(Sn 4:15) Attadaṇḍa Sutta — Učenje o nasilju

 

1.
Strah nastane tam, kjer je nasilje —
le poglej ljudi v sporu!
Naj vam povem, kaj sem občutil,
kakšna tesnoba me je obšla nekoč.

2.
Vidim, kako se človeštvo premetava,
kot ribe v plitki vodi
tekmujejo med sabo —
ko sem videl to, me strah je prevzel.

3.
Svet mi je bil povsem brez pomena,
treslo se je iz vseh strani.
Želel sem si najti zavetje,
a je bilo vse že zasedeno.

4.
Naseljenost je bila polna nasprotovanja.
Ko sem to videl, so me obšli tesni občutki.
A potem sem našel pravi trn,
skoraj neopaznega, zataknjenega v srcu.

5.
Ko sem bil obremenjen s tem trnom,
sem tekal na vse strani.
A ko sem ga izdrl,
nisem nič več tekal, niti se več utapljal.

6.
Naj zdaj tu recitiramo o vadbi:
Kjerkoli so posvetne vezi,
naj človek od njih ne bo odvisen.
In ko se prebije skozi vse vrste čutnih užitkov,
naj vadi samo-ugasnitev.

7.
Naj bo resnicoljuben, ne drzen,
naj ne ustvarja iluzij in naj nikogar ne žali,
naj bo brez jeze, kot modrec, ki je prekoračil
zlo hrepenenja in mnogovrstne želje.

8.
Naj premaga zaspanost, dolgčas in lenobo,
naj se ne ukloni lahkomiselnosti,
naj ne vztraja trmasto v ponosu,
v sebi naj bo odločen za nibbāno.

9.
Naj ne zaide v laži,
v materialnem si naj ne gradi želja,
naj dobro pozna naravo domišljavosti
ter naj se izogiba nasilju.

10.
Naj se ne veseli starega,
naj se ne ukloni novemu,
naj ne žaluje po tem, kar je bilo izgubljeno
ter naj se ne ujame v to, kar se blešči in sije.

11.
Pohlepu pravim »velika poplava«,
hrepenenju pravim »tok«
in iskanje poživil s čutnim poželenjem,
je kot blato, ki se ga je težko otresti.

12.
Brez odstopanja od resnic, modrec,
sveti človek, stoji na visokih tleh.
In ko je opustil vse stvari,
biva v svojem miru.

13.
On je resnično človek, ki je spoznal resnico, on je tisti, ki ve,
postal je neodvisen z razumevanjem Dhamme.
S tem znanjem hodi skozi svet;
nikomur ničesar ne zavida.

14.
Kdorkoli je prešel čutna poželenja —
ta navezovanja v svetu za premagat težka —
je brez žalosti in brez skrbi,
je prekinil tok, je brez vezi.

15.
Karkoli je bilo, naj zdaj zamre
in za njega naj ne bo ničesar, kar naj bi še prišlo.
V sedanjosti se naj ničesar ne oprime,
saj le tako lahko živi v miru.

16.
Če ničesar ne jemlje in ne doživlja kot »moje«
v kakršnemkoli pogledu na ime in materijo,
in ko ga ne žalosti to, česar ni,
ta resnično ne trpi posvetne izgube.

17.
Tistega, ki ne goji misli »to je zame«,
in ki ne misli »to je za druge«,
tistega, ki se zaveda nesmiselnosti »mojega«,
tega ne žalostijo misli »oh, ničesar ni zame!«

18.
Ni krut, niti ni pohlepen,
je vedno v miru brez strasti —
to je tisto, za kar sem vprašan,
čemur pravim prava korist.

19.
Ko je brez poželenja in ima znanje,
nobenih pogojenosti ni več za njega.
Vzdržal se je vse sile
in za njega ni nevarnosti.

20.
Ne med enakimi, niti ne med nižjimi
in ne med višjimi, modrec govori.
On je v miru, brez strahu pred izgubo,
saj ni tu ničesar, od česar bi jemal slovo.

 

Prevod: Bhikkhu Hiriko / november 2014