Srce napolnjeno z metto

on .

V govoru v Itivuttaki Buddha uči, da je daleč najmočnejši in najlepši način, s katerim pridobimo zasluge, osvoboditev uma s pomočjo metta (dobrohotnosti) meditacije. Pravi, da srce, ki ga osvobodi metta, »sije svetlo in žareče«.

Buddha ponazori svoj vidik s tremi prispodobami: osvoboditev srca z metto presega druge prakse, s katerimi pridobimo zasluge, kakor polna luna sveti močneje kot skupna svetloba vseh zvezd na nebu.

Srce, ki je osvobojeno z metto, odžene notranjo temo, kakor vzide sonce po koncu deževne dobe na jasnem nebu brez oblačka in odžene temo v prostranstvu.

Srce, ki je osvobojeno z metto, je tako lepo in sijoče kot danica ob zori.

Ko se sredi pritiskov in odgovornosti modernega življenja trudimo slediti Buddhovemu nauku,  je lahko srce napolnjeno z metto, ki ne sprejema meja ali izjem, luč, ki osvetljuje našo pot.

- adžan Džajasaro

 

 

Prijaznost in radodarnost

on .

Nekatera od Buddhovih naukov lahko brez posebnih težav preverimo. Njegovo analizo vzrokov za človeško srečo  in bolečino lahko preizkusimo v našem življenju in preverimo, če vzdrži temeljit pregled. Na primer Buddha pravi, da nesebična dejanja prijaznosti in radodarnosti umu prinesejo veselje. Ko odkrijemo, da so ta opazovanja resnična, naša vera v njegovo modrost nenehno raste.

Veliko Buddhovih naukov lahko preveri samo dobro izurjen um. Resnično, nekatere lahko preveri le um arahanta. V teh primerih naukov ne sprejmemo le iz slepe vere. Sprejmemo jih z zaupanjem, da se je Buddha vedno znova dokazal kot zaupanja vreden. Na tistih področjih, kjer smo njegove nauke lahko preverili, nas niso nikoli razočarali.

Pripravljenost zaupati Buddhi je v ospredju pri učenjih o kammi in ponovnem rojstvu. Brez te se naša nesposobnost, da bi si o tako globokih zadevah ustvarili mentalne podobe, zdi pomembna ovira za sprejemanje njihove resnice.

Ob neki priliki je Buddha razkril, zakaj ima lahko zaupanje v njegova učenja velike posledice na to, kako živimo življenje:

»Menihi, če bi bitja poznala, kot jaz poznam, posledice dajanja in deljenja, ne bi jedli, ne da bi prej darovali, niti bi dovolili madežu škrtosti, da jih obsede in se ukorenini v njihovih umih. Četudi bi bil zadnji zalogaj, zadnji grižljaj, ne bi jedli, ne da bi ga podelili, če bi imeli koga, s komer bi ga lahko delili. Toda, menihi, ker bitja ne poznajo, tako kot jaz poznam, posledic dajanja in deljenja, jedo, ne da bi prej dajali, obseda jih madež škrtosti in se ukorenini v njihovih umih.«

- adžan Džajasaro

 

Novice

(C) SloTheravada, 2022