Opombe

 

v pomoč lažjemu razumevanju sutt v Madžhima nikayi. Ležeče v oklepaju je palijski naziv pojma.

 

1. Osebe, narodi, božanstva

Abhaya – princ, sin kralja Bimbisāra iz Magadhe, vendar ne prestolonaslednik.

Adžātasattu Vedehiputta – sin kralja Bimbisāra, kralja Maghade, polbrat Abhaye. Nasledil je očeta na prestolu. Večkrat je skupaj z Devadatto poskušal ubiti Buddho.

Adžita Kesakambala – vodja ene od šestih heretičnih sekt. Bil je nihilist, ki ni verjel ne v dobro ne v zlo. Glej DN 2:23.

Ādžīvaka ali āīvika – sekta nagih asketov, katerih učenje je poudarjalo neprizanesljivo strogost. Verjeli so, da ni svobodne volje, da je vse v naprej določeno. Bili so sledilci Makkhali Gosāle. Buddha jih ni cenil. Glej Basham, History and Doctrines of the Ᾱjīvakas.

Aggivessana – to je verjetno ime družine Agnivesyāyana. S tem nazivom je Buddha nagovarjal Saccaka (MN 35) in tudi popotnika Dīghanakha (MN 74). V tej sutti princ Džayasena tako naslavlja tudi novinca Aciravata.

Āḷāra Kālāma – prvi učitelj Buddhe, ki ga je učil meditacije področja ničnosti, kot da je to največji dosežek posvečenega življenja. Prakticiral je močno zbranost.

Ᾱnanda – bratranec in osebni pomočnik in spremljevalec Buddhe. Imel je najboljši spomin med Buddhovimi učenci.

Anāthapiṇḍika – bogat trgovec in bankir z osebnim imenom Sudatta. Klicali so ga s psevdonimom, ki pomeni: radodaren zaščitnik siromašnih. Bil je glavni moški laični učenec in največji podpornik Buddhe.

Angulimāla – sin brahmana Bhaggava, duhovnika kralja Kosale, Pasenadija. Njegovo ime je bilo Ahiṁsaka, kar pomeni “nenasilen.” Študiral je pri Takkasili, kjer je postal učiteljev ljubljenec. Njegovi kolegi študenti so bili nanj ljubosumni in so rekli učitelju, da je Ahiṁsaka storil prešuštvo z njegovo ženo. Učitelj, ki je nameraval uničiti Ahiṁsaka mu je ukazal, naj mu prinese tisoč človeških prstov z desne roke, kot nadomestilo. Ahiṁsaka je živel v gozdu Jālinī in napadal popotnike, jim rezal prste in jih nosil kot ogrlico okoli svojega vratu. 

Anguttarāpanci – prebivalci dežele Anguttarāpa. 

Annabhāra, Varadhara in Sakuladāyī – zelo znani popotniki (paribbādžaki), ki so živeli v parku popotnikov blizu Rādžagaha.

Anuruddha thera – Buddhov bratranec, ki je imel videnje z očesom prebujenega. Bil je prisoten pri Buddhovi smrti.

Assadži – eden od prvih petih učencev Buddhe. Drugi štirje so bili: Aññā Kondañña, Bhaddiya, Vappa in Mahānāma.

Assadži in Punnabasu – meniha slabega obnašanja, ki sta s svojimi sledilci živela v Kītāgiriju.

Assalāyana – šestnajstletni brahman iz Sāvathija, zelo učen v Vedah.

Aṭṭhaka – ta in drugi zelo znani brahmanski modreci (Vāmaka, Vāmadeva, Vesāmitta, Yamataggi, Angirasa, Bhāradvādža, Vāseṭṭha, Kassapa in Bhagu) so recitirali in skladali sveta besedila. Pogosto so se postili.

Avantiputta – kralj Madhure, ki je postal po smrti kralja Bimbisāra.

Bakkula – bil je učen brahman, ki je pri svojih osemdesetih postal menih in živel kot menih tudi osemdeset let. Za časa dogajanja v Bakkula sutti je bil star tako sto šestdeset let. Buddha ga je imel za tistega, ki je najbolj zdrav.

Bhagu – rojen je bil kot Sakyan in se je skupaj s svojima sonarodnjakoma Anurudho in Kimbilo odločil za meništvo.

Bhāradvādža – pripadnik kaste brahmanov, nekdo klican po imenu družine. 

Bhūmidža – stric princa Džayasena.

Bimbisāra Seniya (558-491 pr.Kr.) – kralj Magadhe na jugu sedanje pokrajine Bihar v Indiji. Bil je velik prijatelj in zaščitnik Buddhe. 

Blaženi Kassapa – Buddha pred Gotamo. Je eden od sedmih Buddh, omenjenih v pali kanonu.

Bodhi, princ – sin kralja Kosambīja, Udena; njegovi mati je bila hči kralja Avantīja, Caṇḍdappajjote. Živel je v Suṃsumāragiriju , v deželi Bhagga. 

Božanstva, božanska bitja, bogovi (devā, v latinščini deus, dobesedno bogovi) – nesnovna bitja v nebeških svetovih. Bitja imajo dolgo življenje, vendar niso nesmrtna. Glej Področja obstoja.

Brahmā – prvo božanstvo, ki se rodi na začetku novega kozmičnega cikla in katerega življenje traja celoten cikel. Je kreator, podvržen ponovnemu rojstvu in smrti, izhaja iz vedske tradicije. Upodobljen je običajno kot bitje s štirimi obrazi in štirimi rokami.

Brahmā Baka – dobesedno žerjav Brahmā. Pojavi se v Madžhima Nikāyi kot božanstvo, ki verjame, da je njegov svet večen in da je zato nesmrten in da ni višjih svetov od njegovega.

Buddha – 1. budni, prebujeni, 2. zgodovinska oseba, utemeljitelj budizma. Pri originalni izgovorjavi palijskega imena se izgovori tudi soglasnik h.

Candana – božanstvo iz področja Štirih velikih kraljev
Cankī – zelo učen in cenjen brahman iz vasi Opasāda v deželi Kosala. Nikoli ni postal sledilec Buddhe.

Channa – thera menih. Buddha je razložil, da je tik pred svojim samomorom postal arahant.

Cunda – novinec Cunda je bil mlajši brat častitega Sariputte. Njegov učitelj je bil Ananda. Kasneje je bil Cunda zelo spoštovan menih Mahā-Cunda in dosegel arahantstvo.

Daṇḍapāni – ime pomeni “palica v roki.” Tako je bil imenovan zato, ker se je bahavo sprehajal naokoli z zlato sprehajalno palico, čeprav je bil še vedno mlad in zdrav. V skladu s komentarji MA, se je on pridružil Devadatti, Buddhovemu glavnemu nasprotniku, ko je ta poskušal ustvariti razkol med Buddhovimi sledilci. Njegov način postavljanja vprašanj je aroganten in namerno provokativen.

Devala (asita devala) – himalajski asket.

Devadatta – Buddhov nečak in glavni nasprotnik. Poskušal je ustvariti razkol med Buddhovimi sledilci in poskusil ubiti Buddho ter prevzeti nadzor nad Sangho. Ko so njegovi poskusi umora spodleteli, je zapustil Buddho in poskusil ustanoviti svojo sekto. Glej Nanamoli, Life of the Buddha, str. 266-69.

Dhammadinnā – v posvetnem življenju žena trgovca Visākha. Dosegla je arahantstvo hitro po svoji posvetitvi za nuno. Buddha jo je označil kot najboljšo nuno v razlagi Dhamme.

Dīgha Kārāyaṇa – poveljnik kralja Pasenadija.

Dīghanakha – popotnik, nečak častitega Sāriputte. Buddha ga naslavlja kot Aggivessana.

Dūsī – ime Māre, ki ga je imel za časa Kukusandha Buddhe.

Džainisti (nigaṇṭhā) – učijo, da so izkušnje katerekoli osebe, povzročene s preteklo kammo. S prakso stroge sakeze hočejo izčrpati vso to iz preteklosti akumulirano slabo kammo. Njihov vodja je bil Nātaputta (Mahāvīra). 

Džayasena – MA pravi, da je bil princ sin kralja Bimbisāra. Njegov stric je bil menih Bhūmiya thera (MN 126).

Džānussonī – ugleden brahman iz Mahāsāle, ki je postal sledilec in občudovalec Buddhe. Buddho je pogosto obiskal in iskal njegovo mnenje o različnih temah.

Gandhabba – nižje božanstvo, ki ima posebno vlogo pri ponovnem rojstvu.

Gaṇaka Moggallāna – ime pomeni računovodja oz. matematik Moggalāna. Bil je brahmanski učitelj in je postal sledilec Buddhe.

Isidatta in Purāna – pribočnika kralja Pasenadija. Ob smrti sta postala enkratna povratnika - glej AN 6:44.

Kakusandha – dvaindvajseti Buddha po vrsti in prvi, ki se je pojavil v sedanjem kozmološkem ciklu, ki se imenuje “Ugodna doba.” Sledila sta mu Buddhi Konāgamaṇa in Kassapa, za njim pa se je pojavil sedanji Buddha Gotama.

Kaḷārajanaka – sin kralja Nimija iz Mithilā. Bil je zadnji kralj dinastije Makhādeva.

Kāpaṭhika – mlad in učen pripadnik plemena brahminov. Buddha ga po priimku kliče Bhāradvādža.

Kassapa – predzadnji Buddha, ki je živel v mestu Vebhalinga.

Keṇiya – asket prepletenih las, ki je bil eden od osmih vrst asketov - teh, ki so vzdrževali ženo in otroke

Kikī, kralj Kāsija – živel je v Varanasiju za časa Buddha Kassape.

Kolyā – eden od narodov in republik za časa Buddhe. Glavno mesto je bilo Devadaha (nahajal se je v sedanjem Nepalu - distrikt Rupandehi, na meji z Indijo). Bili so sosedje Sākyanov, med njimi je tekla reka Rohinī in oboji so trdili, da so povezani z Buddho.

Komārabhacca – ādživak, zelo spoštovan zdravnik, ki je zdravil Buddho in tudi kralja Bimbisara.

Koravya – kralj Kurujev iz Indapatta, ki je imel v lasti park Migācira.

Kosiya – dobesedno 'sova'. 

Kundadhāna – je izhajal iz brahmanske družine in je znal Vede na pamet. Kasneje je pristopil v Sangho in postal arahant.

Licchavī – pomemben narod v Indiji za časa Buddhe. Živeli so v državi Vadžī z glavnim mestom Vesāli. Bili so predani sledilci Buddhe. Bili so zelo cenjeni glede njihovega upravljanja s skupnimi zadevami.

Lomasakangiya – arahant iz sākyanske družine iz Kapilavattha.

Māgandiya – popotnik, ki je po srečanju z Buddho pristopil v Sangho in kasneje postal arahant.

Mahā Cunda – zelo ugleden učenec Buddhe.

Mahā Kaccāna/Kaccāna – Buddha ga je proglasil za najboljšega učenca v razlaganju natančnejših pomenov kratkih, zgoščenih izrekov. Med poslušanjem Buddhe je postal arahant in se pridružil sanghi. 

Mahā Kappina – eden najuglednejših učencev Buddhe, učitelj menihov. Bil je starejši od Buddhe in postal nepovratnik, ter se pridružil skupnosti menihov.

Mahā Kassapa – odlikoval se je z izvajanjem asketskih praks.

Mahā Koṭṭhita – Buddha ga je proglasil za najodličnejšega učenca med tistimi, ki so znali logično analizirati. Iz zelo bogate brahmanske družine je pristopil k sanghi in postal kasneje arahant.

Mahā Moggallāna – je med Buddhovimi menihi imel največje magične sposobnosti in je bil poleg Častitega Sāriputte glavni učenec Buddhe. Lahko je potoval po prostoru kot ptica.

Mahānāma – sakyanski kralj, Buddhov bratranec in starejši brat častitih Anuruddhe in Ᾱnande. Izbral je posvetno življenje in je dopustil, da Anuruddha postane menih. Zgodba je v knjigi: Ñāṇamoli, The Life of the Buddha, str. 80-81.

Mahāpadžāpatī Gotami – mlajša sestra kraljice Mahāmāye, Buddhove matere in tudi žena kralja Suddhodana. Po Mahāmāyini smrti je postala Buddhova krušna mati. Bila je prva ženska, ki je Buddho prosila za pomenišenje.

Makhādeva – kralj, ki je vladal v Mithili, v kraljestvu Videha.

Makkhali Gosāla – eden od šestih heretičnih učiteljev, sodobnikov Buddhe. Bil je prepričanja, da ni vzroka, ki povzroči izprijenost bitij. Vse je rezultat razreda, v katerega pripadajo bitja.

Mallikā – glavna žena kralja Kosale, Pasenadija.

Māluṅkyāputta – od Buddhe je prejel kratko predavanje o temeljih šestih čutov, odšel v umik in dosegel arahantstvo.

Māra – “Ta, ki kvari” ali “Pokvarjenec” ali “Zlobnež”, bog v nesnovni obliki. V budističnem konceptu vesolja je položaj Māre podoben temu, kot ga ima Brahmā. Ima podoben status kot Satan v krščanstvu.

Migārova mati – glej Visākhā.

Nāgasamāla – osebni skrbnik Buddhe v prvih dvajsetih letih njegovega delovanja.

Nandaka – gospodar iz bogate družine trgovcev. Po vstopu v Sangho je kmalu dosegel arahantstvo.

Nanda Vaccho, Kisa Sankicco in Makkhali Gosāla – voditelji  ādžīvakov. Zadnji je bil sodobnik Buddhe. Najprej je Buddha njihove prakse sprejel, po prebujenju pa jih je zavrnil.

Nandiya – Sakyan iz Kapilavatthuja in Anuruddhov prijatelj in stalni tovariš. Po pomenišenju je kmalu dosegel arahantstvo.

Nātaputta –  z drugim imenom Mahāvīra, eden od šestih pomembnih učiteljev, sodobnik Buddhe. Opisuje se kot heretik, vodja sekte džainistov. O Nātaputti glej tudi MN 14, 30, 36, 56, 58, 77, 101, 104 in DN 2, 29 in 33. Džainisti so poudarjali prakse strogosti, s katerimi izčrpajo vso iz preteklosti akumulirano slabo kammo.

Nimi – kralj države Videha.

Paccekabuddha – človek, ki je sam dosegel prebuditev in osvoboditev, ne da bi bil odvisen od Dhamme, ki jo je učil Buddha, vendar ni sposoben učiti drugih Dhamme in vzpostaviti zakonika. Paccekabuddha se pojavi le v času, ko v svetu ni prisotnega Buddhovega učenja.

Pakudha Kaccāyana – vodja ene od heretičnih sekt v Buddhovem času. Zagovarjal je nauk o nedejanju, ne obstaja ubijanje, ni razlike med dobrim in slabim, vednostjo in nevednostjo. Glej tudi DN 2:26.

Padžota – kralj Avantija, nasilnega značaja. Bil je prijatelj kralja Bimbisāra iz Magadhe, ki ga je ubil njegov sin Adžātasattu.

Padžāpati – stvarnik in ohranjevalec ustvarjenih bitij (sinonim za Brahmo). V Vedah je temu najvišjemu od vedskih božanstev ime Najvišji gospodar stvarjenja.

Pañcakanga – tesar kralja Pasenadija iz Kosale, ki je bil predan sledilec Buddhe.

Pārāsariya – brahmanski učitelj študenta Uttare. Bil je ekspert v treh vedah. Pridružil se je Buddhi in kmalu postal arahant.

Pasenadi – kralj države Kosala, katere glavno mesto je bil Sāvatthi. V sedanjem času je to območje med jugom Nepala - province 5 in severa Indije (Uttar Pradesh). Bil je eden od Buddhovih najbolj predanih sledilcev, čeprav ne kaže, da bi dosegel kakršnokoli stanje duhovne realizacije. 

Pet menihov (pañcavaggiyā)  prvi učenci Buddhe: Assadži, Aññā Kondañña, Bhaddiya, Vappa in Mahānāma.

Pokkharasāti – bogat in zelo učen brahmanski učitelj, ki je živel v Ukkatthi. Postal je sledilec Buddhe in stopil v tok (glej DN 3).

Popotniki (paribbādžakā) – so bili asketi, ki so neprestano potovali, se družili z ljudmi in razpravljali z njimi o etiki, filozofiji in misticizmu. Imeli so prepričanje, da bodo po smrti, če se prečistijo zla s celibatom, in ne delajo zla z dejanji, govorom in načinom življenja, dosegli popolno blaženost, kar je rojstvo v Brahmovem svetu. Ljudje so jih spoštovali. V MN nastopajo: Dīghanakha, Sakuladāyī, Vekhanassa,Vacchagotta, Potaliputta. Mnogi od njih so postali sledilci Buddhe.

Puṇṇa Mantāniputta  pripadalje brahmanski družini in ga je posvetil častiti Añña Kondañña v Kapilavatthuju. Kasneje ga je Buddha označil za najbolj uglednega meniha med učitelji Dhamme.

Puṇṇa – ta Puṇṇa je različna oseba od Puṇṇe Mantāniputte iz MN 24. Bil je iz družine trgovcev, ki je bivala v pristaniškem mestu Suppāraka, v deželi Sunāparanta (sedanji Maharashtri). Ko je na poslovnem potovanju v Savatthi slišal učiti Buddho, je opustil laično življenje in postal menih.

Pūraa Kassapa – eden od šestih zelo znanih učiteljev, sodobnikov Buddhe. Imel je nauk, o nedejanju, ki je zanikal rezultat dobrega ali slabega dejanja. Glej tudi AN 9:38.

Rāhula – edini sin Buddhe, rojen na dan, ko je Buddha zapustil palačo v iskanju prebujenja. Ko je bil star sedem let, ga je pomenišil častiti Sāriputta ob prvem Buddhovem obisku v Kapilavatthiju po njegovem prebujenju. Buddha ga je razglasil kot najpomembnejšega učenca med temi, ki so želeli vaditi. V MN 147 je dosegel arahantstvo po poslušanju Buddhovega učenja o razvoju vpogleda.

Rāma – brahman, oče Buddhovega učitelja Uddaka Rāmaputte.

Raṭṭhapāla – sin zelo bogatih staršev, ki je nosil ime po svoji družini. Od staršev je stežka dobil dovoljenje za vstop med menihe. 

Revata thera – se je odlikoval kot gozdni meditator. Bil je mlajši brat Sāriputte.

Saccaka – sin džainskih staršev, ki sta bila oba spretna v filozofskih debatah. Različne doktrine se je naučil od svojih staršev in od drugih filozofov tedanjega časa. 

Sakka – vladar božanstev, vladar nebes Triintridesetih. Kralj Sakka vlada prvemu nivoju in drugemu nivoju božanstev in živi v drugem, ter ni absolutni monarh. Zgodnji budizem ga ima kot prijaznega in pravičnega, vendar ne popolnega in ne zelo inteligentnega. Čeprav je zelo star je še vedno predmet smrti in ponovnega rojstva. Doživel je 35 ponovnih rojstev, kar je potrdil tudi Buddha. 

Sakuladāyī / Udāyi – znameniti popotnik. Buddha ga najprej poimenuje Sakuladāyī, potem pa ga skrajšano kliče Udāyi.

Sakya – narod, ki je za časa Buddhe živel v republiki. Glavno mesto je bil Kapilavatthu (v Nepalu sedaj Kapilvastu). Gautama Siddharta Buddha je bil sin Suddhodana, izbranega vladarja Sakya Ganarājya.

Samiddhi thera – izhaja iz družine gospodarjev iz Rājagaha. Po tem, ko je prisostvoval srečanju Buddhe in kralja Bimbisāra je vstopil v meništvo.

Sañdžaya Belaṭṭhiputta – eden od šestih zelo znanih učiteljev, sodobnikov Buddhe. Bil je velik skeptik.

Saṅgārava – zelo učen mlad brahman. Bil je najstarejši sin iz ene družine tega naroda, ki je bil poročen z Dhānañdžāni in je kmalu po tem pogovoru z Buddho postal arahant.

Sāriputta – poleg častitega Mahā Moggallāna glavni učenec Buddhe, ki se je odlikoval v modrosti in skrbi za Sangho. Ime mu je bilo tudi Upatissa. Postal je arahant, ko je poslušal Buddhovo učenje.

Sela – brahman iz Anguttarāpa, prijatelj Keṇiye. Njegov oče je bil bogati brahman Vāsettha. Bil je zelo učen in mojster petih Ved, poznal je znamenja Velikega človeka.

Somā in Sakulā – ženi kralja Kosale, Pasenadija.

Subha – brahmanski študent, sin Toddaya, ki je postal Buddhov sledilec po srečanju z njim. Klicali so ga tudi Bhāradvādža, po priimku brahmanskga naroda.

Subhūti – mlajši brat Anāthapiṇḍike, ki je postal menih na dan, ko je bil Džetov gozdiček darovan Sanghi. Buddha ga je označil kot najodličnejšega učenca v dveh kategorijah – da je ta, ki živi brez konflikta in ta, ki je vreden darov.

Štirje veliki kralji (Cattāro Mahārādžāno) – so čuvarji štirih četrtin iz najnižjega nivoja božanstev: Dhatarattha za vzhod; Virūlhaka za jug; Virūpakkha za zahod; Vessarana za sever. Varovali so Buddho od spočetja. So zaščitniki sveta in bojevniki proti zlu.

Tārukkha – eden izmed najbolj odličnih brahmanov iz mesta Mahāsāla. Bil je učitelj mladega brahmana Bhāradvādže.

Tathāgata – ime, ki ga je Buddha pogosto uporabljal, ko je govoril o sebi. Pomeni tudi: ¨tako prišel¨ ali ¨tako odšel¨.

Udāyi – sin brahmana v Kapilavatthiju, ki je postal Buddhov učenec in dosegel arahantstvo. Bil je pameten in dober govorec.

Udena 1. – kralj v Kosambiju, glavnem mestu kraljestva Vamsā, ob bregovih reke Jamina. Na jugu je bilo kraljestvo Avanti. Udena je imel sina z imenom Bodhi, ki je zgradil palačo Kokanada.
Udena 2. – thera, ki je živel v gozdičku Khemiya blizu Varanasija. 

Uddaka Rāmaputta – drugi učitelj Buddhe. Kot njegovo ime nakazuje, je bil Uddaka biološki ali pa duhovni sin (putta) Rāme. Rāma je moral biti že mrtev, ko je na sceno prišel Bodhisatta. Uddaka je učil očetovo učenje, to je dosežek stanja niti zavedanja niti nezavedanja.

Upāli – sledilec džainista Nātaputte. Po spreobrnenju je vstopil v tok. 

Upāli thera – je pripadal družini brivca iz Kapilavatthuja in je najprej služil sakyanski princesi. Postal je menih in Buddha ga je učil celotne Vinaya pitake. Razglasil ga je za najboljšega poznavalca Vinaye. Bil je tudi glavni glede Vinaye na prvem koncilu.

Vacchāya – narod iz katerega je izhajal Pilotika. 

Vadžī – konfederacija narodov, ki je vključevala Licchavije in Videhe, kot ene od glavnih narodov starodavne Indije. Glavno mesto za Licchavije je bil Vesāli in za Videhe Mithilā. Za časa Buddhe sta bili obe mesti republiki.

Vadžirī – princesa, edina hči kralja Pasenadija.

Vāsabhā – žena kralja Pasenadija, ki je bila hči sakyanskega vladarja Mahānāma in njegove sužnje Nāgamunde.

Vāseṭṭha in Bhāradvādža – dva mlada brahmanska študenta, ki sta obiskovala Buddho in se z njim pogovarjala.

Vekhanassa – popotnik. Buddha ga je klical Kaccāna. Bil je učitelj Sakuladāyīja.

Veliki človek (mahāpurisa)  – ime za človeka, ki bo postal Buddha.Na svojem telesu ima dvaintrideset znamenj. Nekatera od njih so bolj mitološka in izhajajo iz brahmanizma.

Vessavana – eden od Štirih velikih nebeških kraljev, vladar yakkhasov, njegovo kraljestvo Visānā je na severu.

Vidhura in Sañdžīva – dva glavna učenca Kakusandha Buddhe.

Viḍūḍabha – sin kralja Pasenadija in njegove žene Vāsabhe. Kralj mu je podelil čin generala.

Visākha – bogat trgovec iz Rādžagaha in kasneje nepovratnik (anagami).

Visākhā – bogata aristokratinja, ki je postala poznana po nadimku Migāramatā (Migārova mati). Uvedla je v budizem svojega tasta (Migāra), bogatega bankirja iz Sāvatthīja, ki jo je simbolično imel za svojo duhovno mati. Bila je glavna laična ženska podpornica Buddhe. Zanj je dala zgraditi samostan (palačo) v Sāvatthīju. Po učenju Buddhe je stopila v tok.

Yama – božanstvo smrti. Umrla bitja sodi glede na njihova dejanja.

 

 

2. Kraji, mesta, države

Aciravatī – sedanja reka Rapti, ki teče iz Nepala v Uttar Pradesh in se izliva v Ganges. Ob njenem zahodnem bregu je nekoč stal Sāvatthī, glavno mesto kraljestva Kosala.

Ambalatthikov park – kraljev park oz. meditacijska dvorana ob cesti med Rādžagahom in Nālando, kjer je Rāhula preživel večino časa.

Anāthapiṇḍikov park (Jetavana) – južno od Savathija je Anāthapiṇḍika kupil park Jetakumāra. Tam je zgradil bivališča za menihe.

Anga – dežela ljudi Angā, ki je ležala vzhodno od Magadhe, blizu sedanjega mesta Bhagalpur, ob Gangesu. Glavno mesto je bil Campā/Campanagiri.

Anguttarāpa – dežela severno od reke Mahī, del Ange, ki je na drugi strani te reke, ene od petih velikih rek v Indiji.

Ᾱpaā  glavno okrožje dežele Anguttarāpa. 

Aviha, Atappa, Sudassa, Sudassī in Akaniṭṭha – so Brahma svetovi, namenjeni za nepovratnike in se imenujejo tudi "čista bivališča oz.Suddhāvāsā".

Avanti – je bilo ozemlje v sedanji državi Utar Pradesh, severno od gorovja Vindhaya, približno kjer je sedaj Malwa. Bilo je eno od štirih velikih kraljestev za časa Buddhe (druga tri so bila Magadha, Kosala in Vatsa/Vamsa). Glavno mesto severnega Avantija je bil Udženi, južnega Mahishmati. Za časa Buddhe mu je vladal kralj Padžota. Neuspešno je želel osvojiti sosednje kraljestvo Kosambi, ki mu je vladal kralj Udena. 

Bambusov gaj (Veluvana) – park blizu Rādžagaha, ki ga je kralj Bimbisara podaril Buddhi in menihom. Zraven je bil prostor, kjer so redno krmili veverice (kalandakanivāpa). To je bil Buddhov priljubljen kraj.

Beluva (Beluvagamaku) – majhna vasica vas južno od Vesalīja, kjer je Buddha preživel svojo zadnjo vasso.

Bhagga – dežela, ki je ležala med Vesālijem in Sāvathijem. Med svojimi popotovanju jo je Buddha večkrat obiskal in tam postavil tri pravila za menihe. Glavno mesto je bil Suṃsumāragiri.

Bhesakāla (Bhesakālavana) – gozdiček v deželi Bhagga, v katerem je bil Jelenji park. Gozdiček je dobil svoje ime po duhu yakkhinīju, ki se je imenoval Bhesakāla in je bival v tem gozdičku.

Cātumā – sakyanska vas.

Campa (Campā) – glavno mesto državice Anga, ob bregu reke istega imena in pomemben trgovski center. Ležalo naj bi približno 24 milj vzhodno od sedanjega mesta Bhagalpur v Indiji, blizu vasic Campānagara in Campāpura.

Devadaha – mesto, v katerem so živeli Sakyānci. Buddha ga je večkrat obiskal in tam učil. 

Džetov gozdiček (Džetavana) – gozdiček južno od mesta Savatthi je od princa Džeta, sina kralja Kosale Pasenadija, odkupil Anāthapiṇḍika in ga daroval Buddhi. Na tem mestu je za Buddho in Sangho zgradil bivališče oz. samostan.

Gayā 1. – mesto na cesto od Bodh Gaya v Biharju (Indija) do Varanasija.

Gayā 2. – ribnik, v katerem so se ljudje kopali, da bi si izbrisali svoja slaba dela.

Gaggarā – ribnik pri Campi, ki je dobil ime po kraljici s tem imenom. Menihi so tam radi meditirali.

Ghositov samostan (Ghositārāma) – samostan, ki ga je zgradil  Ghosita iz Kosambīja in ga poklonil Buddhi in menihom,.

Gozdiček slepih (Andhavana) – nahajal se je južno od Savathija. Menihi in nune so tam iskali samoto. V gozdičku je bila tudi meditacijska dvorana. Nekoč so v tem gozdu roparji napadli meniha, mu iztaknili oči in ga ubili. Kot posledica tega so ti roparji oslepeli in slepi tavali po gozdu.

Iccānanagala – brahmanska vas v deželi Kosala. 

Jastrebova gora (Gidžhakūṭa) – eden od hribov, ki so obkrožali Rādžagah. Bil je priljubljen kraj za sledilce religioznega življenja.

Jelenji park (Isipatana) – planjava blizu Varanasija, kjer je bil Migadāya ali Jelenji park (Sarnath). Tam je po prebujenju Buddha podal prvo učenje petim menihom in preživel svoj prvi deževni umik. Sedaj je na tem mestu moderni Sarnath, približno 10 km od Varanasija. 

Kadžangala – mestno področje, ki je tvorilo vzhodno mejo področja Madžhimadese v centralni Indiji.

Kambodža – sedaj je to pokrajina Hazara v Pakistanu. Glavno mesto je bil Radžapur/Hataka. 

Kammāsadamma – mesto ljudstva Kurov v bližini sedanjega Delhija, kjer je Buddha podal več učenj.

Kapilavatthu (Kapilavastu) – mesto pod Himalayo (sedaj Tilaurakot v južnem Nepalu), ki je bilo za časa Buddhe glavno mesto istoimene pokrajine, v kateri je živel narod Sākyanov. V bližini je bil park Lumbivana, kjer se je rodil Buddha. Kraljevini je vladal kralj Suddhodana in kraljica Māyā, ki sta bila starša Buddhe. 

Kāsī – pokrajina okoli sedanjega Varanasija v državi Utar Pradeš, takrat pod vladavino Kosale.

Kīāgiri – mesto v pokrajini Kāsī, na poti proti Sāvatthiju.

Kosala – območje severozahodno od Magadhe in zraven Kāsīja. Sedaj bi to bilo med jugom Nepala (provinca 5) in severom Indije (Utar Pradeš, med Faizabadom, Gondo in Bahraichom). Za časa Buddhe je bilo to mogočno kraljestvo, ki mu je vladal kralj Pasenadi in kasneje Viḍūḍabha. Glavno mesto je bilo Sāvatthi (Sahet-Mahet). Tam je Buddha preživel velik del svojega življenja. 

Kosambī – pomembno mesto v starodavni Indiji in glavno mesto kraljestva Vatsa. Ležalo je blizu sotočja rek Yamuna in Ganges, kjer je sedaj mesto Prayagradž (Allahabad).

Kukkutov park (Kukkuṭārāma) – bivališče Buddhe in menihov pri Pātaliputti, glavnem mestu Maghade.

Kuru – kraljestvo z majhno politično močjo, vendar pomembno zaradi svojih ljudi, ki so sloveli po modrosti in dobremu zdravju. Tam je nastalo nekaj pomembnih sutt. Ležalo je v sedanji Haryani, v bližini Delhija.

Kusinārā – eno od glavnih mest kraljestva Mallā. V Kusināru je Buddha umrl. Postalo je eno od štirih svetih mest, ki jih je Buddha označil kot primernih za romanje (ostali trije so Kapilavatthu, Bodhagayā in Isipatana.

Lumbinī – park med Kaplavatthujem in Devadaho (v sedanjem Nepalu). V njem je bil rojen Buddha.

Madhurā – glavno mesto dežele Surasena, ki se je razprostirala ob reki Yamuni, na jugu dežele Kuru, blizu sedanjega mesta Mathurā pri Agri. Tam je vladal kralj Avantiputta.

Madžhimadesa – pokrajina v centralni Indiji, kjer je bi rojen budizem. Vsebovala je štirinajst od šestnajstih Mahādžanapadas, razen Gandhāre in Kambodže. 

Magadha – starodavno indijsko kraljestvo na ozemlju sedanjega južnega Biharja (Patna in Gaya), južno od reke Ganges. Njegovo glavno mesto je bil Rādžagah (sedanji Radžgir). Za časa Buddhe je vladal kralj Bimbisāra. Sedaj je to področje indijskih držav Bihar in Orissa.

Mahādžanapadas – šestnajst dežel, ki so obstajale za časa Buddhe. To so bile: Kāsī, Kosala, Anga, Magadha, Vadži, Mallā, Cetiya, Vamsā, Kuru, Pañcāla, Macchā, Sūrasena, Assaka, Avantī, Gandhāra in Kambodža.

Makhādevov gozdiček mangov – tam je živel in meditiral Makdadeva, ko je zapustil posvetno življenje.

Mallā – majhna starodavna vzhodnoindijska republika (poimenovana po svojem vladajočem narodu), ki je bila tisti čas razdeljena na dva dela, z glavnima mestoma Pāvā (sedaj Fazilnagar) in Kusinārā (sedaj Kasia). Pomembna je bila zato, ker sta tam izbrala za svojo smrt Mahavira in Gotama Buddha. Dežela je ležala severno od Magadhe. Mnogo prebivalcev je bilo sledilcev tako Buddhe kot džainista Mahavire. Kmalu po Buddhovi smrti je državo zavzelo kraljestvo Magadha.

Mithilā – glavno mesto države Videha. Bilo naj bi na mestu sedanjega mesta Janakapur v Nepalu, ob meji z Indijo. Po Buddhovi smrti so tja prepeljali del njegovega upepeljenega telesa.

Nālandā – mesto blizu Rādžagaha, v katerem je večkrat bival džainist Nātaputta. Nahajalo se je na mestu sedanjega mesta Baragaon, blizu Varanasija.

Nigrodhov park (Nigrodhārāma) – preden ga je daroval Sanghi je pripadal Sakyanu Nigrodhu. Nahajal se je pri sedanjem mestu Tilaurakot v južnem delu Nepala, kjer je ležalo starodavno mesto Kapilavatthu. V tem parku je bilo tudi bivališče, v katerem je Buddha večkrat bival in učil. Tam je nastalo več Vinaya pravil.

Opasāda – brahmanska vas v Kosali, kjer je prebuival Cankī. Na severu vasi je bil gozd dreves sāla.

Pāricchattaka – drevo v nebesih Tāvatimsa, v gozdičku Nandanavana. Je eno od sedmih dreves, ki traja celi vek. Drevo cveti in močno diši.

Park popotnikov (Ekapundarīka) – v njem so se zbirali popotniki (paribbādžakā), ki so bili asketi in samotarji. V njem je bival Vacchagotta.

Pātaliputta/Pātaligāma) – v času Buddhovih zadnjih dni je bilo to mesto še vedno majhno, poznano kot Pāṭaligāma. V DN 16:1.28 je Buddha napovedal  njegovo bodočo veličino. Postalo je glavno mesto kraljestva Magadhe. Sedanji naslednik tega mesta je mesto Patna, prestolnica države Bihar.

Pāvā – mesto v državi Malla, kjer je Buddha pojedel svoj zadnji obrok hrane in odšel umret v Kusināri. V Pāvi je umrl džainist Mahavira. Sedaj je tam mesto Padrauna.

Pāvārikov gozdiček (Pāvārikarāma) – gozdiček mangov, ki je pripadal odličnežu Pāvāriki in v katerem je zgradil samostan za Buddho in njegove menihe.

Pavje zatočišče (Moranivāpa) – gozdiček v Bambusovem gaju pri Rādžagahu, kjer so živeli pavi.

Pubbavideha – vzhodni od štirih kontinentov, ki sestavljajo svet (Cakkavāla).

Rādžagah – prvo glavno mesto nekdanje kraljevine Magadha, ki je ležalo kjer je sedanje mesto Radžgir v Biharju. V mestu je Buddha preživel več deževnih umikov in podal več pomembnih učenj in pravil Vinaye. Za časa Buddhe je bilo v njem osemnajst velikih samostanov. V mestu so se menihi zbrali po Buddhovi smrti na prvem koncilu.

Rādžaka (Rādžakārāma) – samostan v Sāvatthiju blizu Džetavane, ki ga je za nune na pobudo Buddhe zgradil kralj Pasenadi.

Sāvatthī – večje mesto v starodavni Indiji. Ležalo je na lokaciji sedanje države Uttar Pradesh blizu Balrampurja, 170 km severovzhodno od Luknowa. Bilo je glavno mesto kraljestva Kosala več kot tisoč let (od 6 stoletja pr.Kr. do 6 stoletja po Kr.). Za časa Buddhe je kraljestvu vladal kralj Pasenadi, ki je kasneje postal njegov učenec. V MN je 75 sutt, ki se dogajajo v Sāvatthīju ali v njegovi okolici.

Senānigama – vas blizu Uruvelā, v kateri je živel Senānī, bogat gospodar. Vas je bila na bregovih reke Nerañdžarā (sedanje reke Nilajana), ki teče v državi Džarhad, v Indiji.

Sineru – gora, ki tvori center sveta. Obdaja jo sedem gora. Na vrhu Sineru je Tāvatimsa, ob njenem vznožju pa je bivališče asur (Asurabhavana). 

Suṃsumāragiri – glavno mesto dežele Bhagga. Buddha je tam preživel osem deževnih umikov.

Sunāparanta – dežela z nasilnimi ljudmi. Verjetno se je nahajala v delu sedanjega Gudžarata v Indiji, ob obali Indijskega oceana, severno od Mumbaia (Maharashtra), kjer je sedaj področje Sopara.

Tāvatimsa – drugi od šestih svetov božanstev. Božanstva Triintridesetih bivajo na vrhu gore Sineru. Njihov kralj je Sakka. Božanstva iz tega sveta včasih pridejo v človeški svet. Božanstva tam živijo povprečno 30 milijonov let.

Tusita – četrto od šestih svetov božanstev. V Tusita svetu živijo božanstva štiri tisoč let.

Ukkācelā – mesto v deželi Vadži, na obali Gangesa, ob cesti, ki je vodila od Rādžagaha do Vesālija.

Uruvelā – kraj na bregovih reke Nerañdžarā, blizu Buddhgayā, kjer je Buddha prakticiral šest let skupaj s petimi menihi, preden je postal razsvetljen.

Vadži – ime dežele in njenih ljudi. Za časa Buddhe je to bila republika. V njej je bilo več ljudstev, od katerih so bili najpomembnejši Licchaviji in Videhe. Ozemlje je ležalo v okolici mest Muzaffarpura in Vaishalija v sedanjem Biharju. Glavno mesto je bil Vesāli (Vaishali) za Licchavije in Mithilā za Videhane. Sčasoma so Licchaviji postali najmočnejši od teh narodov in sta postali imeni Vadži in Licchavi sinonima. 

Vatsa/Vamsa – ena od šestnajstih kraljestev v starodavni Indiji. Ležalo je južno od Kosale, na ozemlju sedanjega Allahabada v Utar Pradešu, pri sotočju Gangesa in Yamune. Glavno mesto je bil Kosambī. Vladal je kralj Udayana.

Vesāli – glavno mesto starodavne republike Vadži. Mesto je ležalo 40 km severno od sedanje Patne, glavnega mesta države Bihar v Indiji. V njem je potekal drugi koncil, približno sto let po Buddhovi smrti.

Videhā – ime kraljestva ob Gangesu in njenih ljudi. Ležala je v severovzhodnem Biharju in delu južhega Nepala z glavnim mestom Mithilā. Mejila je tudi na Kāsi in Kosalo. Viri pravijo, da je bila pretežno trgovsko usmerjena z močno vedsko kulturo in filozofijo. Okoli leta 500 p.Kr. so postali del Vadžijske konfederacije in kasneje kraljestva Magadhe.

Yona – grški svet tistega časa.

 

 

3. Ostalo

Arahant – posameznik. ki je dosegel četrti, najvišji nivo prebujenja in se ne bo več rodil. Njegovo srce je brez nečistosti (kilesa), je premagal vseh deset ovir (saṃyodžana), ki ga vežejo na tok ponovnih rojstev, in je brez vplivov (āsava).

Asket (samaṇa) – duhovna oseba, ki opusti običajne obveze do socialnega življenja z namenom, da poišče življenje, ki je bolj v sozvočju z  naravo. Iskalec duhovnega prebujenja.

Banyan (nigrodha) – vrsta figovega drevesa, ficus benghalensis.

Belina – les bele barve, ki je v rastočem drevesu. Živ les, ki prenaša vodo iz korenin do listov in je manj obstojen in manj vreden.

Beril – mineral sestavljen iz beril aluminijevega silikata. Predstavnika sta smaragd in akvamarin. Čisti beril je brezbarven.

Bitje – vse, kar ima življenje, eksistenco.

Bitnost (bhava) – eksistenca, obstoj, težnja, da nekaj JE. Vibhava je obratna težnja, da nekaj NI. Obstajajo trije nivoji bitnosti: področje brezobličnosti, področje obličnosti in področje čutnosti.

Bodhisatta – bitje, ki si prizadeva za duhovno prebujenje. Nanaša se običajno na Buddho, preden je ta dosegel prebujenje.

Blagoslov (anumodana) – kratek nagovor meniha, ki sledi obroku hrane, z navodili darovalcem glede določenega aspekta Dhamme in izražanje želje, da jim bo njihova tako zaslužena kamma prinesla obilen sad.

Brahmavihāra – štiri božanska zavetišča, ki se dosežejo skozi ratzvoj dobrohotnosti (mettā), sočutja (karuna), srečoželjnosti (mudita), in mirnodušnosti (upekkhā).

Brahman – pripadnik prve od štirih kast socialne hierarhije v Indiji, za katere so trdili, da so si z rojstvom v tej kasti pridobili najvišje spoštovanje. So duhovniki, duhovni in intelektualni voditelji družbe. Ime brahman izhaja iz besede brahmān (magična sila).

Častiti (bhante) – pogosto se uporablja pri naslavljanju budističnih menihov.

Dejanje (kamma) – zavestno dejanje s telesom, z govorom ali v umu, ki vedno vodi do rezultata (dobrega ali slabega).

Deževni umik (vassa) – obdobje meniškega umika, ki ga je vzpostavil Buddha, v katerem se menihi vzdržijo vseh nepotrebnih potovanj za celoten čas indijskega monsunskega obdobja (od polne lune v juliju do polne lune v oktobru).

Dhamma z veliko začetnico – 1. resnica o naravi, 2.učenje Buddhe, ki temelji na naravnih zakonih in je povzeto v Štirih plemenitih resnicah.

dhamma z malo začetnico – 1. pojav, 2. umsko stanje.

Dobrohotnost (mettā) – ena od desetih popolnosti, vrlin (pāramīs) in eno od štirih vzvišenih bivališč (brahmavihāra).

Enkratni povratnik (sakadāgāmī) – ta, ki je dosegel drugo stopnjo prebujenja skozi opustitev petih nižjih ovir in ki se bo po smrti še enkrat rodil v ta svet.

Gospodar (gahapati) – oseba, ki ima v lasti hišo ali jo najema. Človek, ki ima nekaj lastnine.

Indijsko leto – v skladu z starodavnim sistemom, ki je neločljivo povezan z budizmom, je razdeljeno na tri obdobja – hladno obdobje, toplo obdobje in deževno obdobje. Vsako traja štiri mesece. Štirje meseci so nadalje razdeljeni v štirinajstdnevja (pakkha). Tretje in sedmo vsebuje štirinajst dni, ostala pa petnajst dni. V vsakem štirinajstdnevju so noči na polno luno in na mlaj (na štirinajsti ali petnajsti dan) in noč na prvi krajec (osmi dan) smatrajo kot posebej ugodne. V budizmu so ti dnevi postali uposatha (sabat), dnevi verskih obredov.

Kahapan  – glavna denarna enota tistega časa.

Kannikara – drevo Petrospermum Acerifolium, katerega cvetje je zlate barve.

Kapok – vlakna podobna bombažu, ki zrastejo iz cveta tega drevesa.

Karavika – indijska kukavica

Kasiṇa – zunanji objekt meditacije/koncentracije, ki izhaja iz fizične naprave, ki zagotavlja podporo za pridobitev notranje vizualiziranega znaka. Tako, se lahko disk narejen iz gline uporabi kot predmet za prakso zemeljske kasiṇe, vrč z vodo za prakticiranje vodne kasiṇe.

Kastni sistem v Indiji: brahmani (duhovščina), kšatrije (vojščaki in plemeniti), vaišji (trgovci in kmetje oz. poslovni svet), šudre (delavci).

Kathina – obdobje in praznik na koncu tega obdobja, ki sledi trimesečnemu umiku za čas deževne dobe. Takrat menihi izdelujejo novo obleko iz blaga, ki ga prejmejo.

Kola sadež – spada v družino Rhamnaceae (jujube - Ziziphus jujuba). Sadež je podoben oljki.

Kusa trava – Poa cynosuroides oz. Desmostachya bipinnata. Tropska visokorasla in aromatična trava, ki se je med drugim uporabljala tudi kot material za sedalo za meditacijo.

Laični privrženec (upāsikā za ženske, upāsaka za moške) – ljudje, ki sledijo učiteljem ali Buddhi, vendar formalno niso zavezani učitelju.

Meditacija (džhāna) – v MN je Buddha govoril vedno o doseganju stopenj zbranosti in ne o načinih ali tehnikah meditiranja. 

Menih, miloščinar (bhikkhu) – moški, ki je opustil posvetno življenje in živi v skladu z Vinayo in s pravili Pātimokkhe.

Minljivost (anicca) – kar ima naravo razkroja, ena od treh karakteristik eksistence.

Modrost (paññā) – v budizmu je pomen modrosti bližje vpogledu v pravo naravo sveta in doživljanja oz. v tri značilnosti vseh stvari: nestalnosti, neprijetnosti in nesebstva. Modrost, ki je v osmeročleni poti vsebovana v pravilnem pogledu, se mora razviti kot dejavnik poti.

Muñja trava (Saccharum munja) – raste na nerodovitnih površinah vzdolž rečnih bregov indijskih rek.

Nauk in disciplina (Dhamma-Vinaya) – Buddhovo učenje in njegova etična pravila.

Nečistost/onečaščenje/onesnaženje (kilesa) – pohlep (lobha), odpor (dosa) in zabloda (moha) v njihovih različnih oblikah (npr. grabežljivost, jeza, aroganca, nasilnost, ponos, dvoličnost, bahaštvo, itd).

Nepovratnik (anāgāmi) – ta, ki je dosegel tretjo stopnjo prebujenja skozi opustitev petih nižjih ovir in se več ne bo rodil v ta svet. Večina njih zaključi svojo prakso osmeročlene poti v svetu z imenom Čisto bivališče (Suddhāvāsa) in tam doseže ugasnitev in se nikoli več ne vrne na ta svet.

Neprijetnost (dukkha) – kvaliteta bolečine, trpljenja, nezadovoljstva, stresa, muke, ne-mira. Nasprotje sukkhe, prijetnosti. V preteklosti so dukkho na splošno prevajali kot "trpljenje", kar pa ni ustrezno, saj dukkha zajema tudi nekatera prijetna stanja, ki jih je potrebno opustiti.

Nesebstvo (anattā) – nesebstvo, neosebnost, brez jaza.

Nestalnost (annica) – nekaj obstaja, potem pa tega naenkrat ni več.

Nevednost (avidžā) – neznanje, zabloda o naravi uma. Glavni izvor zla in nadaljevanja eksistenčnega toka.

Nibbāna brez ostanka – prenehanje vse eksistence s končno smrtjo. Ostanek je nekaj nečistosti, ki ločijo nepovratnika od arahanta.

Nuna (bhikkhunī) – ženska, ki je opustila posvetno življenje in živi v skladu z Vinayo in s pravili Pātimokkhe.

Občutki (vedanā) – označujejo kvaliteto izkušnje, telesno in mentalno, ki je ali prijetna (sukha), neprijetna (dukha) ali nič od tega, nevtralna.

Objekt  – glej snov.

Obsedenost uma (papañca)  umska aktivnost razmnoževanja misli, ki jo upravljata poželenje in pogledi in ki vodi v človeku do ustvarjanja svoje lastne realnosti.

Padumak – glej sāla.

Pāricchattaka – drevo v svetu božanstev Tāvatimsa.

Pātimokkha – pravilnik meniške discipline, ki v pali jeziku sestoji iz 227 pravil za menihe in 311 pravil za nune.

Pavāranā – ceremonija, ki označuje konec vasse (deževnega obdobja), ko menihi za tri mesece ne potujejo in ostajajo na enem kraju.

Pet agregatov (khandha) – pet skupin dejavnikov, ki tvorijo vsako doživljanje. To so snov (rūpa), občutki (vedanā), zaznave (saññā), tvorbe (saṅkhara) in zavest (viññāṇa).

Pet duhovnih moči/sposobnosti (bala/indriya) – zaupanje (saddhā), napor (viriya), pozornost (sati), zbranost (samādhi), modrost (paññā).

Pet ovir (nīvaraṇa) – želja po čutnosti (kāma-chanda), zlobnost (byāpāda), lenost in topost (thīna-middha), vznemirjenost in zaskrbljenost (uddhacca-kukkucca), dvom (vicikicchā).

Pet nižjih ovir (orambhāgiyni saṁyojanāni) – vodijo do ponovnega rojstva v čutna področja. Ovire so: pogled sebstva (vera, da sebstvo obstaja - sakkāya-dihi), dvom (o npr. Buddhi, Dhammi, Sanghi - vicikicchā), vdanost pravilom in običajem (navezanost na ceremonije - sīlabbata-parāmāsa), želje po čutnosti (želja po prijetnih pogledih, zvokih, vonjih, okusih in otipnimi predmeti - kāma-rāga) in sovraštvo (razdražljivost, ogorčenost - paṭigha). Popolno so te ovire izbrisane le v nepovatniku.

Plemeniti (ariya) – 1. ta, ki je dosegel vsaj prvo stopnjo prebujenja, 2. kasta vladajočih in vojakov.

Plemenita osmeročlena pot – pravilni pogled, misel, govor, dejanje, način življenja, napor, pozornost in zbranost.

Popolna sprejetost (upasampadā) – tega, ki to prosi, skupnost menihov sprejme med menihe (bhikkhu) kot polnopravnega člana Sanghe.

Pozornost (sati) – prepoznavanje doživljanja skupaj s kontekstom. Odnos med dvema pomenoma za sati (spomin in pozornost) se lahko opiše tako: izostrena pozornost na sedanjost tvori osnovo za točen spomin preteklosti.

Prebujenje (bodhi) – razsvetljenje je manj primeren izraz. 

Predpostavka (upādāna) – dodanost, namišljenost, domneva glede na čutnost, poglede, pravila in običaje in teorije o sebstvu. Je rezultat želje (tānha), ki v srcu spremeni prvotni pomen tistega, na kar se nanaša predpostavka in to napravi skladno z našo željo. Je kot nek dodatek, ki je privezan na osnovni, čisti agregat. Nekateri prevajajo besedo kot oprijemanje (na te predpostavke). Upādāna je tudi deveti člen v verigi odvisnosti nastajanja. Več v SN 12:2. Glej tudi razlago Nanavira Thera, Notes on Dhamma, Path Press Publications, 2010, str. 11.

Primerna pozornost (yoniso manasikāra) – pozornost, ki je usmerjena h koreninam stvari. 

Sāka – drevo Tectona grandis, teak.

Sāla – drevo shorea robusta iz družine Dipterocarpaceae. Je pomemben vir trdega lesa v Indiji. Pod tem drevesom se je Buddha rodil in tudi umrl; salaḷa (saral), bor, pinus longifolia, les je sladko dišeč; padumaka (padmaka), himalajska divja češnja, primus cerasoides.

Sangha (Saṅgha) – skupnost budističnih menihov (bhikkhu) in nun (bhikkhunī). Lahko se jo ima za globalno institucijo budističnega meništva ali pa za individualno meniško skupnost. V višjem pomenu se Sangha nanaša na skupnost prebujenih učencev Buddhe – laikov in pomenišenih – ki so dosegli vsaj stopnjo vstopajočega v tok, prvo od transcendentnih poti, ki kulminira v Nibbāni.

Sebstvo (attā) – jaz, duša, osebnost, neka substanca, ki naj bi bila v bitju in bi bila identiteta tega bitja.

Sedem dejavnikov prebujenja (satta bodžhanga) – so vključeni med sedemintrideset pogojev za prebujenje. To so: pozornost (sati), raziskovanje pojavnosti (dhamma vicaya), vztrajnost (viriya), veselje (pīti), mirnost (passaddhi), zbranost (samādhi) in mirnodušnost (upekkhā).

Snov (rūpa) – 1. materialnost, ki jo tvorijo štirje elementi (zemlja, voda, zrak in ogenj) in je eden od petih agregatov (pojavov), pa tudi 2. objekt gledanja, vidna oblika in barva, ki jo zazna oko. 

Sprejetje (phassa) – ko se srečajo čutna sposobnost, njen predmet in zavest in se zgodi sprejetost tega srečanja v umu na eksistenčnem nivoju (ni mišljen biološki nivo). Nakazuje, da gre za dualnost, povzročeno zaradi domneve sebstva. Pogosto se phassa nenatančno prevaja kot kontakt.

Sprejetost (pabbadža) – formalni obred vstopa v življenje brezdomstva kot novinec (sāmaṇera). Laik začne živeti kot Buddhov menih.

Srce (citta) – um, celostno dojemanje, stanje zavesti. Natančnejša razlaga pojma je v knjigi b. Akiñcana: With the Right Understanding, Path Press Publications, str.43.

Srčevina – kvaliteten les, ki je kot rezultat naravne kemijske spremembe postal bolj odporen na razpadanje in je zato zelo cenjen. V prenesenem pomenu je to jedro, esenca, bistvo nečesa.

Starešina (thera) – imajo več kot deset deževnih umikov od svoje posvetitve (upasampadā); srednji menihi (madžhima) imajo med pet in devet deževnih umikov; novi menihi (navaka) imajo manj kot pet deževnih umikov.

Sutta – dobesedni prevod iz palija je nit. Učenje ali pridiga Buddhe ali enega od njegovih učencev. Po Buddhovi smrti so jih zrecitirali v palijskem jeziku in jih kasneje malo pred našim štetjem zapisali v Sri Lanki. V Sutta Piṭaki jih je zbranih več kot 10.000.

Sveto življenje (brahmacaryā) – celibatsko duhovno življenje. 

Študent, učenec (sekha) – ta, ki je na poti proti popolnosti. 

Tindukā drevo – Diospyros malabarica. Uporablja se v ayurvedi in za barvanje tkanin.

Tvorba (saṇkhāra) – nekaj združenega. Sile in dejavniki, ki tvorijo stvari (fizične in v umu), tvorbe in stvari, ki so rezultat tega. Lahko se nanaša na vse, kar je tvorjeno s pogoji, ali kot eden od petih agregatov.

Ugasnitev (Nibbāna) – razbremenitev, prebuditev, končna osvoboditev od vsega trpljenja, cilj budistične prakse. Uničenje vseh mentalnih vplivov (āsava) in onesnaženj (kilesa) in pobeg iz eksistenčnega toka (saṃsāra).

Um (mano) – mentalnost, imaginacija, razmišljanje, intelekt.

Upasampadā – popolna sprejetost med menihe. Pripravnik zaprosi skupnost menihov za sprejem vanjo in ta ga soglasno sprejme ali pa tudi ne.

Uposatha, sabat – dan verskega praznovanja v starodavni Indiji, ki ga je kot takega prevzel budizem. Ob luninih fazah se laični budisti zberejo in poslušajo Dhammo in spoštujejo osem vodil. Ob mlaju in ščipu se zberejo menihi in recitirajo pravila Pātimokkhe. Glej tudi AN 3:70.

Varanaška kutina  aegle marmelos.

Vede  zelo obširna zbirka besedil, ki predstavljajo enega od temeljev indijske filozofije in religij, ki so nastale na njenem ozemlju. Imenujejo jih tudi »trojno znanje«, ker so spisi razvrščeni v tri zbirke: to so Rigveda (Veda verzov), ki obsega hvalnice, Samaveda (Veda spevov), ki obsega liturgične spise, in Jadžurveda (Veda urokov), v kateri so zbrani žrtveni izreki. Kasneje se jim je pridružila še Atharvaveda, zbirka mističnega svečenika ognja Atharvana, tako da Vede sestavljajo štirje deli.

Vinaya – dobesedno to, kar vleče ven iz neprijetnosti. Kodeks meniških pravil, predpisov in običajev, ki so narejeni, da se olajša izvajanje prakse Dhamme. Kodeks je del pali kanona.

Vplivi (āsava) – tok, ki izstopa ali vstopa (bolj običajno) v srce človeka. Prevaja se lahko tudi kot madež. Je kategorija nečistosti, ki obstajajo na najglobljem in najbolj osnovnem nivoju, s čutnimi užitki, pogledi, z željo po eksistenci in z nevednostjo.

Vstopajoči v tok (sotāpanna) – oseba, ki je opustila prve tri ovire in je na prvi stopnji prebujenja, ki zagotavlja, da bo ponovno rojen ne več kot sedemkrat v ta ali višji svet.

Zaznava (saññā) – sprejem in dojemanje čutnih signalov.

Zbranost uma (samādhi) – poenotenje, mentalna stabilnost.

Zunanje oblačilo (saṅghāṭi) – dvoslojna zunanja halja velikosti cca 2x3m, ki jo običajno menih med formalnimi srečanji Sanghe in ceremonijami nosi zloženo oz. pregibano preko levega ramena. Je eno od treh glavnih oblačil budističnega meniha.

Yodžana – starodavna dolžinska mera, ki naj bi merila približno 7 milj (oz.11 km).

 

Viri:

- opombe v knjigi Bhikkhu Nanamoli/Bodhi -  The Middle Lenght Discourse of the Buddha, Wisdom Pub., 2009 
https://en.wikipedia.org
http://www.palikanon.com
 

 

 

maj 2022


 

(C) SloTheravada, 2022

Učenja gvardijana samostana