Zelo dobro ni dobro

Adžan Ča ni govoril angleško, zelo spretno pa je učil svoje učence Zahodnjake, ki so znali le malo tajščine. Nekega dne v tednih po mojem prihodu v Wat Pah Pong, sem pometal listje, ko je prišel mimo med obhodom in nadzorom. Kakor hitro sem ga zagledal, mi je srce začelo razbijati v prsih, kot bi hotelo skočiti ven v gozd. Pokleknil sem ob robu poti s sklonjenimi očmi in rokami sklenjenimi v anjali.

Rekel je, »Chaun (»žlica« - njegov nadimek zame, ker ni mogel izgovoriti mojega angleškega imena Shaun), si dobro?«

»Da, Luang Por, dobro sem.«

»A si zelo dobro?«

»Zelo dobro sem.«

»Zelo dobro ni dobro.«

In adžan Ča je s strogim izrazom na obrazu odšel stran. Bil sem osupel. Kaj sem naredil narobe? Nedolgo tega sem se naučil frazo »sabai dee« in nihče mi nikoli ni rekel, da ni dobra. Kako bi lahko bila slaba?

Očitno mi je sporočal nekakšno učenje. Tistega dne sem si več ur skušal razložiti, kaj mi je adžan Ča hotel povedati.

Prišel sem do naslednjega zaključka: Biti dobro je dobro. Pomeni, da sem zadovoljen z mojo odločitvijo, da začnem z urjenjem in sem se dobro ustalil. Toda zelo dobro ni dobro, ker sem bil na začetku prakse in je bilo moje srce še vedno polno nečistosti. Zelo dobro počutje je bilo možno le, če sem spregledal vse notranje izzive, s katerimi sem bil soočen. Dobil sem svarilo pred samozadovoljstvom. Razumel sem, da je adžan Ča videl, kako všeč mi je meniško življenje, opazoval mojo sproščeno osebnost in mi v nekaj preprostih besedah sporočil najboljše možno učenje.

- adžan Džajasaro