od časa do časa mazal odprtine rane, in gnoj in kri bi prekrila odprtino rane. Hodil bi naokoli v vetru in soncu, in prah in umazanija bi okužila odprtino rane. Za svojo rano ne bi skrbel, niti bi gledal, kako se rana celi. Potem, zaradi obojega, ker počenja to kar je neprimerno in ker je ostala sled strupa, bi rana nabreknila in njena nabreklost bi povzročila smrt ali strašno trpljenje.

21. Tako tudi, Sunakkhatta, možno je, da neki menih misli tako: ‘Hrepenenje je samotar imenoval puščico; strup nevednosti se je razširil z željo, poželenjem in sovraštvom. Ta puščica hrepenenja je bila odstranjena iz mene; strup nevednosti je bila pregnan. Jaz sem popolnoma osredotočen na Nibbāno.’ Ker tako misli o sebi, čeprav to nasprotuje dejstvom, morda zasleduje stvari, ki so neustrezne za nekoga, ki je popolnoma osredotočen na Nibbāno … (kot zgoraj) … S svojim umom, v katerega je vdrlo poželenje, bi se izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju.

22. V disciplini plemenitega, Sunakkhatta, je smrt, ko nekdo opusti vadbo in se vrne k nižjemu življenju; in je strašno trpljenje, ko nekdo napravi nek hud prekršek.

23. Možno je, Sunakkhatta, da neki menih misli tako: Hrepenenje je samotar imenoval za puščico; strup nevednosti se je razširil z željo, poželenjem in sovraštvom. Ta puščica hrepenenja je bila odstranjena iz mene; strup nevednosti je bila pregnan. Jaz sem ta, ki je popolnoma osredotočen na Nibbāno.’ Ko je ta, ki je resnično popolnoma osredotočen na Nibbāno, on ne bi zasledoval stvari, ki so neprimerne za nekoga, ki je popolnoma osredotočen na Nibbāno. On ne bo zasledoval gledanje neprimernih oblik z očmi, ne bo zasledoval neprimernih zvokov z ušesi, neprimernih vonjav z nosom, neprimernih okusov z jezikom, neprimernih tipnosti s telesom, ali neprimernih pojavov z umom. Ker ne zasleduje pogleda neprimernih oblik z očmi … neprimernih pojavov z umom, poželenje ne vdre v njegov um. Ker v njegov um ni vdrlo poželenje, se ne bo izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju.

24. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je bil mož ranjen s puščico, na debelo namazano s strupom, in so njegovi prijatelji in tovariši, njegovi bližnji in daljni sorodniki, pripeljali zdravnika. Zdravnik bi z nožem zarezal okoli odprte rane, potem bi s sondo poiskal puščico, jo izpulil in odstranil strup, ne da bi ostala njegova sled. Z vedenjem, da ni ostalo za njim nobene strupenosti, bi rekel: ‘Dobri mož, puščica je bila izpuljena iz tebe; strup je bila odstranjen, ne da bi ostala njegova sled in ti ne more škoditi. Jej le primerno hrano; ne jej neprimerne hrane, ker se drugače rana lahko zagnoji. Od časa do časa izperi rano in od časa do časa namaži njeno odprtino, tako da gnoj in kri ne prekrijeta odprtine rane. Ne hodi naokoli v vetru in soncu, ker lahko prah in umazanija okužita odprtino rane. Poskrbi za svojo rano, dobri mož in glej nanjo, da se bo pozdravila.’

25. Mož bi mislil: ‘Puščica je bila izpuljena iz mene; strup je bila odstranjen, ne da bi ostala njegova sled in ni mogoče, da bi mi škodoval.’ On bi jedel samo primerno hrano in rana se ne bi zagnojila. Od časa do časa bi izpiral rano in od časa do časa mazal odprtino rane, in gnoj in kri ne bi prekrila odprtine rane. Okoli ne bi hodil v vetru in soncu, in prah in umazanija ne bi okužila odprtine rane. Skrbel bi za svojo rano in bi gledal, če se rana celi. Potem, zaradi obojega, ker počenja to kar je ustrezno in ker ni ostala škodljiva sled strupenosti, ko je bila strupenost odstranjena, se bo rana pozdravila in ker se je pozdravila in pokrila s kožo, se ne bo izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju.

26. Tako tudi, Sunakkhatta, možno je, da neki menih misli tako: ‘‘Hrepenenje je samotar imenoval puščico; strup nevednosti se je razširil z željo, poželenjem in sovraštvom. Ta puščica hrepenenja je bila odstranjena iz mene; strup nevednosti je bila pregnan. Jaz sem popolnoma osredotočen na Nibbāno.’ Ker je resnično popolnoma osredotočen na Nibbāno, ne bi zasledoval stvari, ki so neprimerne za tega, ki je popolnoma osredotočen na Nibbāno … (kot zgoraj) … Ker v njegov um ni vdrlo poželenje, se ne bo izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju.

27. Sunakkhatta, to prispodobo sem podal z namenom, da izrazim pomen. To je pomen: ‘Rana’ je izraz za šest notranjih področij. ‘Strup’ je izraz za nevednost. ‘Puščica’ je izraz za hrepenenje. ‘Sonda’ je izraz za pozornosti. ‘Nož’ je izraz za plemenito modrost. ‘Zdravnik’ je izraz za Tathāgato, popolnega, popolnoma prebujenega.

28. Ta menih, Sunakkhatta, prakticira zadržanost šestih področij kontakta. Ko je razumel, da je predpostavka izvor trpljenja,[5] ko je brez predpostavke, osvobojen v uničenju predpostavk, ni mogoče, da bi usmeril svoje telo ali prebudil svoj um proti katerikoli predpostavki.

29. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je v bronastem kelihu pijača, ki ima lepo barvo, dober vonj in okus, vendar je v pijačo zmešan strup, in pride mož, ki hoče živeti, ne umreti, ki hoče užitek in se upira bolečini.[6] Kaj misliš, Sunakkhatta, bi ta mož pil iz tega keliha pijačo, vedoč: ‘Če pijem to, se bom izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju’?” - “Ne, častiti gospod.” - “Tako tudi, ko menih prakticira zadržanost v šestih področijih kontakta in je razumel, da je predpostavka izvor trpljenja, je brez predpostavk, osvobojen z uničenjem predpostavk in ni mogoče, da bi usmeril svoje telo ali prebudil svoj um proti katerikoli predpostavki.

30. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je tam smrtno strupena kača, in pride mož, ki hoče živeti, ne umreti, ki hoče užitek in se upira bolečini. Kaj misliš, Sunakkhatta, ali bi ta mož dal tej smrtno strupeni kači svojo roko ali svoj prst, vedoč: ‘Če me bo kača pičila, se bom izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju ’?” - “Ne, častiti gospod.” - “Tako tudi, ko menih vadi zadržanost v šestih področijih kontakta in je razumel, da je predpostavka izvor trpljenja, je brez predpostavke, osvobojen z uničenjem predpostavk in ni mogoče, da bi usmeril svoje telo ali prebudil svoj um proti katerikoli predpostavki.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi.. Sunakkhatta, sin Ličijev, je bil zadovoljen in vesel besed Blaženega.

 

Opombe


[1] Glej MN 12.
[2] MA: Ker so motivirani z željo, se Tathāgatova misel o učenju Dhamme, ki se pojavi do pravih praktikantov, spremeni (to je, ugasne).
[3] To je pet vezi čutnega užitka.
[4] Buddha.
[5] Kot v MN 66.17.
[6] Kot v MN 46.19.

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / marec 2018, rev. mar. 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information