(MN 109) Mahāpunnama Sutta – Veliko učenje v noči na polno luno

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Sāvatthīju v vzhodnem parku, v palači Migārove matere.

2. Ob tej priložnosti, na dan Uposathe petnajstega,[1] ko je bila polna luna, je Blaženi sedel na odprtem, obkrožen s skupino menihov.

3. Neki menih se je dvignil iz svojega sedeža, si uredil zgornje oblačilo na eno rame in razprostrl svoje roke v spoštljiv pozdrav proti Blaženemu in mu rekel: “Častiti gospod, vprašal bi Blaženega glede določenega pomena, če bi me Blaženi uslišal in odgovoril na moje vprašanje.” - “Sedi na svoj sedež, menih, in vprašaj, kar želiš.” Menih je sedel na svoj sedež in rekel Blaženemu:

(PET AGREGATOV)

4. “Ali ni to, častiti gospod, pet agregatov na katere vpliva predpostavka[2], ki so vplivani s predpostavko; to je, agregat snovi s predpostavko, agregat občutka s predpostavko, agregat zaznave s predpostavko, agregat tvorb s predpostavko in agregat zavesti s predpostavko?”

“To, menihi, je pet agregatov s predpostavko; to je, agregat snovi s predpostavko … in agregat zavesti s predpostavko.”

Rekoč, “Dobro, častiti gospod,” se je menih navdušil in razveselil besed Blaženega. Potem mu je postavil naslednje vprašanje:

5. Toda, častiti gospod, v čem je teh pet agregatov s predpostavko zasidrano?”

“Teh pet agregatov s predpostavko je zasidranih v želji, menih.”

6. “Častiti gospod, je predpostavka isto, kot je teh pet agregatov s predpostavko, ali je predpostavka nekaj ločenega od petih agregatov s predpostavko?”[3]

“Menih, predpostavka ni niti isto kot je teh pet agregatov s predpostavko niti je nekaj ločenega od petih agregatov s predpostavko. Želja in poželenje z ozirom na pet agregatov s predpostavko, to je tukaj predpostavka.”

7. “Toda, častiti gospod, ali je lahko različnost v želji in poželenju z ozirom na teh pet agregatov, ki so s predpostavko?”

“To je lahko, menih,” je rekel Blaženi. “Tako, menih, nekdo tako razmišlja: ‘Naj bo moja snov takšna v prihodnosti; naj bo moj občutek takšen v prihodnosti; naj bo moje zaznavanje takšno v prihodnosti; naj bodo moje tvorbe takšne v prihodnosti; naj bo moja zavest takšna v prihodnosti.’ Tu je različnost v želji in poželenju z ozirom na teh pet agregatov s predpostavko.”

8. “Toda, častiti gospod, na kakšen način se izraz ‘agregati’ uporabi na agregate?”

“Menih, vsaka vrsta snovi, bodisi v preteklosti ali sedanjosti, notranje ali zunanje, groba ali fina, manjvredna ali večvredna, daleč ali blizu – to je agregat snovi. Vsaka vrsta občutka, bodisi … daleč ali blizu – to je agregat občutka. Vsaka vrsta zaznave, bodisi … daleč ali blizu – to je agregat zaznave. Vsaka vrsta tvorb, bodisi … daleč ali blizu – to je agregat tvorb. Vsaka vrsta zavesti, bodisi … daleč ali blizu – to je agregat zavesti. Na ta način, menih, se izraz ‘agregat’ uporabi na agregate.”

9. “Kaj je vzrok in pogoj, častiti gospod, za manifestacijo agregata snovi? Kaj je vzrok in pogoj za manifestacijo agregata občutka … agregata zaznave … agregata torb … agregata zavesti?”

“Štirje veliki elementi, menih, so vzrok in pogoj za manifestacijo agregata snovi. Kontakt je vzrok in pogoj za manifestacijo agregata občutka. Kontakt je vzrok in pogoj za manifestacijo agregata zaznave. Kontakt je vzrok in pogoj za manifestacijo agregata tvorb. Mentalnost-snovnost je vzrok in pogoj za manifestacijo agregata zavesti.’

(POGLED OSEBNOSTI)

10. Častiti gospod, kako nastane pogled osebnosti?”[4]

“Menih, nepoučen navaden posameznik, ki nima spoštovanja do plemenitih in je nevešč in nediscipliniran v njihovi Dhammi, ki nima spoštovanja do pravih ljudi in je nevešč in nediscipliniran v njihovi Dhammi, ima snov kot sebstvo ali kot da ima sebstvo v oblasti snov ali kot da je snov v sebstvu ali kot da je sebstvo v snovi. On ima občutek kot da je sebstvo … zaznavo kot da je sebstvo … tvorbe kot da so sebstvo … zavest kot da je sebstvo ali kot da ima sebstvo v oblasti zavest ali kot da je zavest v sebstvu ali sebstvo kot da je v zavesti. Tako nastane pogled osebnosti.”

11. “Toda, častiti gospod, kako pogled osebnosti ne nastane?”

“Menih, dobro poučeni plemeniti učenec, ki spoštuje plemenite in je usposobljen in discipliniran v njihovi Dhammi, ki spoštuje prave ljudi in je usposobljen in discipliniran v njihovi Dhammi, nima snovi kot da je sebstvo ali kot da ima sebstvo v oblasti snov ali kot da je snov v sebstvu ali kot da je sebstvo v snovi. On nima občutka kot da je sebstvo ... zaznave kot da je sebstvo … tvorb kot da so sebstvo … zavest kot da je sebstvo ali kot da ima sebstvo v oblasti zavest ali kot da je zavest v sebstvu ali kot da je sebstvo v zavesti. Tako pogled osebnosti ne nastane.”

12. “Kaj, častiti gospod, je zadovoljitev, kaj je nevarnost in kaj je pobeg v primeru snovi? Kaj je zadovoljitev, kaj je nevarnost in kaj je pobeg v primeru občutka … v primeru zaznave … v primeru tvorb … v primeru zavesti?”

“Prijetnost in veselje, menih, ki nastaneta v odvisnosti od snovi – to je zadovoljitev v primeru snovi. Snov je nestalna, je trpljenje in predmet sprememb – to je nevarnost v primeru snovi. Odstranitev želje in poželenja, opustitev želje in poželenja po snovi – to je pobeg v primeru snovi.

Prijetnost in veselje, ki nastaneta v odvisnosti od občutka … v odvisnosti od zaznave … v odvisnosti od tvorb … v odvisnosti od zavesti - to je nevarnost v primeru zavesti. Zavest je nestalna, je trpljenje in predmet sprememb - to je nevarnost v primeru zavesti. Odstranitev želje in poželenja, opustitev želje in poželenja po zavesti - to je pobeg v primeru zavesti.”

13. “Častiti gospod, kako veš, kako vidiš, da z ozirom na to telo z njegovo zavestjo in vsemi zunanjimi znaki, ni proizvajanja sebstva, proizvajanja mojega in podpornih nagnjenj za domišljanje?”

“Menih, vsako vrsto snovi, vse, bodisi preteklo ali sedanjo, notranjo ali zunanjo, grobo ali fino, manjvredno ali večvredno, daleč ali blizu – vso snov vidiš s primernim razumevanjem kot dejansko je: ‘To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo.’ Vsako vrsto občutka, karkoli … Vsako vrsto zaznave, karkoli … Vsako vrsto tvorb, karkoli … Vsako vrsto zavesti, karkoli … vidiš s primernim razumevanjem vso zavest kot dejansko je: ‘To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo.’ Ko veš in vidiš to z ozirom na to telo s svojo zavestjo in vsemi zunanjimi znamenji, tam ni proizvajanja sebstva, proizvajanja mojega ali podpornih nagnjenj za domišljanje.”

14. Potem je v umu nekega meniha nastala ta misel: “Tako, izgleda, da snov ni sebstvo, občutek ni sebstvo, zaznava ni sebstvo, tvorbe niso sebstvo, zavest ni sebstvo. Na katero sebstvo, potem, bodo vplivala dejanja narejena z nesebstvom ?”[5]

Blaženi je, poznavajoč njegov um in misel v umu tega meniha, tako nagovoril menihe: “Možno je, menihi, da neki zapeljani mož tukaj, otopel in neveden, s svojim umom obvladanim s hrepenenjem lahko misli, da on lahko prekaša učiteljev predpis: ‘Tako, izgleda, da snov ni sebstvo … zavest ni sebstvo. Na katero sebstvo, potem, bodo vplivala dejanja narejena z nesebstvom?’ Sedaj, menihi, vas sem vadil skozi spraševanje v različnih priložnostih z ozirom na različne stvari.

15. Menihi, kaj mislite? Je snov stalna ali nestalna?” - “Nestalna, častiti gospod.” – Je to, kar je nestalno neprijetno ali prijetno?” - “Neprijetno, častiti gospod.” - “Je to, kar je nestalno, neprijetno in predmet sprememb, primerno, da se jemlje tako: ‘To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo’?” - “Ne, častiti gospod.”

“Menihi, kaj mislite: Je občutek … zaznava … tvorbe … zavest stalna ali nestalna?” - “Nestalna, častiti gospod.” - “Je to, kar je nestalno neprijetno ali prijetno?” - “Neprijetno, častiti gospod.” - “ Je to, kar je nestalno, neprijetno in predmet sprememb, primerno, da se jemlje tako: ‘To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo’?” - “Ne, častiti gospod.”

16. “Torej, menihi, vsako vrsto snovi, vso, bodisi preteklo ali sedanjo, notranjo ali zunanjo, grobo ali fino, manjvredno ali večvredno, daleč ali blizu – vso snov vidiš s primernim razumevanjem kot dejansko je: ‘To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo.’ Vsako vrsto občutka, vse … Vsako vrsto zaznave, vse … Vsako vrsto tvorb, vse … Vsako vrsto zavesti, vse … vso zavest vidiš s primernim razumevanjem kot dejansko je: ‘To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo.’

17. Ko tako vidi, dobro poučeni plemeniti učenec postane razočaran s snovjo, razočaran z občutkom, razočaran z zaznavo, razočaran s tvorbami, razočaran z zavestjo.

18. Ko je razočaran, postane brezstrasten. Skozi razstrastenje [njegovega uma] je osvobojen. Ko je osvobojen, pride vedenje: ‘Osvobojeno je.’ On razume: ‘Rojstvo je uničeno, sveto življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje eksistence.’”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Menihi so bili zadovoljni in veseli besed Blaženega. Sedaj, ko je bilo govorjeno to učenje skozi um brez predpostavke, je šestdeset menihov bilo osvobojenih vplivov.

 

Opombe


[1] Petnajsti dan štirinajstdnevja.

[2] Predpostavka (upādāna – dobesedno gorivo oz. nekaj, kar omogoča delovanje nekega procesa). V tej zvezi se na osnovni predmet želje z našo čutnostjo in napačnimi pogledi prilepi oz. naveže še naša ideja (dejansko naša predpostavka oz. dodanost) o tem predmetu. Tako si privzamemo idejo o nečem, kar pa v resnici lahko zaradi naše predpostavke odstopa od dejanskega stanja in je zato to popačeno oz. iluzija. Upādāna je tudi deveti člen v verigi odvisnosti nastajanja. Več v SN 12.2.

[3] Kot v MN 44.6.

[4] Kot v MN 44.7-8.

[5] Izgleda, da je imel ta menih težave v razumevanju, kako lahko kamma napravi rezultate brez sebstva, ki bi jih sprejelo.

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / april 2018, rev. julij 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Menihove misli (adžan Hiriko)