Kako nesvobodni smo, je eno od prvih odkritij med meditacijo. Trud, ki ga vložimo, da bi obdržali pozornost na objekt meditacije, razkrije, kako majhen nadzor imamo nad svojim umom. Kakorkoli, moder premislek na nesvobodno in pogojeno naravo neizurjenega uma, ki je podprt z zaupanjem, da praksa dhamme nudi pot do resnične svobode, nam da moč. Začnemo čutiti, da je situacija nevzdržna, in da moramo resnično nekaj ukreniti. Buddha je z vrsto prispodob razložil, kako pet ovir, ki se pojavijo med meditacijo, omejuje našo svobodo:

Vdajanje mislim na čutne užitke je kot bi bil dolžnik. Vsak trenutek užitka viša plačilo, ki ga je potrebno plačati, ko se konča.

Vdajanje negativnim mislim je, kot bi imel vročino. Posameznik ne more ustvarjati in misli izčrpajo vse veselje.

Otopelost in lenobnost sta kot bi bil v zaporu, odrezan od vsega, kar prinese srečo in korist.

Nemir in skrb naredita iz posameznika sužnja. Um se čuti prisiljen hiteti naokrog iz ene zadeve na drugo brez kakršnekoli koristi zase.

Biti ujet v kolebajoč dvom in neodločnost je, kot bi bil izgubljen v opustošeni deželi.

Osvoboditev izpod teh ovir s pravilnim naporom, pozornostjo in jasnim razumevanjem, umu prinese veliko veselje. Podobno je veselju, ki ga lahko izkusimo, ko izplačamo dolg, ozdravimo od bolezni, smo izpuščeni iz zapora, izpuščeni iz suženjstva ali najdemo pot na varno.

- adžan Džajasaro

Preden začnemo prakticirati dhammo, se ne moremo izogniti določeni stopnji zavedanja, da je naše življenje kratko, krhko in negotovo. A tej resnici obračamo hrbet, kakor dobro le moremo. Strah nas je, da nas bodo misli o smrti vodile do depresije in obupa. Vedenje, da lahko smrt pride kadarkoli, redko vpliva na odločitve, ki jih sprejemamo v življenju.

Buddha je učil, da pozorno soočanje z našo lastno umrljivostjo, ni nujno morbidno. Pomaga nam videti vrednost našega življenja in pomembnost, da ga dobro živimo. Nekoč je odobravajoče naštel številne prispodobe, ki jih je učil starodavni učitelj z imenom Araka:

Kot bo kapljica rose hitro izginila, kakor hitro vzide sonce, ravno tako je človeško življenje kot kapljica rose.

Kot med ploho nastajajo in naglo izginjajo vodni mehurčki, ravno tako je človeško življenje kot tak mehurček vode.

Kot bo črta, ki jo s palico narišemo na vodno gladino, hitro izginila, ravno tako je človeško življenje kot s palico narisana črta na vodni gladini.

Kot se potoček, ki hitro teče z gore in s sabo nosi veliko naplavine, ne bo ustavil niti za trenutek niti za delček sekunde, ampak bo hitel, se vrtinčil in tekel naprej, ravno tako je človeško življenje kot gorski potoček.

Kot lahko močan mož v ustih zbere pljunek sline in jo izpljune, ravno tako je človeško življenje kot pljunek sline.

Kot bo kos mesa, ki ga vržemo na železno ponev, ki je cel dan na ognju, hitro izginil, ravno tako je človeško življenje kot kos mesa.

Kot je krava, ki jo bodo zaklali in jo peljejo v klavnico, z vsakim korakom bližje klanju, bližje smrti, ne glede na to, s katero nogo stopi, ravno tako je človeško življenje kot krava, obsojena na klanje.

- adžan Džajasaro

Znana zgodba govori o možu, ki sedi ob vreči čili paprike. Ugrizne čili papriko, spači obraz in jo izpljune. Potem vzame drugo čili papriko in ponovil isto stvar. Isti proces ponavlja vedno znova, čeprav mu neprijeten. Ko so ga vprašali, kaj dela, je odgovoril, da išče sladko papriko.

Očitno nas ta zgodba uči o norosti, ko vedno znova ustvarjamo iste vzroke in upamo na drugačen, boljši rezultat. Budistična različica zgodbe izraža nesmiselnost iskanja trajne sreče v minljivih izkušnjah.

A kako vidi situacijo mož v zgodbi? Verjetno sebe ne dojema kot norega. Menim, da je nekaj logike v njegovi zgodbi. Morda je slišal, da ima eden od tisočih čilijev tako odličen sladek okus, za katerega je vredno ugrizniti na stotine pekočih, neprijetnih, da bi ga našli. Morda je na internetu prebral članek, da je obstoj sladkih čilijev skrivnost, ki jo ljubosumno čuva zlobna mednarodna organizacija. Morda verjame, da bo bog zanj ustvaril čudež sladkosti, če bo dovolj goreče molil.

Opazovanje: ljudje, ki se obnašajo iracionalno, zase pogosto verjamejo, da so resnično racionalni.

Nauk: ne jemlji občutka, da si racionalen kot dokaz, da si racionalen.

- adžan Džajasaro

Star rek pravi:

Posamezen las skrije goro.
Misel je posamezen las.
Je majhna, krhka in nesnovna.
A čvrsto zagrabi našo pozornost,
da ne moremo videti ničesar drugega.
Živimo v svetu misli
in si predstavljamo, da je to resničen svet.
Meditacija odkriva izhod
iz utesnjujočega sveta misli.
Iz njega se umaknemo brez obžalovanja.
Spremenimo naše središče pozornosti.
In sedaj vidimo goro.
Vidimo listje
na drevju
ob vznožju gore
šelesteti v vetru.

- adžan Džajasaro

Na koristen način razmišljamo o krivični kritiki, ko se spomnimo, kako običajna je, kolikokrat so bila tudi najčistejša bitja predmet takega obnašanja. Najbolj znan primer je morda priložnost, ob kateri je žena, ki se je imenovala Ciňca Manavika, sprejela plačilo verskih učiteljev, ki so bili ljubosumni na Buddho, da bi Buddho obdolžila, da je z njim noseča. O skoraj vseh velikih razsvetljenih učencih so pripovedi, kako so jih po krivici obdolžili ene ali druge stvari. Častiti Sāriputta nam je vzor, kako se soočimo s tako situacijo. Nekoč ga je drugi menih obdolžil, da ga je udaril in potem zapustil samostan, ne da bi se opravičil. Buddha je vedel, da to ne more biti res, a je vseeno sklical srečanje, da bi raziskal zadevo in zagotovil, da ne bi bilo temeljev za kritiko, da je pristranski v prid svojega starejšega učenca.

Med svojo obrambo, je častiti Sāriputta primerjal svoj um s štirimi elementi. Rekel je, da ljudje mečejo umazanijo – iztrebke, urin, izpljunke, gnoj in kri – na zemljo in jih operejo z vodo, ogenj zažge to nečistočo in veter jo razpiha. Kljub temu, da elementi zemlje, vode, ognja in zraka pridejo v stik z vsemi vrstami nečistoče, jih ti ne odbijajo, ponižajo ali se jim gnusijo. Podobno on, Sāriputta, biva sredi žaljenja in hudobnega obrekovanja z umom kot zemlja, kot voda, kot ogenj, kot zrak, »prostran, vzvišen in brezmejen brez sovraštva in zlobe«.

- adžan Džajasaro

Jasneje in natančneje kot vidimo sebe in svet okoli nas, bolj se spreminjamo na boljše. Med modrostjo in dobroto je globoka, osnovna povezanost. Na primer bolj kot razumemo vzročne procese, ki so osnova napredku tako v posvetnem kot v duhovnem kraljestvu, vse bolj postane naš um prepojen s hvaležnostjo in ponižnostjo. Ne gre za to, da se moramo posebej potruditi, da bi bili hvaležni ali ponižni, ampak se te vrline kažejo kot naravni izrazi uma, ki vidi stvari v njihovi pravi luči.

Ne moremo reči, da je vsak pojav hvaležnosti ali ponižnosti, prijaznosti, radodarnosti ali potrpežljivosti dokaz modrosti. Pogosto vidimo ljudi, ki jih odlikuje ena vrlina, a jim hkrati manjkajo druge. Vendar lahko opazujemo, kako vse dobre in plemenite lastnosti znotraj uma vzcvetijo v harmoniji, ko um osveži hladen dež modrosti.

- adžan Džajasaro

Človek z veliko tegobami je šel k zdravniku. Zdravnik mu ni povedal njegove diagnoze, ampak je bolniku predpisal neke tablete in mu rekel, da jih mora jemati trikrat dnevno: zjutraj, opoldne in zvečer. Rekel mu je, da je pomembno, da po vsaki tableti spije velik kozarec vode. Čez nekaj časa je bolnik prišel na kontrolo. Rekel je, da se počuti mnogo bolje, in vprašal zdravnika, kaj je bilo z njim narobe. Zdravnik je dejal: »Nisi pil zadosti vode.«

Včasih pridejo praktikanti k svojim učiteljem in želijo posebno tableto, ki bi odnesla njihove težave. A je veliko tegob bolj rezultat napake v splošnem pristopu in odnosu kot pa tehnične napake, ki jo popravimo s tehničnim popravkom. Morda bo učitelj predpisal tableto, a najpomembnejše je piti vodo.

- adžan Džajasaro

Vsi različni izzivi, ki se zgodijo med meditacijo (in dejansko v samem življenju), vključujejo našo navezanost na telesne in mentalne pojave kot »jaz« in »moje«. Torej mora vsaka učinkovita metoda, ki jo uporabimo za spopadanje s temi izzivi, stremeti k spodkopavanju te navezanosti. Ena od močnih metod, ki nas jo je učil Buddha, je opazovanje pojavov s stališča štirih elementov. Ti so v tekstih navedeni kot »zemlja, voda, ogenj in zrak«, a jih lahko izrazimo v bolj modernih izrazih kot »masa, fluidnost ( ali vezljivost), temperatura in gibanje«. Maso, na primer, lahko opazujemo v teži ramen, ko smo žalostni. Stiskanje v grlu ali prsnem košu lahko vidimo kot šibko fluidnost. Temperaturo lahko opazujemo med tresenjem od straha ali vročino zaradi jeze. Nemir in razbijanje srca lahko opazujemo kot gibanje. Te štiri koncepte mase, fluidnosti, temperature in gibanja lahko uporabimo zato, da razstavimo izkušnje. S tem se lahko raztopi poistovetenje z njimi in napačen občutek lastništva. In ko se to raztopi, se raztopi tudi trpljenje.

- adžan Džajasaro

Pred nekaj leti je ameriški raziskovalec naredil anketo med diplomanti fakultet o njihovih glavnih predmetih. Najprej jih je vprašal, kako dobro so razumeli nekatere osnovne principe njihove stroke. Potem jih je prosil, naj napišejo natančen opis principov, za katere trdijo, da jih poznajo. Na njihovo začudenje in zadrego, je bilo za veliko študentov to izjemno težavno. Raziskovalec je menil, da je najverjetnejši razlog, da se udeleženci niso zavedali, koliko so pozabili. Zaključil je, da veliko študentov po končani univerzi s sabo ne nosi zalog uporabnega znanja, ampak le prenapihnjeno samozavest o svojih sposobnostih.

Verjeti, da veš stvari, ki jih v resnici ne veš ali si jih nekoč vedel, ampak si jih sedaj pozabil, povzroča različne vrste problemov na delovnem mestu. Resnično je tudi pri študiju budizma. Vsake toliko je dobro, če se ponovno vrnete k temeljnim učenjem in si predstavljate, da jih morate pojasniti bistremu, naklonjenemu poslušalcu, ki nima prav nikakršnega predhodnega znanja o Dhammi. To lahko naredite tako, da napišete nekaj odstavkov ali razložite na glas. Vsaka vrzel in nejasne lise v vašem znanju bodo postale nemudoma jasne. To je praksa, ki je osnovana na enem od najpomembnejših od vseh učenj: nič ne vzemite kot samo po sebi umevno.

- adžan Džajasaro

V tej zelo stresni in negotovi dobi, je eno najpomembnejših orodij, da bi obdržali zdrav um in ravnovesje, vzgoja ljubeče naklonjenosti do sebe in drugih. Ob neki priložnosti je Buddha navedel koristi, ki jih lahko poznamo. Razpon je izjemen - začne se dobrim počutjem telesa in uma in doseže višek v globoki duhovni izpopolnitvi:

1. Dobro spimo.

2. Zbujamo se srečni.

3. Nimamo nočnih mor.

4. Prijetni smo človeškim bitjem.

5. Prijetni smo drugim bitjem.

6. Deve nas ščitijo.

7. Ogenj, strup in orožje nas ne poškoduje.

8. Um se hitro osredotoči.

9. Na obrazu imamo miren izraz.

10. Umremo prosti zmede.

11. Če ne uspemo doseči stopnje arahanta, se rodimo v kraljestvu brahme.

(AN 11.15)

- adžan Džajasaro

Buddhova učenja, ki so zabeležena v Pali kanonu, lahko razdelimo v dve kategoriji:

1. Trditve o naravi bivanja - »kakšna je narava stvari«.

2. Nasvet, kako na najboljši način živimo kot človeška bitja.

Ti dve kategoriji sta povezani. Buddha je učil, da je najmodrejši način življenja najboljše določiti v luči omejitev in možnosti, ki nam jih nudi »narava stvari«. Buddhov neprekosljiv genij lahko cenimo, zaradi njegovega odkritja resnične narave človeške eksistence in njegove zmožnosti snovati način življenja v harmoniji z le-to.

Ena od Buddhovih osrednjih izjav o človeški naravi je, da je naše temeljno napačno razumevanje človeške narave zelo pomembno. Odločilno je, da se naša nevednost manifestira kot instinktivna vera v trajen, neodvisen jaz v središču našega bitja. Naša življenja so predvsem motivirana z željo služiti potrebam tega namišljenega jaza. Ta nevednost in njena spremljevalka želja sta v koreninah človeškega trpljenja. Drugo od Buddhovih bistvenih trditev je bolj optimistično. Izjavil je, da je nevednost in želje in trpljenje, ki ga povzročajo, mogoče popolnoma odstraniti s sistematičnim treningom našega obnašanja, čustev in mišljenja, kar je imenoval plemenita osemčlena pot. Če sledimo osemčleni poti za našo dobrobit in srečo in dobrobit in srečo drugih, izpolnjujemo največji potencial človeških bitij.

- adžan Džajasaro

Gozdovi na Tajskem niso tihi kraji. Ptičje petje je lahko glasno in vreščeče. Zvečer lahko okrogloglavi škržati naredijo tak ropot, da se je nemogoče pogovarjati. V preteklosti sem občasno moral prekiniti (ozvočene) dhamma govore Sanghi, ker jih zaradi kvakanja volovskih žab ni bilo slišati. A naravni glasovi gozda, ne glede na to, kako so glasni, ne motijo njegovega vzdušja miru. Začuda se zdi, da so glasovi del miru ali ga celo povečujejo.

V vsakodnevnem življenju ni mogoče izpolniti vseh dolžnosti s popolnoma mirnim umom. Potrebno je misliti. A če vztrajamo s prakso dhamme, se razpoka med mislečim umom in ne-mislečim umom oža. Misel v umu izkusimo bolj kot ptičje petje v gozdu kot pa vrtanje s svedrom ob cesti.

- adžan Džajasaro

Vsakokrat, ko delujemo zaradi hotenja, koristnega ali škodljivega, okrepimo to hotenje in povečamo možnost, da se bo v prihodnosti ponovno pojavilo.

Vsakokrat, ko se vzdržimo zaradi hotenja, koristnega ali škodljivega, oslabimo to hotenje in zmanjšamo možnost, da se ponovno pojavi v prihodnosti. To je pomen popularnega povzetka učenj o kammi: »Delaš dobro, dobiš dobro; delaš zlo, dobiš zlo.«

Ko se zaobljubimo vodilom*, se obvežemo, da se bomo vzdržali določenih škodljivih hotenj. Ta trening vedenja se osredotoča na izražanje nečistosti. Dopolnjuje meditacijo, med katero se učimo, kako se neposredno soočamo s samimi nečistostmi.

Če se vodil ne držimo, stalno hranimo škodljive namene in s tem nečistosti, iz katerih izvirajo. Na tak način spodkopavamo trud meditacije. Za napredek na Buddhovi poti, je ključno razumevanje povezav med prakso meditacije in prakso sile*.

- adžan Džajasaro

*Kdor želi slediti Buddhovi poti, mora najprej razvijati vrline. V ta namen se je v vsakodnevnem življenju potrebno držati petih vodil (panca sila):

1. Vzdržati se ubijanja živih bitij.

2. Vzdržati se jemanja tistega, kar nam ni dano.

3. Vzdržati se neprimernega vedenja v spolnosti.

4. Vzdržati se osornosti in neresnic v govoru.

5. Vzdržati se uživanja opojnih pijač in drog.

Nedavno sem prejel čudovito vinjeto. Tikala se je velike kulturne antropologinje Margaret Mead. Nekoč so jo vprašali, kaj smatra za prvi znak civilizacije v kulturi. Izpraševalec je menda pričakoval, da bo odgovor vključeval nekakšno starodavno orodje ali artefakt. Namesto tega je odgovorila, da je bila to stegnenica, ki je bila zlomljena in potem zaceljena. Razložila je, da je za bitja v divjini zlomljena noga smrtna obsodba: poškodovana žival ne more loviti, priti do izvira vode ali pobegniti pred sovražniki. Zaceljena zlomljena stegnenica kaže na to, da je oseba prejela pomoč. Nekdo ji je pomagal poviti rano, jo je prenesel na varno mesto, negoval, dokler si ni opomogla. Margaret Mead je zaključila, da se po njenem civilizacija začne, ko ljudje začnejo pomagati drug drugemu prebroditi težave.

Te besede so me zelo ganile in moj um se nenehno vrača k njim. Krepijo moje prepričanje, da vzajemna pomoč ni le začetek civilizacije, ampak njeno srce. Le ko si upamo stopiti onkraj ozkega, zadušujočega zapora egocentričnosti, se v našem notranjem svetu lahko odpremo Dhammi in v našem življenju na svetu lahko pomagamo kreirati družbo, v kateri se splača živeti.

- adžan Džajasaro

Buddha je identificiral štiri dejavnike, ki pogojujejo strah pred smrtjo. Tisti, čigar življenje je bilo osnovano na iskanju zadovoljstva v čutnih užitkih, vidijo smrt kot prihajajočo ločitev od teh užitkov in jih je torej strah. Tisti, ki so obsedeni s svojim telesom in se z njim poistovetijo, se bojijo smrti kot ločitev od njihovega ljubljenega telesa. Tisti, ki so naredili dejanja, ki jih obžalujejo, lahko vidijo smrt kot znanilca za nekakšno plačilo za njihova slaba dejanja in jih je strah. Nazadnje tisti, ki so zmedeni in brez notranjega zatočišča, izkusijo dvome in mentalno vznemirjenje glede prihajajoče smrti, kar ima za posledico strah.

Malo ali nič strahu vidimo pri tistih ljudeh, ki niso dajali toliko pomena čutnim užitkom ali njihovemu telesu, pri tistih, ki so naredili veliko dobrih dejanj in zaupajo v dobre karmične posledice teh dejanj, ki jih čakajo po smrti, in pri tistih, ki imajo notranje zatočišče in miren, stabilen um.

Seveda v teh dneh veliko ljudi obvladuje svoj strah pred smrtjo z verovanjem v uničenje. Na um gledajo kot na funkcijo možganov in vidijo telesno smrt, kot bi ugasnili luč. Take vrste vraževerje je lahko pomirjujoče in je čaščeno kot realistično ali »znanstveno«. A je za to potrebno zavrniti resno raziskovanje dokazov za ponovna rojstva. Za budiste je to en korak predaleč.

- adžan Džajasaro

Nekega dne, ko sem bil star kakih devet let, sem se odpravil od doma z vsemi svojimi prihranki v žepu. Z avtobusom sem se odpeljal iz naše vasi v bližnje mesto Hythe in tam kupil karto za trajekt v luško mesto Southampton. Kako uro sem hodil po mestu, potem sem se s trajektom in avtobusom odpeljal nazaj domov. Nikomur nisem povedal o svoji dogodivščini. Takrat sem bil bolehen deček in ekspedicija mi je dala čudovit občutek dosežka. Zdelo se mi je, da sem se dokazal kot neustrašni raziskovalec in nekdo, ki bo nekega dne sposoben sam poskrbeti zase. Morda majhna reč, nekaj potovanj z javnim transportom in sprehod po mestnih ulicah, a to mi je dalo samozavest, ki je prej nisem nikoli občutil.

Težko je skozi leta vzdrževati vnemo za prakso Dhamme. To je lahko res tako za menihe kot za laične meditatorje. Tega problema se lahko lotite na spreten način, tako da si redno postavljate skromne, merljive duhovne cilje. Lahko se, na primer, vzdržite hrane po poldnevu za en teden ali en mesec. Lahko se vzdržite gledanja televizije ali filmov ali vašega najljubšega užitka za določen čas. Lahko se zaobljubite, da boste meditirali določeno število ur na teden. Lahko se zaobljubite, da boste meditirali celo noč ali vsaj do polnoči na polno luno. Bistvo je izkušnja veselja ob dosežku, ko smo nekdo, ki dosega cilje. To je občutek, ki nastane po majhnih zmagah; lahko vam da obnovljeno samozavest in predanost, da se lahko soočate z večjimi izzivi v prihodnosti.

- adžan Džajasaro

V prvih dveh vrsticah govora o blagoslovu (Mangala Sutta) je Buddha podal svoj najbolj temeljni nasvet za življenje na tem svetu: bodi pozoren, s kom se družiš. Vendar pa lahko izrazi, ki jih je uporabil, potrebujejo razlago. Buddha je rekel, da izvirata dva od največjih blagoslovov v življenju iz tega, da »se ne družimo z neumnimi, ampak se družimo z modrimi«. Mislim, da je težava, ki jo ima večina ljudi, ki sledijo temu nasvetu, da večino svojih prijateljev ne ocenjujejo niti kot popolnoma neumne niti kot posebej modre.

To učenje bi rad pojasnil na novo: ne gojimo uničujočih odnosov, ampak gojimo odnose, ki nas hranijo. Destruktivni odnosi pomenijo tiste odnose, v katerih dobre in plemenite lastnosti srca začenjajo veneti in hudobne in sramotne nenehno rastejo. Če se zdi težje držati vodil, če posameznik začenja zanemarjati vzgojo duhovnosti, potem si za ta odnos ni vredno prizadevati. Če pa se po drugi strani zdi, da sodelovanje odkriva v posamezniku njegovo najboljše, če se zdi, da je posledica odnosa rast v Dhammi, potem je to odnos, ki ga je treba negovati. Tak odnos je blagoslov.

- adžan Džajasaro

Jasnost je lahko zelo prepričljiva.

Predstavljajte si, da ste enkrat narobe razumeli komentar nekoga kot žalitev. Tako vas je prizadelo, da je spomin na to kristalno jasen še leta pozneje. Spomin je tako živ, da predpostavljate, da se je zato stvar, ki se je spomnite – boleča žalitev, zagotovo zgodila. V bistvu pa je jasnost preprosto le rezultat čustev, ki jih spomin sproži. Toliko preteklim prepirom bi se lahko izognili, če bi to razumeli.

Predstavljajte si abstraktno temo, ki se jo že leta trudite razumeti. Zelo ste razdraženi. Potem slišite čudovito analogijo, ki pojasnjuje to točko. Vaša frustracija popusti. Kar je bilo megleno in zatemnjeno je sedaj enostavno in jasno. Predpostavljate, da je jasnost podobe dokaz natančnosti analogije. Pa ni. Modri ljudje ne opustijo načela »nisem prepričan«.

Četudi mentalna jasnost lahko zavaja, je v enem primeru zanesljiva: jasnost, ki se pojavi, ko s pomočjo meditacije opustimo pet ovir. Tu jasnost ni značilnost objektov, ki nastanejo v zavesti, temveč podlage, na kateri se pojavijo. To je jasnost, ki omogoča, da prepoznamo mentalne objekte kot minljive pojave brez lastnika, ne pa kot jaz ali lastnino jaza. Ta jasnost je predpogoj za razvoj modrosti.

- adžan Džajasaro

Buddha nas je učil, da je meditacija v hoji odlična telesna vaja; vzdržuje naše zdravje, poveča našo odpornost, pomaga prebavi. Najbolj pomembno pa je, da vodi do mirne stabilnosti uma, ki ostane z nami, potem ko je meditacija končala. Hoja z normalnim tempom in odprtimi očmi lahko vodi v smādhi, ki ga lažje vključimo v vsakodnevno življenje kot samādhi, ki nastane po meditacije sede.

Meditacijo v hoji lahko izmenjujemo z meditacijo sede. Lahko jo raje prakticiramo kot meditacijo sede, ko je meditator npr. zaspan ali ko bolezen ali poškodba otežujeta sedenje.

V gozdnih samostanih hodimo po senčnih poteh, ki so dolge dvajset do trideset korakov. Na poti dolgi štiriindvajset korakov, nam začetek, sredina in konec poti nudijo priložnost, da preverimo svojo pozornost vsakih dvanajst korakov. Če um odtava, tega ne naredi za dolgo.

Prva naloga med meditacijo v hoji je opustitev motečih mentalnih stanj. To lahko dosežemo z vzdrževanjem pozornosti na samo eno področje, kot npr. občutek, ki se pojavi na podplatih, ko se dotaknejo tal ali na celotno telo. Druga priljubljena tehnika je v sebi recitirati mantro kot je »Buddho« - »Bud«, ko se desno stopalo dotakne tal, »Dho«, ko se dotakne levo stopalo.

Ko se um osvobodi ovir, se lahko usmeri v kontemplacijo na eno od treh značilnosti bivanja: nestalnost, trpljenje ali ne-jaz, kakor se manifestirajo v sedanjem trenutku.

- adžan Džajasaro

Človeška koža je kak milimeter debela. Njeno barvo določa količina melanina, ki jo telo proizvede. Kaj bi lahko bilo neumnejše, kot diskriminirati drugo človeško bitje zaradi barve kože? Kot budisti se učimo osredotočiti se na temeljne stvari, ki nas združujejo, raje kot biti obseden z malenkostnimi stvarmi, ki nas ločujejo.

Buddha je rekel, da je učil le dve stvari: trpljenje in prenehanje trpljenja. To nam predstavlja enostavno izbiro. Ali želimo porabiti svoje kratko življenje, zato da povečujemo količino trpljenja v našem lastnem življenju in v življenjih drugih, ali se želimo posvetiti zmanjšanju in odpravljanju trpljenja kjerkoli, kadarkoli in kakorkoli moremo?

- adžan Džajasaro

Na dan polne lune v juliju se poklanjamo spominu na Buddhov prvi govor, Dhammacakkhapavattana Sutta, ki se tako imenuje, ker je »pognal kolo dhamme«. To je bil dan, ko se je učenje prvič pojavilo na svetu in dan, ko je častiti Kondaňňo postal prva oseba, ki je doumela njegov globoki pomen.

To kolo dhamme se sedaj vrti po svetu več kot 2500 let. Med tem časom se tisti, ki so poiskali zatočišče v učenjih, napisanih v Pali kanonu, niso bojevali v vojnah, niso povzročali trpljenja v svojem imenu. V katerikoli državi sveta so možje in žene z iskrenim srcem prevzeli Buddovo šolanje o dejanjih, govoru in umu, so v sebi videli rasti lastnosti miru, modrosti in sočutja. Kakšno srečo imamo, da so zahvaljujoč Buddhi in njegovim učencem, celo dandanes »vrata nesmrtnosti« še vedno odprta.

Znanje, ki odpira ta vrata, je globoko, a ni zapleteno. Vzklik častitega Kondaňňe, ko se je na polno luno tistega dne v njegovem srcu manifestiralo razumevanje, je bilo nepričakovano enostavno: »Vse, kar nastane, premine«. Varljivo preprosto, a je kontemplacija na ta kratki stavek neizmerno koristna za vse prakticirajoče budiste.

- adžan Džajasaro

Kot običajno sedim na verandi mojega kutija, medtem ko na rumenih listih pišem to učenje. Skozi bujno vegetacijo na jugu vidim nebo, prekrito z gostimi sivimi oblaki vse do gorovja Kow Yai. Svež vetrič, ki hladi mojo obrito glavo in gole roke, mi pravi, da prihaja dež. Adžan Ča me opazuje iz velike uokvirjene črno-bele fotografije na steni. Jutri, 17. junija, je njegov rojstni dan in, tako kot velikokrat, je moj um obrnjen k njemu.

Četudi mu je morala biti odvisnost od mišljenja pri njegovih učencih z zahoda tuja, se mu je zdela tudi zelo smešna in jih je dražil zaradi tega. Ravno tako se je zavedal, da jih je akademska izobrazba, ki jih je bila večina deležna, obremenjevala z nagnjenostjo k kroničnemu dvomu. Luang Por je opozarjal zahodne menihe, da dvomi nikoli ne izginejo zaradi besed drugih, ne glede na to, kako so te modre. Dvomi glede Dhamme prenehajo le, če jih postavimo na preizkušnjo. Opominjal jih je, da je dvom pogojen mentalni pojav. Videti morajo, kako nastane, kaj ga hrani in kako premine. Le na tak način lahko sploh kdaj najdejo izhod iz labirinta dvoma.

- adžan Džajasaro

Avijjā pomeni oboje, pomanjkanje razumevanja in napačno razumevanje našega življenja, to je našega telesa in uma.

Avijjā se izraža kot močna želja po čutni izkušnji, močna želja, da bi bili ali bi postali in močna želja, da ne bi bili ali ne bi postali. Dokler sta avijjā in močna želja prisotni, ne bomo nikoli našli resnične sreče in miru.

Avijjā in močna želja mineta, ko se pojavi vijjā.

Vijjā pomeni resnično razumevanje našega telesa in uma.

Vijjā se pojavi z vzgojo modrosti.

Modrost se vzgaja, ko je prisotna jasnost in stabilnost samādhija.

Samādhi se pojavi z vzgojo pozornosti, jasnega razumevanja in pravilne vztrajnosti.

Pozornost, jasno razumevanje in pravilno vztrajnost vzgajamo z meditativnimi praksami kot je pozornost na dih.

Uspeh meditativne prakse je odvisen od tega, da živimo življenje polno radodarnosti in prijaznosti, moralne vzdržnosti in stalnega vztrajanja, da smo v vsakodnevnem življenju prebujeni in se zavedamo.

- adžan Džajasaro

V gozdu, ki raste okrog kutija, v katerem živim, je veliko strupenih kač, vključno s kobrami, kraljevskimi kobrami in krajti. Določene vrste kač imenujemo strupenjače, ker v svojem telesu nosijo strup, ki ljudem lahko povzroči bolečino in smrt. To seveda ne pomeni, da vse te kače nujno ugriznejo človeka kadarkoli le lahko. Če se jim preveč približamo, jih prestrašimo ali stopimo nanje, nas gotovo lahko pičijo in zastrupijo. A če se držimo stran od njihove poti, bomo varni.

Buddhovo učenje, da so vsi pojavi dukkha, je enakovredno izjavi, da so vse kobre strupene. Ne pomeni, da nam vsi pojavi nujno ves čas povzročajo trpljenje. Pomeni, da so na to vedno pripravljeni, če se jim približamo z nevednostjo in željami. Če pojave obravnavamo s pozornostjo in modrostjo, je kakor da živimo v miru v gozdu polnem strupenjač.

- adžan Džajasaro

Večina ljudi ob koncu življenja težko diha. Meditacija na dihanje postane tudi pri izkušenih meditatorjih težavna. V tem ključnem času, ko se smrt približuje, so najbolj koristne meditacije, ki z močjo spomina spodbujajo poživljajoče občutke. Ko so ti občutki enkrat vzdramljeni, lahko postanejo predmet meditacije. Če um začne omahovati, opogumimo meditatorja, da se vrne k originalnemu občutku, da bi ga ponovno vzpodbudil. Koristni občutki, ki so sistematično vzgojeni na ta način, lahko ponesejo um onkraj ovir v samādhi.

Najmočnejša od teh meditacij je pomnjenje dobrih del, ki jih je posameznik opravil v svojem življenju. Ko se spomnimo priložnosti, ko smo delovali prijazno in izključno za dobrobit drugih, brez želje po kakršnikoli nagradi, se takoj počutimo dobro. To velja tudi za dobra dela , ki smo jih naredili pred mnogo leti. Dojeti, da takšen vir veselja in miru leži znotraj nas, je čudovito odkritje. Razumemo, da nobena dobrota nikoli ni izgubljena. Vsako prijazno dejanje, ki smo ga naredili, je dodano k zalogi »plemenitega zaklada« znotraj.

- adžan Džajasaro

Da bi dobro govorili in učinkovito komunicirali moramo najprej preveriti našo namero med govorom in prevladujoče okoliščine. Med samim pogovorom moramo spremljati resnicoljubnost in učinek naših besed in način, s katerim jih povemo.

Namera

Bolje je, da se govora vzdržimo, če se zavedamo namere ogoljufati, manipulirati, omalovaževati ali dati duška nasilju in bolečini. Razmejiti nečistosti, ki se pojavijo v umu, od izražanja le-teh z govorom, je pomemben duhovni dosežek. Dober govor je rezultat želje deliti, informirati, nuditi podporo, tolažiti, vzpodbuditi, prijazno spomniti in, če je primerno, opomniti. Mettā, srčna želja za dobrobit tako sebe kot drugih, je najboljša osnova za pravilen govor. Naš govor bo uravnotežen, če se prav tako odločimo skrbno in spoštljivo poslušati vse tiste, s katerimi govorimo, in jih skušati razumeti.

Okoliščine

Vprašajmo se, če je to pravi trenutek in pravi kraj za ta pogovor. Upoštevamo, na primer, koliko časa je na razpolago, ali je bolje govoriti zasebno ali v prisotnosti drugih, ali je naše mentalno stanje spodbudno za dober pogovor. Je druga oseba v primernem duševnem stanju, da lahko posluša naše besede? Pravi trenutek je ključen za veliko pomembnih zadev. Če pogovor o občutljivih zadevah izhaja iz nepotrpežljivosti, preden so nam jasna vsa dejstva, lahko spodkoplje zaupanje druge osebe v našo zanesljivost in dobronamernost in lahko v nadaljevanju ogrozi prihodnjo komunikacijo. Če vedno znova odlagamo boleč razgovor, ker se bojimo posledic pogovora, lahko slabo situacijo še poslabšamo ali nas celo pripelje do stanja, ki je onkraj rešitve.

Resnicoljubnost

Urimo se govoriti iz srca. Povemo resnico, kakor jo vidimo, in smo vedno odprti do možnosti, da smo se v nečem zmotili. Ne pretiravamo, da bi zgledali dobro ali zavoljo smeha. Ne izpuščamo ničesar, kar ima druga oseba pravico izvedeti, tudi če lahko spravlja v zadrego. Lahko nam je ljubše obdržati določene zadeve zase, a namenoma ne zavajamo drugih, da bi obvarovali to zasebnost. Stremimo k temu, da smo vredni zaupanja in zanesljivi.

Ogledali smo si dva začetna dejavnika namero in pravočasnost. Ogledali smo si dva vsebinska dejavnika: resnicoljubnost in koristnost. Peti dejavnik je način.

Trudimo se govoriti prijazno in taktno, z razumevanjem do pogledov, verovanj, želj in strahov druge osebe. Četudi smo izzvani, se vzdržimo surovih in zlobnih besed s ciljem, da bi ranili ali vrnili milo za drago. Stremimo k temu, da govorimo jasno, preidemo k bistvu in se izogibamo uporabe nerazumljivega žargona. Potrpežljivo poslušamo in smo mirni, vendar trdni, če nas prekinejo. Pozorni smo na našo govorico telesa in ton glasa. Izkazujemo spoštovanje do besed drugih in pristen interes, da bi jih razumeli. Ne zavzamemo stališča: » Jaz imam prav in ti nimaš prav. Jaz sem dober in ti si slab. Jaz sem pameten in ti si neumen.« Zavedamo se, da najbolj plodni razgovori nimajo zmagovalcev ali poražencev. Naš cilj je govoriti na način najboljših prijateljev.

Istočasno, ko upoštevamo teh pet točk znotraj nas, tudi vadimo zavedanje le-teh glede na namero drugih ljudi.

Opominjamo se, da ne moremo brati misli. Nikoli ne moremo biti popolnoma prepričani o nameri druge osebe. Ne glede na to, o tem razmišljamo: »Ali se zdijo iskreni? Ali od nas kaj želijo? Ali nam želijo laskati ali nas ustrahovati?« Med tem razmišljanjem smo pazljivi, da ne dovolimo, da to ali so nam všeč ali nam niso všeč, vpliva na našo interpretacijo njihovih besed.

Čas in kraj

Če je druga oseba izbrala čas in kraj pogovora, razmislimo, če smo z njeno izbiro zadovoljni ali ne. Če nismo, potem, če je mogoče, to povemo in predlagamo drugo možnost.

Resnicoljubnost

Včasih ljudje rečejo stvari, za katere smo prepričani, da so napačne. Ne zaključimo takoj, da lažejo. Možno je, da je naša informacija napačna ali da oni verjamejo, da so njihove napačne besede resnične ali so celo pozabili stvari, ki so jih izrekli in naredili v preteklosti. Le ob upoštevanju vseh teh možnosti obravnavamo neresnico in le takrat, ko presodimo, da bo to koristno.

Korist

Pozorni smo na to, če so besede drugega a) relevantne za pogovor in b) vodijo do rasti dobrih ali škodljivih mentalnih stanj. Če so besede druge osebe speljane v nepomembne in škodljive teme, prijazno pripeljemo pogovor nazaj na bistvo zadeve. Lahko rečemo na primer: »Če vam je prav, bi morda lahko rekli kaj več o …« Ne dodajamo naših lastnih negativnih komentarjev, če oseba, s katero govorimo, začne blatiti drugo osebo za njenim hrbtom. Ne sodelujemo pri zasmehovanju drugih. Ne privolimo v izražanje jeze ali prezira ali nespoštovanja do tistih z drugačnim političnim ali verskim prepričanjem. Če se pogovor suče v krogih, in očitno ne bo dosegel nobenega od ciljev, lahko predlagamo, da se vsaj zaenkrat zaključi.

Način

Trudimo se zavedati učinka, ki ga ima na našo presojo izgled, govorica telesa in ton glasu druge osebe. Opomnimo se, da očarljiv, samozavesten, dobro artikuliran način ne zagotavlja, da so besede te osebe nujno resnične in koristne. Opomnimo se, da nervozen, slabo artikuliran način ni dokaz, da so govornikove besede brez teže in pomena. Če se oseba obnaša na način, ki se zdi nasilen ali nespoštljiv, nam mora biti natančno jasno, kje so naše meje. Če se nam obnašanje osebe ne zdi sprejemljivo, potem ji povemo, da se ne počutimo prijetno in zaključimo pogovor. Vendar smo pazljivi, da nas odpor do načina izražanja posameznika ne vodi do zavračanja besed, ki so lahko resnične in koristne.

- adžan Džajasaro

Ne glede na to, kako prijetna in udobna je lahko naša okolica, bodo vedno priložnosti, ob katerih bodo forma, zvok, okus ali telesni občutek vzpodbudili odpor v umu. Ne glede na to, kako neprijetna in neudobna je naša okolica, bodo vedno priložnosti, ob katerih bodo forma, zvok, vonj, okus ali telesni občutek vzpodbudili pohlep v umu. Ne glede na to, kakšna je naša okolica, prijetna ali neprijetna, bodo vedno priložnosti, ob katerih nas bodo forma, zvok, vonj, okus ali telesni občutek vzpodbujali, da pozabimo na naš občutek za pravilno in napačno, dobro in škodljivo, primerno in neprimerno.

Prakticiranje Dhamme v vsakodnevnem življenju od nas zahteva, da smo se pripravljeni spoprijeti z vsemi izzivi. Trdno se odločimo, da danes:

• Ne bom dovolil pohlepu, da preplavi moj um, kadar je v stiku z objektom, ki vzpodbuja pohlep.

• Ne bom dovolil sovraštvu, da preplavi moj um, kadar je v stiku z objektom, ki vzpodbuja sovraštvo.

• Ne bom dovolil zmoti, da preplavi moj um, kadar je v stiku z objektom, ki vzpodbuja zmoto.

Ta odločitev tvori podporne okoliščine za pozornost. Živimo v svetu, v katerem bodo vedno izkušnje, ki nas vabijo, da nanje odgovorimo negativno. Tega ne moremo spremeniti. Kar pa lahko naredimo, je vzgoja sposobnosti, da mirno in prijazno zavrnemo vabilo.

- adžan Džajasaro

Ko se pogovarjamo o ponovnem rojstvu, se lahko ali »oddaljimo« in razmišljamo o tem v smislu zaporedja življenj ali pa se »približamo« in gledamo na to v smislu trenutnega zaporedja mentalnih stanj v sedanjem življenju. Obe perspektivi sta legitimni. A veliko budistom se zdi, da je cilj prenehanje rojstev nespodbuden ali odbijajoč, ker se preveč osredotočajo na prvo od možnosti. Ker se večina od nas ne spomni prejšnjih življenj, se je dosti bolj uporabno osredotočiti na drugo možnost. Da bi to naredili, raziskujemo sedanjo izkušnjo. Premišljamo o Buddhovem učenju, da se vsakokrat, ko se poistovetimo z mentalnim stanjem kot »jaz« ali »moje«, na nek način rodimo. Rojstvu sledi smrt in novo rojstvo. Znova in znova in znova. To lahko vidimo sami, ko opazujemo nastajanje in minevanje različnih oblik pohlepa, jeze in zablode, ki se dogajajo v vsakodnevnem življenju. Vprašamo se: »Mar ne bi bilo čudovito, če se nam ne bi bilo treba nikoli več roditi v svetu pohlepa ali svetu jeze ali svetu zablode?« Če smo jasno videli, je naš odgovor da. Na ta način začnejo zoreti naši občutki o prenehanju rojstev.

- adžan Džajasaro

Pogosto razumemo, da slediti srednjo pot pomeni izbrati zmeren pristop na pol poti med dvema nasprotnima položajema. S takšno interpretacijo pa je očitna težava. Srednja pot med slabo in katastrofalno možnostjo se ne bo dobro končala. Ali bi morda nekateri trdili (nekoliko manj verjeten primer), da sledijo srednji poti med mirovnikom in serijskim morilcem, tako da ubijejo le tiste ljudi, na katere so resnično jezni.

Budistični pomen pojma slediti srednji poti od nas zahteva, da najprej postavimo svoj cilj: osvoboditev od vsega trpljenja. Ta cilj določa ekstreme, ki se jih moramo izogibati. To so dejanja, govor in mentalna stanja, ki zavirajo njegovo uresničenje. V enem od svojih Dhamma govorov je adžan Ča povzel vse to kot vdajanje občutkom - všeč mi je in ni mi všeč. Osemčlena pot je resnična srednja pot, ker se izogiba teh pasti in zagotavlja najbolj primeren trening za tistega, ki stremi k osvoboditvi.

- adžan Džajasaro

Bila je polna luna v maju. Bodoči Buddha je razmišljal o asketskih praksah, ki se jih je loteval zadnjih šest let. Spoznal je, da ga nobeden asket ni in nikoli ne bo prekašal, četudi je mogoče, da so nekateri vzdržali enako količino telesne bolečine, kot jo je v vseh teh letih vzdržal sam. Vendar pa po vseh svojih naporih, po vsej tej bolečini, še vedno ni resnično napredoval v svojem iskanju prebudjenja. V tem trenutku se je spomnil dneva v svojem otroštvu, ko je njegov um vstopil v prvo jhāno, medtem ko je meditiral v hladni senci jablane. Spomnil se je zamaknjenosti in užitka tega meditativnega stanja in nenadoma je spoznal svojo napako; predpostavil je, da je vsaka vrsta užitka past, ki se je mora duhovni iskalec izogniti. V bistvu pa je izkusiti užitek, ki ne nastane v povezavi s spolnostjo ali z nekoristnimi stvarmi in dokler se ga ne oprijemamo, to, kar da umu moč, da gre onkraj sveta. Čas je bil, da poje nekaj hrane za svoje telo in sledi novi poti. To noč je odkril štiri ključne resnice človeške eksistence: trpljenje, vzrok trpljenja, prenehanje trpljenja in pot, ki vodi do prenehanja trpljenja. Postal je Buddha.

- adžan Džajasaro

Budistična legenda pripoveduje zgodbo o mladi ženi Pakati, ki je pripadala kasti nedotakljivih, in je nekega dne, medtem ko je mimo prišel častiti Ananda, zajemala vodo iz vodnjaka. Na njeno presenečenje, jo je prosil vode, da bi jo pil. Povedala mu je, da je to vodnjak skupnosti nedotakljivih in ga bo ta voda omadeževala, če jo bo pil. Častiti Ananda je odvrnil, da ni vprašal za kasto, ampak je samo prosil vodo.

Pakati je s široko odprtimi očmi gledala, kako je častiti Ananda spil vodo, ki mu jo je ponudila, preden je odšel. Sledila mu je celo pot do samostana, v katerem je prebival Buddha. Zbrala je ves svoj pogum in mu sledila v samostan. Poklonila se je Buddhi in ga prosila, da ji dovoli ostati tam, blizu častitega Anande, da bi mu lahko služila. Pakati je rekla, da ljubi častitega Anando. Buddha ji je dobrodušno povedal, da se moti. Ne ljubi častitega Anande. Ljubi prijaznost, ki jo je tako nepričakovano našla v njegovem vedenju in besedah. Ves čas je lahko blizu tej prijaznosti, če jo goji znotraj sebe in razširi na druge. Na tak način lahko postane resnično plemenito bitje, ne glede na njeno rojstvo.

- adžan Džajasaro

V Buddhovem času so od duhovnih učiteljev pričakovali, da zavzamejo jasno stališče do ključnih filozofskih doktrin tiste dobe. Te doktrine (npr. razsvetljeni obstaja po smrti, ne obstaja, oboje obstaja in ne obstaja ali niti obstaja niti ne obstaja) so bile del neke vrste seznama, ki so ga iskalci vere uporabljali kot osnovo za izpraševanje slavnih učiteljev. Buddha je zmedel in razjezil veliko ljudi, ker ni nikoli hotel odgovarjati na ta vprašanja. Rekel je, da niso pomembna. Tema njegovega učenja je bilo trpljenje in konec trpljenja. Nič drugega.

Te dni smo obkroženi s toliko vprašanji in nerešenimi problemi. Četudi nimamo dovolj informacij, da bi prišli od zaključkov o naših življenjih in karieri in naši družbi v prihodnosti, ko bo virus premagan, se je težko vzdržati špekulacij. To nam ne prinese nič drugega kot poveča tesnobo. Dosti boljše je v takšnih časih slediti Buddhovim nasvetom. Obrnite pozornost na to, kar vemo in s čemer se lahko soočimo v sedanjem trenutku. »Tu, zdaj, kaj je moje trpljenje? Kako to občutim? Kaj je hrepenenje točno tu in zdaj, ki podžiga to trpljenje? Kako lahko uporabim Buddhovo učenje, da opustim to hrepenenje in se osvobodim trpljenja?«

- adžan Džajasaro

Pred veliko leti sem z adžanom Buddhadāso sedel pred njegovim kutijem, ko se mu je približal laični budist. Moški je bil očitno v stanju zmedenosti. Vzkliknil je: »Luang Por, moj um je tako vznemirjen!« Adžan Buddhadāsa ga je pogledal s spokojnim, mirnim pogledom in odgovoril: »No, potem ga nehaj vznemirjati.«

Nečistosti niso sovražniki, ki so zavzeli naš um.  Smo sokrivci za njihovo prisotnost. Četudi se morda ne zdi tako, se nečistosti ne morejo pojaviti v umu brez našega privoljenja; in če dolgo ostanejo, je to zato, ker si en del nas to želi.

- adžan Džajasaro

Buddha je učil, da je ena od značilnosti dobro izurjenega uma občutek za čas in kraj. Zakon kamme razkriva, da našim dejanjem in njihovim posledicam vladajo brezčasni principi. A iz knjig se ne moremo naučiti, kako uporabiti naše zavedanje teh principov. Učimo se skozi izkušnje.

Med to dobo, ko družine preživijo več časa skupaj kot običajno, je več priložnosti za nesoglasja. V tem trenutku je še posebej pomembna praksa Dhamme vzgajati pozornost na čas in kraj. Ko je kraj več ali manj odločen – dom, je poudarek na času. Pozorno smo, da je:

• čas, da dajemo, in čas, da sprejemamo;
• čas, da se pogovarjamo, in čas, da smo tiho;
• čas, da govorimo, in čas, da poslušamo;
• čas, da vodimo, in čas, da sledimo;
• čas, da smo resni, in čas, da smo šaljivi;
• čas za delo in čas za sprostitev;
• čas, da smo skupaj, in čas, da smo sami;
• čas, da vztrajamo, in čas, da popustimo;
• čas za zadnje novice iz sveta in čas za zadnje novice iz našega lastnega telesa in uma;
• čas za potrpežljivost in prijaznost; vedno.

- adžan Džajasaro

1. Bodi pozoren na tesnobo kot pojav, ki vpliva na telo in um. Ne bori se z njo niti se ji ne vdajaj. Opazuj tesnobne misli enostavno kot tesnobne misli, kot oblake, ki plavajo čez nebo uma. Opazuj telesne občutke enostavno kot občutke, del narave. Globoko dihaj. Predstavljaj si, kako tesnoba zapušča telo z izdihom. Predstavljaj si spokojnost in jasnost, ki vstopata v telo in um z vdihom.
    
2. Razvij pozornost na potrebo dotakniti se obraza in se je vzdrži. (Naslednjič ti jo bo pomagalo premagati, če se spomniš, kako se počutiš, ko gre vzgib mimo.) Bodi pozoren, ko si umivaš roke 20 sekund. Npr. poskusi v sebi recitirati: 1 – Buddha, 2 – Buddha, 3 – Buddha, do 10 - Buddha, potem 10 – Budhha, 9 – Buddha … do nič. Bodi pozoren na razdaljo med tabo in drugimi.
    
3. Razvij pozornost kot notranje zatočišče z dnevnimi urami recitacij in meditacije. Petje verzov v paliju z vso pozornostjo je pomirjajoče. Petje prevodov recitacij nas spomni na pomembne misli, ki so poživljajoče in modre. Meditacija pomaga ustvariti tiho oazo notranjega miru sredi vse zmede vsakodnevnega življenja.
    
4. Bodi pozoren na strahove otrok. Kot najbolje moreš jim razloži o virusu in jih vzpodbudi k vprašanjem. Povej jim, da je njihova varnost tvoja prva skrb. Pazi, kaj govoriš o virusu, ko so otroci zraven.
    
5. Bodi pozoren, kako uporabljaš socialno omrežje. Omeji spremljanje novic. Če si na tekočem enkrat do dvakrat dnevno, je dovolj. Izogni se nezanesljivim socialnim omrežjem, ki netijo strah in so polni čudežnih zdravil. (To bo dosti lažje, če opazuješ, kako to, kar gledaš na zaslonu, vpliva na tvoje mentalno stanje.) Če imaš otroke, zagotovi tudi njim podobne omejitve.
    
6. Bodi pozoren na trpljenje drugih. Ne bodi lahkomiseln. Ne bodi sebičen pri uporabi dragocenih virov. Združi se z enako mislečimi prijatelji in ponudi pomoč starejšim, ki so ogroženi, ali otrokom, ki trpijo za lakoto.
    
7. Bodi pozoren na to priložnost kvalitetno preživeti čas s svojo družino.
   
   - adžan Džajasaro

Ljudje, ki so prestajali hude muke, so pogosto prišli k adžanu Čaju in ga prosili za učenje. Ko so ga na primer vprašali, kako so se tako slabe stvari lahko zgodile tako dobri osebi ali zakaj je moral nedolžen otrok umreti, je redko govoril o kammi prejšnjih življenj. Pogosto je zelo preprosto dejal: »Zato, ker so se rodili.« Kakor hitro se rodimo, postanemo dovzetni za različne vrste bolečine enostavno zato, ker imamo človeško telo.

Ko virus pometa okrog sveta, se lahko pojavijo vprašanja. Zakaj je ta oseba preživela in druga ni? Odgovor je preprost in nesporen; ljudje imamo telesa, ki so dovzetna za veliko število bolezni. Neizbežno smo podvrženi bolezni, staranju in smrti. Dozorevanje kamme, ki smo jo ustvarili v prejšnjem življenju, lahko včasih, a ne nujno, igra vlogo pri določeni nesreči. Za vsak dogodek je več vzrokov in pogojev. Ko prepoznamo, kaj imamo vsi ljudje skupnega, se odpremo trpljenju drugih in naša sebičnost odpade.

- adžan Džajasaro

Natančneje kot premišljujemo o telesu in umu in svetu, v katerem živimo, globlje se zavedamo krhkosti in nestalnosti. Ko kriza kot ta pandemija razkrije nezanesljivo in negotovo naravo sveta, nismo presenečeni. Vemo, da to kar se dogaja sedaj, ni odmik od normalnega. Preprosto so le padli zastori z resnice, ki jo večina ljudi zanemarja celo življenje. Če vsakodnevno temeljimo na stvareh, kakršne so, lahko ostanemo brez panike, tesnobe in depresije. Svoj um lahko usmerimo v sočutje.

Soočeni s takim obsegom in globino trpljenja iz srca želimo, da bi bili vsi ljudje, mladi in stari, v vseh deželah sveta, prosti okužbe. Če so se nalezli virusa, naj ozdravijo. Če ne okrevajo, naj bodo sposobni prenesti svojo bolečino s potrpljenjem in sprejemanjem, naj v svojem srcu najdejo zatočišče, kamor se lahko obrnejo in naj bodo v svojih zadnjih dnevih obkroženi z ljubeznijo in prijaznostjo.

- adžan Džajasaro

V theravadskem budizmu so razsvetljeni redovniki razpoznavni po njihovi predanosti sīli*. Prvi razlog za to je nedvoumen. Skoraj vsaka kršitev vodil se lahko zgodi le, če so v umu prisotne nečistosti. Nobene nečistosti, nobene negativne namere, nobene kršitve.

Vendar pa so tudi primeri, ko ni nujno, da so v umu nečistosti, da bi se kršitev vodila zgodila,npr. hranjenje po poldnevu. Tu igrata vlogo dva druga dejavnika:

1. Želja, da bi bil dober vzgled svojim študentom in bodočim generacijam. Ko menihi slišijo, da se veliki arahanti držijo vseh vodil, mislijo: »Če se oni držijo vseh pravil, četudi je njihov um neomajno čist, koliko bolj, se jih moram držati jaz, ker je moj um poln nečistosti.«
2. Ljubezen in spoštovanje do Buddhe. Neupoštevanje vodil, četudi Buddha ni delal izjem za svoje razsvetljene učence, bi bilo nespoštljivo. Plemenit učenec svojega mnenja ne postavi nad Buddhovo.

Tudi za laične budiste je pomembno razmisliti o teh treh dejavnikih: držati se vodil, da bi preprečili izražanje in s tem krepljenje nečistosti, ki so nujne za prekrške; biti dober vzgled za tiste, okrog nas; častiti Buddho, ki je ustvaril vodila kot ključen del prakse.

* sīla - vrline

- adžan Džajasaro

Buddha je v svojih učenjih o pravilni pozornosti naštel štiri temelje ali področja pozornosti (satipattātana) za prakso.

1. Telo
2. Značilnost občutka (prijeten, neprijeten, nevtralen)
3. Um
4. Mentalna stanja, ki jih zaznavamo glede na to ali je njihov učinek na um zastiranje (akusala) ali odstiranje (kusala)

Praksa prvega temelja pozornosti je zavedanje diha med meditacijo.

Praksa drugega temelja pozornosti je zavedanje značilnosti občutka, ki je prisoten med vsakim vdihom in izdihom.

Praksa tretjega temelja pozornosti je zavedanje kakovosti uma, ki je pozoren na dih.

Praksa četrtega temelja pozornosti je zavedanje prisotnosti ali odsotnosti ovir (nivāraṇa) ali faktorjev prebujenja (bojjhaṅga) in razumevanje vpletenih vzročnih procesov.

- adžan Džajasaro

Dandanes bi bilo srečanje tudi le petih ali šestih arahantov čudovit dogodek. A leto po Buddhovem prebujenju, na februarsko polno luno, se je v samostanu Bambusov gaj v Rādžagahu popolnoma nenačrtovano srečalo 1250 arahantov. Učenje, ki so ga na ta dan prejeli, se je ohranilo do današnjih  dni v skrajšani obliki kot »Ovāda Patimoka«. V njem je Buddha podal spisek ključnih principov za budiste. Zboru arahantov je zagotovil seznam, ki so si ga lahko zapomnili in si z njim pomagali, ko so popotovali po podeželju severne Indije in širili Dhammo ter učili svoje učence.

Danes (09.02.2020), na Magha Pujo, praznujemo to enkratno priložnost, ki se je zgodila pred toliko leti. To je dober čas, da ponovno preberemo to kratko besedilo. Na prvi pogled so učenja v njem zelo preprosta. Ključne točke vključujejo razglasitev Nibbāne kot končnega cilja, najvišjo pomembnost potrpljenja (khanti) in povzetek prakse opuščanja vsega zlobnega, vzgajanje vsega, kar je dobro, in očiščenje uma. Besedilo lahko preberemo v eni ali dveh minutah. A bi bilo modro, če bi si zanj vzeli eno ali dve uri. In se vedno znova vračali k njemu.

- adžan Džajasaro

Vaja obvladovanja čutov je eden od osnovnih nalog na novo posvečenega meniha. Menihi se učijo, da določeni objekti čutov zlahka vzplamtijo um. Ko na take objekte ni potrebno biti pozoren, mora posameznik vaditi izogibanje vztrajanja tako v njihovem splošnem vtisu kot pri katerikoli privlačni značilnosti. Logika je jasna: preprečiti, da se problem pojavi, je bolj učinkovito kot se ukvarjati z njim, potem ko je že nastopil. Ta praksa ne odpravi negativnosti, ampak omeji hrano, s katero se te hranijo.

Ko prilagajam to učenje za mlade ljudi, zamenjam frazo »obvladovanje čutov« s »skrbjo za čute«. Četudi laični budisti v splošnem ne stremijo, da bi dosegli intenzivnost meniškega treninga, se skoraj vsak v modernem svetu sooča z izzivom preobremenitve čutov. Posvetiti pozornost tistim informacijam iz čutil, ki jim dovolimo vstop v naš um, in se vzdržati dražljajev, ki nas po nepotrebnem motijo in vznemirjajo, je pomembna spretnost v življenju.  Za naše čute in s tem za naše mentalno zdravje skrbimo z nadzorom, koliko in katere vrste informacijam iz čutil se bomo izpostavili.

- adžan Džajasaro

Dandanes so lahko novice na naših zaslonih neobvladljive. Toliko jeze, toliko nasilja, toliko nevednosti in pohlepa! Kaj lahko pademo v past tesnobe, depresije ali zanikanja. Buddha nas je učil, da se spoprimemo z norostjo v naši okolici s sklepom: ta svet je okužen s pohlepom in sebičnostjo; vsaj jaz se bom trudil živeti svoje življenje s samoobvladovanjem in z velikodušnim srcem. Ta svet je okužen s sovraštvom in jezo; vsaj jaz se bom trudil živeti svoje življenje s prijaznostjo in sočutjem. Ta svet je okužen z nevednostjo in vraževerjem; vsaj jaz se bom trudil živeti svoje življenje z modrim premislekom. Morda ne moremo narediti veliko, da bi ublažili trpljenje, ki se pojavlja na naših zaslonih. A smo lahko moč za dobro, trenutek za trenutkom, dan za dnem, v naših družinah, na našem delovnem mestu in v naši skupnosti.

- adžan Džajasaro

Adžan Ča je redko govoril o sebi. Ko pa je, so bile zgodbe, ki jih je povedal, skoraj vedno povezane z negativnostmi, ki jih je včasih imel, in naporom, ki ga je pretrpel med svojo prakso. To se mi je zdel moder in sočuten način pogovora s svojimi učenci. Naravno je, da nas tak učitelj navdaja s strahospoštovanjem, in da se nam zdi vrzel med njim in nami nepojmljivo velika. Ko nam je pripovedoval o svojih slabostih, nas je adžan Ča spomnil, da se ni razlikoval od nas, ko je začel svojo prakso. Njegova uresničitev je prišla s pomočjo inteligentnega in doslednega truda, potrpežljivosti in vzdržljivosti. Hotel nas je naučiti lekcije: »Če zmorem jaz, lahko tudi ti.«

- adžan Džajasaro

Vzemite človeka. Predstavljajte si diaprojekcijo s fotografijami, ki so posnete vsak dan od dneva njegovega rojstva do dneva njegove smrti v starosti. Predstavljajte si dnevnik s tedenskim seznamom njegovih misli, verovanj, čustev, želja in strahov od otroštva do smrti. Glavna značilnost ter dveh zapisov bi bila stalna sprememba. Začetek in konec diaprojekcije in dnevnika bi imela le malo skupnega. Človeški genij je naučiti se, kako dodeliti nespremenljiva imena takšnim tokom spremenljivih pojavov. Lahko bi, na primer, imenovali to življenje Joe.

Poimenovanja procesov ima ogromno prednost. Pripišemo mu lahko dobršen del velikega uspeha človeške vrste. A tu je tudi pomanjkljivost. Ko razumemo sebe in svet z vidika nespremenljivih nalepk, se nagibamo k prepričanju, da smo mi in naš svet resnično sestavljeni iz nespremenljivih entitet (attā).To je izvorni vzrok našega trpljenja. Praksa Dhamme je sestavljena iz ponovnega povezovanja z dejansko naravo našega življenja (anattā), ki je proces. Še vedno spoštujemo in uporabljamo imena kot »Joe« ali » Tajska«, a nismo zaslepljeni z mišljenjem, da ta imena natančno predstavljajo naravo stvari.

- adžan Džajasaro

Nekaj napovedi v Novem Letu:

Karkoli se bo zgodilo, bo različno od tega, kar misliš, da se bo zgodilo.

Tvoja sreča v 2020 bo manj odvisna od tega, kar se bo zgodilo, kot od tega, kako se boš spoprijel s tem, kar se bo zgodilo.

Kako se boš spoprijel s tem, kar se bo zgodilo, bo odvisno od tvojega razumevanja tega, kar se bo zgodilo, misli, ki jih boš imel o tem, kar se bo zgodilo in mentalnih stanj, ki jih boš izkusil kot odgovor na to, kar se bo zgodilo. Pogledi, misli in mentalna stanja, ki se bodo pojavili v tvojem umu v prihajajočem letu, bodo ali poslabšali slabe stvari ali izboljšali slabe stvari ali poslabšali dobra stanja ali izboljšali dobra stanja. Bolj kot boš v prihajajočem letu prakticiral Buddhova učenja, redkeje boš poslabšal slabe stvari in pogosteje boš izboljšal slabe stvari; redkeje boš poslabšal dobre stvari in pogosteje boš izboljšal dobre stvari. Razumevanje tega ti bo prineslo veselje. Bolj kot boš v prihajajočem letu z jasnim umom razmišljal o svojem življenju, več hvaležnosti in odločnosti boš čutil. V 2020 boš vdihnil okrog 7,23 milijonov dihov, od katerih se jih boš zavedal okoli 5 milijonov. Vsak dih bo priložnost za prebujenje. Bolj kot izkoristiš to priložnost, bolje bo zate in za vse, ki delijo tvoje življenje.

- adžan Džajasaro

Medkulturni nesporazumi so, takrat ko niso tragični, pogosto smešni. V začetku šestnajstega stoletja, ko so Španci zavzeli področje, kjer je zdaj Mehika, so Azteki naročili prinašalcem kadila, naj jih spremljajo, kamorkoli gredo. Španci so to razumeli kot znak velike časti, in da nanje gledajo kot na bogove. Dejanski razlog so učenjaki odkrili kasneje, namreč, za domačine je bil vonj Evropejcev nevzdržen.

A napačne interpretacije seveda niso omejene le na tiste različnih kultur in jezikov. Hudi nesporazumi lahko nastanejo v najbližjih odnosih med ljudmi, ki govorijo isti jezik in imajo isti izvor. Glavni razlog za to je predpostavka, da so naše potrebe, čustva in nameni jasni tistim, okrog nas, četudi smo se le malo potrudili, da bi jih ubesedili. Hkrati smo lahko pretirano samozavestni, da poznamo potrebe, čustva in namene drugih, četudi jih niso nikoli jasno povedali. Odnosi se lahko izboljšajo, ko raziščemo predpostavke o naši lastni transparentnosti in transparentnosti tistih, okoli nas. S ponižnim srcem se lahko veliko doseže.

- adžan Džajasaro

Adžan Ča je nekoč povedal, kako je poskušal razviti modrost s pomočjo mišljenja. Ni delovalo. Njegov um je ostal neodziven na ves njegov trud. Svoj pristop je spremenil, potem ko je premišljeval o pajku. Odločil se je, da stvari za raziskovanje, ni potrebno iskati, ampak bo počakal, da same pridejo k njemu. Opazoval je, kako pajek biva tiho in negibno v središču svoje mreže, dokler se žuželka ne ujame vanjo. Potem pajek, ki ga je nihanje mreže opozorilo na njegovo žrtev, nemudoma skoči proti žuželki in jo požre. Adžan Ča je rekel, da se je odločil narediti svoj um podoben pajku. Pozoren in pazljiv je v miru živel v sedanjem trenutku. Ko se je zavedal, da je predmet zaznavanja čutil trčil ob mrežo njegovega zavedanja, ga je napadel z raziskovanjem njegove minljive, nezadovoljive in neosebe narave. To je bila prelomnica.

- adžan Džajasaro

Adžana Čaja so enkrat vprašali ali je boljše prakticirati, da bi postali bodhisattva ali arahant. Rekel je: »Ne bodite bodhisattva, ne bodite arahant, sploh nič ne bodite. Kakor hitro mislite, da ste nekdo – karkoli že to je – potem boste trpeli.«

Prosim bodite pozorni na ta vidik. Pomembno je imeti plemenita prizadevanja, a kadarkoli ta so zasnovana v smislu postati nekaj ali se spremeniti v nekaj drugega kot to, kar verjamete, da ste, bo neizogibno sledilo trpljenje. Kadarkoli mislite »hočem biti…« ali »nočem biti…«, ste padli v past želja.

- adžan Džajasaro

Tik pred svojo smrtjo, je Buddha podal kratko zadnje učenje. Kot je značilno, je bilo sestavljeno iz dveh odstavkov: opazovanja in priporočila, ki temelji na tem opazovanju. Opazovanje je bilo, da nič ne traja, da so vsi pogojeni pojavi minljivi. Priporočilo je bilo, da se torej cilj prakse uresniči skozi pazljivost (appamāda).

Pazljivost lahko razložimo kot nepretrgano pozornost, še posebej v smislu stalnega upoštevanja zaobljube posameznika, da opusti nekoristno in goji koristno. To pomeni, da umu ne dopusti nobene priložnosti, da se vdaja nečistostim, in ne izpusti nobene priložnosti za rast v Dhammi.

Palijska beseda »appamāda« je prevedena tudi kot »marljivost« ali »ne-zanemarjanje«. Eden od vidikov njenega pomena lahko izrazimo z angleško frazo »ne imeti nič kot samoumevno«. Veliki sodoben učenjak jo je poimenoval budistični koncept »odgovornosti«.

- adžan Džajasaro

Ko je Buddha govoril o vodilih, ki so postala umazana ali oblatena, je bil njegov poudarek bolj na nespametnem odnosu do vodil kot na samih prekrških. Razlog za to je, da vodil ni nameraval obdržati kot same sebi namen, ampak raje kot neločljiv del učenja, ki obsega vse človeške sposobnosti in mora temeljiti na pravilni motivaciji.

Torej, vzdržati se negativnih dejanj telesa in govora še ne šteje kot vadba sīle, če so tisti, ki se vzdržijo, nepozorni, brez razumevanja, zakaj se je potrebno vzdržati, ali če se počutijo prisiljeni se vzdržati proti svoji volji. Sīle velja za nečisto, če tisti, ki se držijo vodil, to storijo zaradi želje po nagradi v tem ali naslednjem življenju. Isto velja za tiste z napačnim pogledom, da lahko držanje vodil ali določeni obredi sami po sebi ustvarijo duhovno čistost. Končno, je sīla spodkopana, če se tisti, ki se držijo vodil, smatrajo za večvredne od tistih, ki se ne.

- adžan Džajasaro