Neka ženska mi je nedavno povedala, da skuša spodbujati svojega sina, da bi meditiral. Fant se pritožuje, da je dolgočasno. Pove mu, da je dolgočasno samo zato, ker mu pade pozornost; če bo vztrajal, bo dolgočasje izginilo. Sin ni prepričan. Nerad dela nekaj, česar si ne želi.

 

Ko sem svetoval tej materi, sem rekel, da bo sin vedno občasno moral delati stvari, ki mu niso zanimive, ne glede na to, za katero kariero si bo prizadeval. Če bo njegova običajna reakcija dolgčas in

izguba vse motivacije, ne bo nikoli dosegel doslednosti truda, ki je potrebna, da bi uspel. Dolgočasje je neprijetno mentalno stanje, ki bo spodkopalo celo njegovo življenje. Predlagal sem, da svojega sina

vpraša, če se je sprijaznil s tem, da bo dolgčas del njegovega življenja do dneva, ko bo umrl. Rekel sem ji, naj mu pove, da nas budistična meditacija usposobi za opazovanje v realnem času, kako se  

dolgočasje pojavi, kako je del odgovora našega uma na situacije bolj kot del samih situacij, in kako lahko svoj um popolnoma osvobodimo dolgočasja.

 

Na kratko: če se dolgočasite, ne prenehajte. Poglejte dolgočasje.

 

-adžan Džajasaro

 

Pri večini univerzitetnih testov lahko študentje zaupajo, da imajo vsa vprašanja na izpitnem listu odgovore in da imajo (če so snov dobro predelali), vse znanje, ki je potrebno, da nanje odgovorijo. Zunaj učilnice ne moremo biti gotovi, da so vprašanja, ki so pred nami, utemeljena. Lahko so napačno oblikovana. Vsakdanja vprašanja lahko prikrivajo bolj pomembne zadeve. Lahko sploh nimajo odgovora. Morda nimamo znanja, ki je potrebno, da bi nanje odgovorili. Naše znanje je lahko napačno ali nepopolno.

 

Dvom in negotovost nas ne smeta težiti. To nista sovražnika, ki ju je potrebno uničiti. To sta mentalni stanji, ki ju je potrebno prepoznati in vključiti v naš premislek. Nuja, da bi bili sigurni je večja ovira kot nesigurnost sama. Zrel odnos do dvoma je bistveni vidik resnične ponižnosti.