(MN 122) Mahāsuññata Sutta – Dolgo učenje o praznosti

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v deželi Sakyanov, v Nigrodhovem parku pri Kapilavatthu.

2. Ko je bilo jutro, se je Blaženi oblekel, vzel svojo skledo in zunanje oblačilo, ter odšel v Kapilavatthu po miloščino. Ko je hodil po miloščino v Kapilavatthu in se vrnil iz poti po miloščino, po svojem obroku hrane, je odšel da prebije dan pri Sakyanu Kāḷakhemaku. V bivališču Sakyana Kāḷakhemaka[1] je bilo ob tej priložnosti pripravljenih mnogo ležišč za počitek. Ko je Blaženi to videl, je pomislil: “Tam pri bivališču Sakyana Kāḷakhemaka je pripravljeno mnogo ležišč za počitek. Ali tukaj živi mnogo menihov?”

Ob tej priložnosti je bil častiti Ᾱnanda skupaj z mnogimi zaposlen z izdelovanjem oblačil pri Ghāṭu, bivališču Sakyana. Ko je bil večer, je Blaženi prišel iz samote in odšel do Ghāṭā, bivališča Sakyana. Tam je sedel na pripravljen sedež in vprašal častitega Ᾱnando:

“Ᾱnanda, v Kāḷakhemaku, bivališču Sakyana je veliko pripravljenih ležišč. Ali tam živi mnogo menihov?”

“Častiti gospod, v Kāḷakhemaku, bivališču Sakyana je pripravljeno mnogo ležišč za počitek. Mnogo menihov živi tukaj. To je čas za izdelavo oblačil, častiti gospod.”

3. “Ᾱnanda, menih ne žari navdušen v tovarištvu, se veseli tovarištva, se posveti radosti v tovarištvu; ni navdušen v družbi, vesel v družbi, radosten v družbi. Resnično, Ᾱnanda, ni mogoče, da bi menih, ki je navdušen v tovarištvu, se veseli tovarištva in se posveti radosti v tovarištvo, ki je navdušen z družbo, ima rad družbo in je z veseljem v družbi, sploh kdaj dobil z voljo, brez težav ali zadrege, blaženost odpovedi, blaženost samote, blaženost miru, blaženost prebujenja.[2] Toda lahko se pričakuje, da ko menih živi sam, umaknjen iz družbe, doseže z voljo, brez težav ali zadrege, blaženost odpovedi, blaženost samote, blaženost miru, blaženost prebujenja.

4. Resnično, Ᾱnanda, ni mogoče, da bo menih, ki uživa v tovarištvu, ima rad tovarištvo in se posveti navdušenju v tovarištvo, ki uživa v družbi, ima rad družbo in je z veseljem v družbi, sploh kdaj vstopil in bival v bodisi v osvoboditvi uma, ki je začasna in prijetna, bodisi v [osvoboditvi uma], ki je večna in neomajna.[3] Toda, lahko se pričakuje, da ko menih živi sam, umaknjen iz družbe, vstopi in biva v osvoboditvi uma, ki je začasna in prijetna ali v [osvoboditvi uma], ki je večna in neomajna.

5. Jaz ne vidim niti ene vrste oblike, Ᾱnanda, iz katere spremembe in predelave ne bi nastala skrb, tožba, bolečina, gorje in obup v njem, ki si jo želi in uživa v njej.

6. Vendar, Ᾱnanda, obstaja to bivanje, ki ga je odkril Tathāgata: vstopiti in bivati v notranji praznosti tako, da ne daješ pozornosti vsem znakom. Če ga, medtem ko Tathāgata tako biva, obiščejo menihi ali nune, moški ali ženske laične privrženke, kralji ali kraljevi ministri ali drugi pripadniki sekt ali njihovi učenci, potem z umom naklonjenim samoti, usmerjen in naklonjen k samoti, usmerjen v notranjost, navdušen v odpovedi in s popolnoma odpravljenimi stvarmi, ki so osnove za vplive, vedno govori na način, ki se tiče njihove odslovitve.

7. Torej, Ᾱnanda, če bi si menih želel: ‘Naj vstopim in bivam v praznosti notranje,’ naj umiri svoj um notranje, ga utiša, pripelje do enosti in ga zbere. In kako naj umiri svoj um notranje, ga utiša, pripelje do enosti in ga zbere?

8. Ᾱnanda, popolno odmaknjen od čutnosti, odmaknjen od slabih stanj, menih vstopi in biva v prvi džhāni … drugi džhāni … tretji džhāni … četrti džhāni, ki je niti bolečina niti prijetnost in čistost pozornosti zaradi mirnodušnosti. Tako menih umiri svoj um notranje, ga utiša, pripelje do enosti in ga zbere.

9. Pozornost posveti praznosti notranje.[4] Ko posveti pozornost praznosti notranje, njegov um ne vstopi v praznost notranje ali pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Ko je to tako, razume: ‘Ko dajem pozornost praznosti notranje, moj um ne vstopi v praznost notranje ali pridobi zaupanje, trdnost in odločnost.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

Pozornost posveti praznosti zunanje… Pozornost posveti praznosti notranje in zunanje … Pozornost posveti mirnodušnosti.[5] Ko posveča pozornost mirnodušnosti, njegov um ne vstopi v mirnodušnost ali pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Ko je to tako, razume: ‘Medtem ko posvečam pozornost mirnodušnosti, moj um ne vstopi v mirnodušnost ali pridobi zaupanje, trdnost in odločnost.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

10. Potem bi moral ta menih utrditi svoj um notranje, ga utišati, pripeljati v enost in ga zbrati na ta isti znak za zbranost kot prej.[6] Potem posveti pozornost praznosti notranje. Ko posveča pozornost praznosti notranje, njegov um vstopi v praznost notranje in pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Ko je to tako, razume: ‘Ko posvečam pozornost praznosti notranje, moj um vstopi v praznost notranje in pridobi zaupanje, trdnost in odločnost.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

Pozornost posveti praznosti zunanje … Pozornost posveti praznosti notranje in zunanje … Pozornost posveti mirnodušnosti. Ko posveča pozornost mirnodušnosti, njegov um vstopi v mirnodušnost in pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Ko je to tako, razume: ‘Ko posvečam pozornost mirnodušnosti, moj um vstopi v mirnodušnost in pridobi zaupanje, trdnost in odločnost. Na ta način ima polno pozornost o tem.

11. Ko menih biva tako, če je njegov um nagnjen k hoji, hodi z mislijo: ‘Medtem ko jaz tako hodim, me ne bodo napadala zla škodljiva stanja pohlepa in bridkosti.’ Na ta način ima popolno pozornost o tem. In ko menih biva tako, če se njegov um nagne k stanju, on stoji … Če se njegov um nagne k sedenju, on sede … Če je njegov um nagnjen k ležanju, leže, misleč: ‘Medtem ko jaz tako ležim, me ne bodo napadala zla slaba stanja.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

12. Ko menih tako biva, če je njegov um nagnjen h govorjenju, sklepa: ‘Takšen govor kot je ta, je primitiven, vulgaren, grob, podel, nekoristen in ne vodi do razočaranja, razstrastenja, prenehanja, miru, neposrednega znanja, prebujenja in Nibbāne, to je, govor o kraljih, roparjih, ministrih, vojski, nevarnostih, bitkah, hrani, pijači, obleki, posteljah, ogrlicah, parfumih, sorodnikih, vozilih, vaseh, mestih, deželah, ženskah, junakih, ulicah, izvorih vode, mrtvih, banalnostih, o izvoru sveta, izvoru morja, pa če so stvari take ali niso take: takšnega govora ne bom govoril.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

On sklene: ‘Takšen govor, ki se ukvarja z izbrisom, ki podpira osvoboditev uma in vodi do popolnega razočaranja, razstrastenja, prenehanja, miru, neposrednega znanja, prebujenja in Nibbāne, to je, govor o tem, da se hoče malo, o zadovoljenosti, samoti, vzvišenosti od družbe, povečanju energije, kreposti, zbranosti, modrosti, osvoboditvi, znanju in viziji o osvoboditvi: takšen govor bom govoril.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

13. Ko menih biva tako, če se njegov um nagiba k mišljenju, sklepa: ‘Takšne misli kot so te, so primitivne, vulgarne, grobe, podle, nekoristne in ne vodijo do razočaranja, razstrastenja, prenehanje, miru, neposrednega znanja, prebujenja in Nibbāne, to je, misli čutne želje, misli sovraštva in misli o krutosti: takšnih misli ne bom mislil.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

On sklene: ‘Takšne misli kot so te, so plemenite in osvobajajoče in vodijo tega, ki vadi v skladu s tem, vse do popolnega uničenja trpljenja, to je, misli o odpovedi, misli o ne-sovraštvu in misli o ne-krutosti: takšne misli bom mislil.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

14. Ᾱnanda, obstaja pet vezi čutnosti.[7] Katerih pet? Oblike prepoznane z očmi, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetne in simpatične, povezane z željo po čutnosti in izzivajo poželenje. Zvoki prepoznani z ušesi … Vonjave prepoznane z nosom … Okusi prepoznani z jezikom … Tipnosti prepoznane s telesom, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetne in simpatične, povezane z željo po čutnosti in izzivajo poželenje. To je pet vezi čutnosti.

15. Menih bi moral neprestano pregledovati svoj lasten um: ‘Ali katerikoli miselni dražljaj, ki se tiče teh petih vezi čutnosti, sploh nastane v meni ob katerikoli priložnosti?’ Če, ko pregleda svoj um, menih razume: ‘Miselni dražljaj, ki se tiče teh petih vezi čutnosti, nastane v meni ob določenih priložnostih,’ tedaj razume: ‘Želja in poželenje po petih vezeh čutnosti nista opuščena v meni.’ Na ta način ima polno pozornost o tem. Toda če, ko pregleduje svoj um, menih razume: ‘Nič mentalnih dražljajev, ki se tičejo teh petih vezi čutnosti ne nastane v meni ob katerikoli priložnosti,’ potem razume: ‘Želja in poželenje po petih vezeh čutnosti sta opuščena v meni.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

16. Ᾱnanda, obstaja pet agregatov [pod vplivom] predpostavk,[8] glede na katere naj menih biva v premišljevanju o njihovem nastajanju in izginevanju: ‘Takšna je snovna oblika, takšno njeno nastajanje, takšna njena izginitev; takšen je občutek, takšen njegov nastanek, takšna njegova izginitev; takšna je zaznava, takšen njen nastanek, takšna njegova izginitev; takšne so tvorbe, takšen njihov nastanek, takšna njihova izginitev; takšna je zavest, takšen njen nastanek, takšna njena izginitev.’

17. Ko biva v premišljevanju pojavitve in izginitve v teh petih agregatih, na katere vpliva predpostavka, je domislek ‘jaz sem’, ki temelji na teh petih agregatih na katere vpliva predpostavka, v njem opuščen. Ko je to tako, ta menih razume: ‘Domislek “jaz sem”, ki temelji na teh petih agregatih, na katere vpliva predpostavka je opuščen v meni.’ Na ta način ima polno pozornost o tem.

18. Ta stanja so popolnoma dobra, imajo dober izid; so plemenita, nadsvetna in nedosegljiva Zlobnežu.

19. Kaj misliš, Ᾱnanda? Kaj dobrega učenec vidi, kaj naj bi iskal v družbi učitelja, tudi če se mu reče, naj gre stran od njega?”

“Častiti gospod, naše učenje je osnovano v Blaženem, ga vodi Blaženi, ima Blaženega za svoje zatočišče. Bilo bi dobro, če bi Blaženi razložil pomen teh besed. Ko ga bodo slišali od Blaženega, si ga bodo menihi zapomnili.”

20. “Ᾱnanda, učenec naj ne išče družbe učitelja zaradi govorov, verzov in razlag. Zakaj je tako? Dolgo časa, Ᾱnanda, si se učil učenja, se jih zapomnil, jih ustno recitiral, jih pregledal z umom, in jih predrl s pogledom. Toda takšen govor, ki se ukvarja z odstranitvijo, ki dajejo prednost osvoboditvi in ki vodi do popolnega razočaranja, razstrastenja, prenehanja, miru, neposrednega znanja, prebujenja in Nibbāne, to je, govor o tem, da se hoče malo, o zadovoljenosti, samoti, vzvišenosti iz družbe, dvigu energije, kreposti, zbranosti, modrosti, osvoboditvi, znanju in viziji osvoboditve: zaradi takega govora bi moral učenec iskati družbo učitelja, tudi če se mu reče, naj gre stran od njega.

21. Ker je to tako, Ᾱnanda, lahko pride do pogube učitelja, lahko pride do pogube učenca in pogube tega, ki živi posvečeno življenje.[9]

22. In kako lahko pride do pogube učitelja? Tako se neki učitelj napoti do osamljenega počivališča: v gozd, k vznožju drevesa, v gore, v gorske globeli, v gorske jame, na tla za kremiranje, v goščavo pragozda, na odprti prostor, otep slame. Ko živi tako odmaknjen, ga brahmini in gospodarji iz mest in dežele obiščejo in kot rezultat tega stopi na napačno pot, postane napolnjen z željami, podleže hrepenenju in se vrne k razkošju. Za tega učitelja se reče, da je pogubljen z učiteljevim pogubljenjem. Uničila so ga slaba zla stanja, ki onesnažijo, prinesejo obnovitev obstoja, prinesejo težave, dozorijo v trpljenju in vodijo do bodočega rojstva, staranja in smrti. Tako pride do pogube učitelja.

23. In kako lahko pride do pogube učenca? Učenec tega učitelja, ki oponaša samoto učitelja, se napoti do osamljenega počivališča: v gozd … otep slame. Ko živi tako odmaknjen, ga brahmini in gospodarji iz mest in dežele obiščejo, in kot rezultat tega stopi na napačno pot, postane napolnjen z željami, podleže hrepenenju in se vrne k razkošju. Za tega učenca se reče, da je pogubljen z učenčevim pogubljenjem. Uničila so ga slaba zla stanja, ki onesnažijo, prinesejo obnovitev obstoja, prinesejo težave, dozorijo v trpljenju in vodijo do bodočega rojstva, staranja in smrti. Tako pride do pogube učenca.

24. In kako pride do pogube tega, ki živi posvečeno življenje? Tathāgata se pojavi v svet, popoln in popolno prebujen, popoln v pravem znanju in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov, neprimerljiv vodja oseb, ki jih je potrebno ukrotiti, učitelj božanstev in ljudi, prebujen, blažen. Napoti se do osamljenega počivališča: v gozd … otep slame. Ko živi tako odmaknjen, ga brahmini in gospodarji iz mesta in dežele obiščejo, vendar ne stopi na napačno pot in ne postane napolnjen z željami, ne podleže hrepenenju in se ne vrne k razkošju. Toda učenec tega učitelja, ko oponaša samoto svojega učitelja, se napoti do osamljenega počivališča: v gozd … otep slame. Ko živi tako odmaknjen, ga brahmini in gospodarji iz mesta in dežele obiščejo in kot rezultat tega stopi na napačno pot, postane napolnjen z željami, podleže hrepenenju in se vrne k razkošju. Za tega, ki živi posvečeno življenje je rečeno, da je pogubljen s pogubljenjem tega, ki živi posvečeno življenje. Uničila so ga slaba zla stanja, ki onesnažijo, prinesejo obnovitev obstoja, prinesejo težave, dozorijo v trpljenju in vodijo do bodočega rojstva, staranja in smrti. Tako pride do pogube tega, ki živi posvečeno življenje. In v tem, Ᾱnanda, poguba tega, ki živi posvečeno življenje, ima bolj boleč rezultat, bolj grenek rezultat, kot pa je učiteljeva poguba ali učenčeva poguba in vodi celo do prekletstva.[10]

25. Torej, Ᾱnanda, do mene se obnašaj s prijaznostjo, ne s sovražnostjo. To bo vodilo do tvojega blagostanja in sreče za dolgo časa. In kako se učenci obnašajo do učitelja s sovražnostjo, ne s prijaznostjo? Ᾱnanda, s sočutjem in iskanjem njihove dobrobiti, učitelj uči Dhammo učencem zaradi sočutja: ‘To je za vaše blagostanje, to je za vašo srečo.’ Njegovi učenci nočejo slišati ali pazljivo poslušati ali uporabiti svojega uma, da razumejo; zaidejo na kriva pota in se obrnejo stran od učiteljevega predpisa. Tako se učenci obnašajo do učitelja s sovražnostjo, ne s prijaznostjo.

26. In kako se učenci obnašajo do učitelja s prijaznostjo, ne s sovražnostjo? Ᾱnanda, s sočutjem in v iskanju njihove dobrobiti, učitelj uči Dhammo učence zaradi sočutja: ‘To je za vašo dobrobit, za vašo srečo.’ Njegovi učenci hočejo slišati in poslušati in uporabiti svoj um, da razumejo; oni ne zaidejo na kriva pota in se ne obrnejo stran od učiteljevega predpisa. Tako se učenci obnašajo do učitelja s prijaznostjo, ne s sovražnostjo. Torej, Ᾱnanda, obnašaj se do mene s prijaznostjo, ne s sovražnostjo. To bo vodilo da tvojega blagostanja in sreče za dolgo časa.

27. Jaz ne bom ravnal s tabo kot lončar ravna s surovo, vlažno glino. Vedno znova te bom brzdal, govoril ti bom, Ᾱnanda. Vedno znova te bom opominjal, govoril ti bom, Ᾱnanda. Zdravo jedro bo prestalo [test].”[11]

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Častiti Ᾱnanda je bil zadovoljen in vesel besed Blaženega.

 

Opombe


[1] MA: To je bilo bivališče, ki ga je zgradil Sakyan Kāḷakhemaka v Nigrodhovem parku. Postelje, stoli, žimnice in podloge za spanje so bile pripravljene in tako blizu skupaj, da je bivališče izgledalo kot bivališče družbe menihov.

[2] Glej MN 66.20.

[3] Prva je osvoboditev skozi džhāne in nematerialne dosežke, druga je osvoboditev skozi nadsvetne poti in sadeže. Glej tudi MN 29.6.

[4] MA razloži, da je praznost notranje povezana s petimi agregati osebe, praznost zunanje pa je povezana z agregati drugih. Praznost o kateri je tu govora, mora biti začasna osvoboditev uma, ki je dosežena skozi premišljevanje o vpogledu nesebstva, kot razlaga MN 43.33. Ko je vpogled v nesebstvo pripeljan na nivo poti, ta pride na plano v izpolnitvi sadeža doživljanja Nibbāne na način njenega vidika praznosti.

[5] MA: Pozornost na mirnodušen nematerialni meditativni dosežek.

[6] MA: To se nanaša na džhāno, ki je bila uporabljena kot osnova za vpogled. Če po tem, ko je izšel iz osnovne džhāne njegov um ne vstopi v praznost skozi kontemplacijo vpogleda na svoje lastne agregate ali te od drugih, in on tudi ne more doseči ravnodušnega nematerialnega dosežka, se bi moral vrniti k isti osnovni džhāni, ki jo je prvobitno razvil in jo vedno znova negovati.

[7] V skladu z MA, je do te točke Buddha kazal trening za dosego prvih dveh poti, te od vstopajočega v tok in te od enkratnega povratnika. Sedaj v govoru (§§14-15) poudari vpogled, ki je potreben za dosego poti nepovratnika, kar kulminira v opustitvi želja po čutnosti.

[8] Ti točki (§§16-17) pokažeta vpogled, ki je potreben za dosego poti arahantstva, ki kulminira v opustitvi pojma “jaz sem.”

[9] MA razloži, da Buddha govori ta odlomek zato, da bi pokazal nevarnost v samoti, ko nekdo ne izpolnjuje pravilnega namena življenja v samoti. “Učitelj” je učitelj izven Buddhovega učenja.

[10] MA: Pot naprej v brezdomstvo izven Buddhovega učenja prinaša majhen dobitek, tako da ta, ki odpade stran, odpade samo od posvetnega dosežka; on se ne sreča z velikim trpljenjem, tako kot tisti, ki pade z osla - postane le pokrit s prahom. Toda iti naprej v Buddhovem učenju prinese velik dobitek – pot, sadež in Nibbano. Tako se ta, ki odpade stran, sreča z velikim trpljenjem, tako kot tisti, ki pade s slona.

[11] Kontrast v tej prispodobi je med načinom, kako lončar ravna s surovo, vlažno glino in načinom, kako ravna z žganimi posodam, ki so narejene iz gline. MA parafrazira: “Ko sem vam enkrat svetoval, ne bom tiho; svetoval vam bom in vas vzgajal z nenehnim opominjanjem. Kot lončar preizkuša žgano posodo, daje na stran to, ki je počena, loči, ali je z napako in obdrži le tisto, ki opravi test, tako vam bom jaz svetoval in vas vzgajal z neprestanim testiranjem. Ti med vami, ki ste pravilni, ki ste dosegli poti in sadeže, boste prestali test.”

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / junij 2018, rev. mar. 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information