(SN 22:59) Anattalakkhana Sutta - Govor o značilnostih nesebstva

Tako sem slišal.

Nekoč je Prebujeni živel v mestu Varanasi v srnjem gaju Isipatana. In tam je Prebujeni nagovoril skupino petih učencev takole:

1 Učenci, snov je nesebstvo. Če bi bilo to snov sebstvo, potem ne bi imela nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svojemu telesu rekel: »Moja snov naj bo takšna«, ali pa: »Moja snov naj ne bo takšna«. Ker pa je snov nesebstvo, ima lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svoji snovi: »Moja snov naj bo takšna«, ali pa: »Moja snov naj ne bo takšna«.

2 Učenci, občutki so nesebstvo. Če bi bili ti občutki sebstvo, potem ne bi imeli nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svojim občutkom rekel: »Moji občutki naj bodo takšni«, ali pa: »Moji občutki naj ne bodo takšni«. Ker pa so občutki nesebstvo, imajo lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svojim občutkom: »Moji občutki naj bodo takšni«, ali pa: »Moji občutki naj ne bodo takšni«.

3 Učenci, zaznave so nesebstvo. Če bi bile te zaznave sebstvo, potem ne bi imele nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svojim zaznavam rekel: »Moje zaznave naj bodo takšne«, ali pa: »Moje zaznave naj ne bodo takšne«. Ker pa so zaznave nesebstvo, imajo lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svojim zaznavam: »Moje zaznave naj bodo takšne«, ali pa: »Moje zaznave naj ne bodo takšne«.

4 Učenci, tvorbe so nesebstvo. Če bi bile te tvorbe sebstvo, potem ne bi imeli nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svojim tvorbam rekel: »Moje tvorbe naj bodo takšne«, ali pa: »Moje tvorbe naj ne bodo takšne«. Ker pa so tvorbe nesebstvo, imajo lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svojim tvorbam: »Moje tvorbe naj bodo takšne«, ali pa: »Moje tvorbe naj ne bodo takšne«.

5 Učenci, zavet je nesebstvo. Če bi bilo ta zavest sebstvo, potem ne bi imelo nobenih težav in bolezni in človek bi lahko svoji zavesti rekel: »Moja zavest naj bo takšna«, ali pa: »Moja zavest naj ne bo takšna«. Ker pa je zavest nesebstvo, ima lahko težave in bolezni in nihče ne more reči svoji zavest: »Moja zavest naj bo takšna«, ali pa: »Moja zavest naj ne bo takšna«.

1 Učenci, kaj mislite o tem – je snov minljivo ali neminljivo?
Minljivo, gospod.
In kar je minljivo – je to prijetno ali neprijetno?
Neprijetno, gospod.
In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo – ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo«?
Gotovo ne, gospod.

2 Učenci, kaj mislite o tem – so občutki minljivi ali neminljivi?
Minljivi, gospod.
In kar je minljivo – je to prijetno ali neprijetno?
Neprijetno, gospod.
In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo – ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo«?
Gotovo ne, gospod.

3 Učenci, kaj mislite o tem – so zaznave minljive ali neminljive?
Minljive, gospod.
In kar je minljivo – je to prijetno ali neprijetno?
Neprijetno, gospod.
In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo – ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo«?
Gotovo ne, gospod.

4 Učenci, kaj mislite o tem – je so tvorbe minljive ali neminljive?
Minljive, gospod.
In kar je minljivo – je to prijetno ali neprijetno?
Neprijetno, gospod.
In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo – ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo«?
Gotovo ne, gospod.

5 Učenci, kaj mislite o tem – je zavest minljiva ali neminljiva?
Minljiva, gospod.
In kar je minljivo – je to prijetno ali neprijetno?
Neprijetno, gospod.
In kar je minljivo, neprijetno in ima nestalno naravo – ali je primerno, da o nečem takšnem rečemo: »To je moje, to sem jaz, to je moje sebstvo«?
Gotovo ne, gospod.

1 In prav zato, učenci, katerokoli je že snov, preteklo, prihodnje ali sedanje, notranje ali zunanje, grobo ali prefinjeno, razvito ali nerazvito, blizu ali daleč – vsako snov je treba videti, kakršno je v resnici, in ga pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.

2 In prav zato, učenci, katerokoli so že občutki, pretekli, prihodnji ali sedanji, notranji ali zunanji, grobi ali prefinjeni, razviti ali nerazviti, blizu ali daleč – vse te občutke je treba videti, kakršno so v resnici, in jih pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.

3 In prav zato, učenci, katerokoli so že zaznave, pretekle, prihodnje ali sedanje, notranje ali zunanje, grobe ali prefinjene, razvite ali nerazvite, blizu ali daleč – vse te zaznave je treba videti, kakršno so v resnici, in jih pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.

4 In prav zato, učenci, katerokoli so že tvorbe, pretekla, prihodnja ali sedanja, notranja ali zunanja, groba ali prefinjena, razvita ali nerazvita, blizu ali daleč – vsa te tvorbe je treba videti, kakršno so v resnici, in jih pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.

5 In prav zato, učenci, katerokoli je že zavest, preteklo, prihodnje ali sedanje, notranje ali zunanje, grobo ali prefinjeno, razvito ali nerazvito, blizu ali daleč – vsaka takšna zavest je treba videti, kakršno je v resnici, in ga pravilno spoznati takole: »To ni moje, to nisem jaz, to ni moje sebstvo«.

Ko učenec plemenitih, ki se je mnogo naučil, tako vidi [naravo pojavnega sveta],
se naveliča snovi,
se naveliča občutkov,
se naveliča zaznav,
se naveliča tvorb,
in se naveliča zavesti.

Ko se jih je naveličal, je nenavezan, zaradi nenavezanosti, postane svoboden. Ko je svoboden, ve, da je svoboden. Razume takole: »Rojevanje je končano, prišel sem do konca duhovnega razvoja, storil sem, kar je bilo treba storiti – od zdaj dalje zame ni več bitnosti.«

Tako je govoril Prebujeni in skupina petih učencev je njegov govor z navdušenjem sprejela. Med to [Buddhovo] razlago so se umi petih učencev v celoti osvobodile vseh pogojenosti (āsava). In takrat je bilo na svetu šest prebujenih.