Misel o umrljivosti

Preden začnemo prakticirati dhammo, se ne moremo izogniti določeni stopnji zavedanja, da je naše življenje kratko, krhko in negotovo. A tej resnici obračamo hrbet, kakor dobro le moremo. Strah nas je, da nas bodo misli o smrti vodile do depresije in obupa. Vedenje, da lahko smrt pride kadarkoli, redko vpliva na odločitve, ki jih sprejemamo v življenju.

Buddha je učil, da pozorno soočanje z našo lastno umrljivostjo, ni nujno morbidno. Pomaga nam videti vrednost našega življenja in pomembnost, da ga dobro živimo. Nekoč je odobravajoče naštel številne prispodobe, ki jih je učil starodavni učitelj z imenom Araka:

Kot bo kapljica rose hitro izginila, kakor hitro vzide sonce, ravno tako je človeško življenje kot kapljica rose.

Kot med ploho nastajajo in naglo izginjajo vodni mehurčki, ravno tako je človeško življenje kot tak mehurček vode.

Kot bo črta, ki jo s palico narišemo na vodno gladino, hitro izginila, ravno tako je človeško življenje kot s palico narisana črta na vodni gladini.

Kot se potoček, ki hitro teče z gore in s sabo nosi veliko naplavine, ne bo ustavil niti za trenutek niti za delček sekunde, ampak bo hitel, se vrtinčil in tekel naprej, ravno tako je človeško življenje kot gorski potoček.

Kot lahko močan mož v ustih zbere pljunek sline in jo izpljune, ravno tako je človeško življenje kot pljunek sline.

Kot bo kos mesa, ki ga vržemo na železno ponev, ki je cel dan na ognju, hitro izginil, ravno tako je človeško življenje kot kos mesa.

Kot je krava, ki jo bodo zaklali in jo peljejo v klavnico, z vsakim korakom bližje klanju, bližje smrti, ne glede na to, s katero nogo stopi, ravno tako je človeško življenje kot krava, obsojena na klanje.

- adžan Džajasaro