(Sn 1:1) Uraga Sutta — Kača


1.
Menih, ki ukroti svojo jezo, takoj ko se ta pojavi,
kot da bi zdravilna zelišča ustavila širjenje strupa,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

2.
Menih, ki je povsem odrezal svojo strast,
kot da bi pri koreninah odtrgal lokvanjev cvet,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

3.
Menih, ki je v celoti prekinil svoje želje,
kot da bi posušil hitri tok vode,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

4.
Menih, ki je popolnoma strgal svojo aroganco,
kot velika poplava šibek most iz trsa,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

5.
Menih, ki ni našel bistvo v bitnosti,
kot v figovcu ne bi mogel najti cvetja,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

6.
Menih, ki v samem sebi ne nosi nobenih zamer
in premaga ta ali druga stanja,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

7.
Menih, čigar [slabe] misli so zglajene,
popolnoma notranje odstranjene,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

8.
Menih, ki ne gre predaleč naprej, niti ne zaostaja,
ampak je premagal vso to poraščenost,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

9.
Menih, ki ne gre predaleč naprej, niti ne zaostaja,
in ve o svetu, da »to je vse neresnično,«
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

10.
Menih, ki ne gre predaleč naprej, niti ne zaostaja,
in brez pohlepa ve, da »to je vse neresnično,«
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

11.
Menih, ki ne gre predaleč naprej, niti ne zaostaja,
in brez strasti ve, da je »to je vse neresnično,«
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

12.
Menih, ki ne gre predaleč naprej, niti ne zaostaja,
in brez sovraštva ve, da je »to je vse neresnično,«
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

13.
Menih, ki ne gre predaleč naprej, niti ne zaostaja,
in brez zablode ve, da »to je vse neresnično,«
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

14.
Menih, v katerem ni nagnjenja
in korenina vsega zlobnega je bila iztrebljena,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

15.
Menih, v katerem se ničesar ne rodi iz skrbi,
ki ga bi lahko vodilo, da se vrne na ta breg,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

16.
Menih, v katerem se ničesar ne rodi iz želja,
ki ga bi lahko vodilo k vezanju za bitnost,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.

17.
Menih, ki je odstranil pet ovir,
je brez stiske, je premagal negotovost in izdrl puščico,
zapusti ta in oni breg,
kot kača, ki zapusti svojo staro, obrabljeno kožo.


 

Prevod: Bhikkhu Hiriko / avgust 2016

 

(C) SloTheravada, 2023