Kruh

Včeraj zvečer sem sedel v majhni dhamma dvorani tajskega budističnega samostana sredi švedskega podeželja. Spraševale so me številne tajske žene in posamezni od njihovih švedskih mož. Potem se je nenadoma pojavila globoka prošnja: »Prosim, opišite nibbāno.« Odvrnil sem, da ne morem. Nečesa, kar leži onkraj jezika, ni mogoče ujeti v besede. Žena ni bila zadovoljna z odgovorom. Tako sem postavil še mojo prošnjo: »Prosim, opišite mi okus kruha.« Rekla je, da ne more. Rekel sem, če ne more opisati nekaj tako vsakdanjega, kot je okus kruha, ni pravično pričakovati od mene, da opišem okus nibbāne.

Razložil sem, da se je Buddha izogibal govorjenju o nibbāni. Raje je poudarjal pot, ki vodi do njenega uresničenja. Rekel sem, da je to tako, kot bi nekomu govorili o kruhu. Poveš jim, katere sestavine so potrebne: moka, voda, kvas, sol in tako dalje. Potem razložiš, kako se naredi testo, za koliko časa ga postaviš v pečico, na kateri temperaturi. »Potem,« rečeš osebi, »ugrizni košček in sam boš vedel, kako odličen je okus svežega kruha.«

-adžan Džajasaro