Sezamovo seme
Ko ji je otrok umrl, je Kisa Gotami zblaznela od žalosti. Močno je stisnila otrokovo truplo na svoje prsi in ni hotela verjeti resnici. Kisa Gotami je brez prestanka iskala človeka, ki bi pozdravil bolezen njenega otroka. Noben nasvet, naj bo prijazen ali oster, je ni mogel prepričati, da otroku ni več pomoči.
Na koncu je prišla po pomoč k Buddhi. Ko je opazil njeno psihično stanje, ji ni nudil ne učenja ne tolažbe. Rekel je: »Če mi lahko prineseš sezamovo seme iz hiše, v kateri ni nikoli nihče umrl, ti bom pomagal.« Naenkrat polna upanja – morda je to neke vrste čarovnija – je stekla stran trkat na vrata. A je od vsakogar, s komer je govorila, dobila isti odgovor. »Da, imamo sezamova semena, a smo imeli v hiši tudi smrti.« Počasi, razočaranje za razočaranjem, je neizogibnost smrti pronicala v njen um. Ko se je vrnila k Buddhi, je bila Kisa Gotami pripravljena poslušati dhammo. Kmalu je postala arahant.
Meditacija je za nas kot Kisa Gotami, ki trka na vrata. Resnici omogoči, da postopno pronica v naš um. V pogojenem svetu ni nič resnično naše. Vse je minljivo in bo kmalu izginilo. To je več, kot lahko neizurjen um sprejme. Le če se vedno znova izpostavljamo resnici, se postopno prepričamo in smo sposobni opustiti naše iluzije.
- adžan Džajasaro