Ko raziskujemo jabolko, lahko nanj gledamo z vidika njegovega okusa, njegove barve in njegovega vonja. V samem jabolku pa so te lastnosti neločljive. Podobno lahko ločimo tri značilnosti bivanja: anicca, dukkha in anattā. V resnici pa so tudi te neločljive. Četudi se zdi, da ni logike, ki bi zahtevala, da mora biti barva jabolka nujno povezana z vonjem jabolka, so te tri značilnosti posledično povezane. Minljivost pojavov (anicca) pomeni, da so po naravi nestabilni, nepopolni, nezanesljivi (dukkha). Minljivost in inherentna nestabilnost pojavov, ki se spreminja glede na vzroke in pogoje, razkriva odsotnost lastnika ali nadzornika (anattā).

- adžan Džajasaro

Vsi imajo predstave o tem, kdo so. Zakaj, na primer, bi bil nekdo užaljen, ko se do njega nespoštljivo obnašajo, če si sebe ne bi predstavljal kot nekoga, ki je vreden spoštovanja. Zakaj bi nekdo pohlevno dovolil, da ni spoštovan, če zase ne bi mislili, da ni vreden spoštovanja. Zakaj je biti prezrt tako moreče, biti zavrnjen tako boleče? V Buddhovih učenjih spoznamo, da se trpljenje pojavi iz navezanosti, ki imajo korenine v zmotnih predpostavkah o tem, kdo smo.

Pred več kot 2500 leti je Buddha vzpodbujal ljudi, da spoznajo sami sebe. Vendar pa je pomen, ki ga je zanj imel izraz »spoznati sebe«, drugačen od splošnega pomena danes. Dandanes pomeni spoznati sebe ali svoj »resnični jaz« stvari kot biti v stiku s svojo najbolj gorečo strastjo ali slediti svojim sanjam. Za Buddho je to ozek, poenostavljen pogled. Zanj spoznati sebe pomeni zavedati se celotne konstelacije minljivih pogojev, ki sestavljajo naše življenje. Pomeni vedeti, kako opustiti tiste pogoje, ki povzročajo trpljenje, in vedeti, kako vzgajati pogoje, ki prinašajo srečo in modrost. Strasti in sanje so najboljše, ko so vtkane v okvir Buddhove poti do osvoboditve.

- adžan Džajasaro

Pred časom sem z arhitektom razpravljal o njegovem načrtu zgradbe. Razložil je izbire, ki jih je naredil v načrtu in uporabljal besede kot so »pošteno« in »iskreno«. Zame kot meniha je bilo zanimivo slišati, kako uporablja etične izraze, da bi upravičil število oken na zidu ali položaj pip. Ugotovil sem, da bi bilo nemogoče kritizirati načrt, ne da bi se zdelo, da se zavzemam za nepošteno in neiskreno stran. Prispodoba je zavzela samostojno življenje.

V podobnem stilu se te dneve veliko korporacij trudi prepričati potrošnike, da so njihovi izdelki preprosto izraz takšnih pozitivnih vrednot kot »transcendenca« ali » skupnost«. Upajo, da bo to vodilo v dolgotrajen odnos s potrošniki in lojalnost do znamke. Čemu lahko zaupamo v svetu, kjer so sile, ki se trudijo manipulirati z našimi čustvi, tako neobvladljive? Pozornost je dober začetek.

Pozornost nam ustvari vrzel med dražljajem in odgovorom. Sposobni smo »v realnem času« prepoznati ali nas prepričujejo, da bi verjeli, da nas bo nakup izdelka ali storitve naredil privlačnejše ali nam dvignil položaj ali nas naredil na nek način boljšega človeka. S pozornostjo lahko te trditve ocenimo v enem samem dihu. Bolj kot smo pozorni manj smo naivni. Brez pozornosti so celo najbistrejši ljudje žrtev svojih želj in strahov.

- adžan Džajasaro

Na prakticiranje dajanja, deljenja in delanja dobrih nesebičnih del ne bi smeli nikoli gledati kot le na pripravljalne prakse. Na njihovo globoko pomembnost lahko sklepamo po vrsti Buddhovih učenj za svoje učence, ki so zapisani v Anguttara Nikayi (V. 256-7). rekel jim je, da bi bilo popolnoma nemogoče, da bi vstopili v katerokoli od jhān, kaj šele dosegli razsvetljenje, ne da bi opustili per vrst skoposti ali škrtosti:

Skopost v zvezi s prebivališčem.

Skopost v zvezi s podporo laikov.

Skopost v zvezi s pridobitvami.

Skopost v zvezi s hvalo.

Skopost v zvezi z dhammo.

Posesivnost in želja, da nihče drug ne bi delil in imel koristi od stvari, ki so naše vrednote, je strup uma. Vzgajanje ljubezni dajanja odstrani ta strup.

- adžan Džajasaro

Življenje v samostanu je največja podpora za tiste, ki sledijo Buddhovi poti proti razsvetljenju, ker ga je Buddha sam načrtoval prav za ta namen. Vendar pa ni absolutno nujno zapustiti svet, da bi dojeli višje sadeže budistične prakse. Prva od štirih stopenj razsvetljenja se imenuje vstop v tok. Dosežemo jo takrat, ko vidimo resnično naravo našega telesa in uma tako jasno, da se pojavi globoko opuščanje nakopičnih napačnih idej, verovanj, pogledov in vraževerij, ki jih nosimo s sabo naokrog in povzročajo trpljenje. V zadnjih 2500 letih je veliko laičnih budistov, moških in žensk, doseglo vstop v tok.

Ko enkrat vstopimo v tok, ima to dva pomembna rezultata. Prvič, enkrat za vedno se konča možnost ponovnega rojstva v nižji dimenziji. Drugič, in od tod metafora s tokom, neizogibno vodi do višjih stopenj razsvetljenja, do arahanta ne več kot v sedmih življenjih.

Buddha je nekoč dejal, da je v primerjavi s trpljenjem, ki smo ga izkusili v naših preteklih življenjih, z vso zemljo na svetu, trpljenje, ki še ostane za tistega, ki je vstopil v tok, nič večje kot umazanija, ki se lahko nabere pod nohtom. Na kratko rečeno je vstop v tok resnično navdihujoč in realen cilj za vse budiste.

Svet čutov se zdi zelo resničen. Zahteva našo pozornost. Je omamen in zasvajajoč. Vodi nas v verovanje, da je edina alternativa čutnim spodbudam prikrajšanost in smrt.

Meditacija nam pomaga umiriti naše strahove. Skoznjo lahko odkrijemo stabilno jasnost pozornosti, ki prinaša globoka občutja blaginje in zadovoljstva. Ko stopimo korak stran od čutnega sveta, se zavemo njegove robatosti in njegove nesposobnosti zadovoljiti najglobje potrebe človeškega srca. Ko nas naša obsedenost z vsebino izkušnje ne vleče več sem ter tja, smo se pripravljeni učiti resnično naravo pojavov. To je Buddhova pot osvoboditve.

- adžan Džajasaro

Dajanje, deljenje, prijazna dejanja brez misli na nagrado – to so temelji budistične poti.

Prijazna, velikodušna dejanja in besede postopoma očistijo um strupa samozaverovanosti. Spremenijo način, na katerega gledamo na druge, in spremenijo način, na katerega gledamo nase. Osamljenost in odtujenost izginejo. Zaznavanje »sem darovalec, imam nekaj, kar lahko dam, spreminjam svoj svet z dajanjem« umu prinaša veselje in stabilnost.

Nespametni iščejo srečo v kopičenju, ki ima motivacijo v globokem iracionalnem prepričanju, da jih bo zaščitilo pred smrtjo. Modri iščejo srečo v dajanju, ki temelji na razumnem prepričanju, da jih vzgajanje navade nenavezanosti potiska na pot k nesmrtnemu.

- adžan Džajasaro

Ne-škodovanje sebi in drugim je bilo vedno ena od značilnosti, ki definira budizem. V Buddhovih učenjih ni niti enega stavka, ki bi ga lahko interpretirali na tak način, da bi podpiral kakršnokoli nasilje. Buddha je obtoževal celo mentalno nasilje. Ob neki priložnosti je svaril menihe okrog sebe, da tisti, ki se vdaja jeznim mislim proti tistim, ki klevetajo Buddho, ni njegov resnični učenec.

Ideja, da so določene vrste oškodovanja drugih včasih nujne, da dosežemo višje dobro, je pogosta. Ko so takšna dejanja izvedena brez kakršnihkoli idej o osebni koristi, verjamemo, da so prečiščena. To mišljenje izraža angleška idiom »cilj posvečuje sredstva«, ki se skriva za toliko nasilja, ki kazi naš svet.

Buddha ni nikoli pridigal absolutnega pacifizma. Kar je naredil, je razkril zakon kamme. Rekel je, da je škodovati drugim iz kateregakoli razloga vedno slaba kamma. Tisti, ki se odločijo tako narediti, ne glede na njihova opravičila, bi se morali zavedati posledic.

- adžan Džajasaro

Notranja mirnost odkriva pot; postanite njen prijatelj.

Notranje gibanje vas lahko zmoti; naj ne postane vaš sovražnik.

Tako mirna globina oceana kot valovi, ki se grebeničijo na njegovi površini, so sestavljeni iz vode.

Notranja mirnost in notranje gibanje sta oba manifestaciji uma.

Osredotočite se na sam um in tako vaša očaranost kot vaš odpor do mišljenja bosta izginila.

- adžan Džajasaro

Ko nekdo reče, da ne verjame v religiozna učenja, se to po navadi sliši (in tako sami sebe tudi vidijo) kot razumno in racionalno. Ker so se odločili živeti svoje življenje na temeljih znanstvenih načel, posledično ne verjamejo v to stvar. Samo dejstva in objektivni dokaz so dovolj dobri zanje. Nikomur se ne pustijo vleči za nos. Običajno pa spregledamo, da je v večini primerov nezaupanje v eno stvar odvisno od neprepoznanega zaupanja v nekaj drugega. In ta druga stvar je lahko ravno tako nepodprta z dokazi kot prepričanje, ki ga zavračamo.

Tu je citat enega mojih najljubših avtorjev B. Alana Wallacea: …ker znanstveniki niso pojasnili, kaj je sprožilo veliki pok, kako se je življenje začelo, izvor zavesti v vesolju ali izvor zavesti v plodu, je narobe, da predpostavljajo, da so osnova za te pojave izključno fizični vzroki. Kljub temu pa veliko znanstvenikov rutinsko predpostavlja, da mora biti fizična razlaga za vse v naravi. S tem spajajo metafizične špekulacije z znanstvenim znanjem.

- adžan Džajasaro

Ni poti iz trpljenja za tiste, ki se z njim poistovetilo, ali tiste, ki ga zanikajo. Ni poti iz trpljenja za tiste, ki menijo, da je trpljenje naključen dogodek, ali tiste, ki ga vidijo kot test ali kaznovanje višjega bitja. Pot iz trpljenja je za tiste, ki zaupajo Buddhovi analizi trpljenja kot pogojenega pojava, in, ki sledijo osemčleni poti. V Upanisa Sutti je Buddha razkril vzročni proces, ki je tu vpleten:

»Z vero kot neposrednim vzrokom, dobro počutje.
Z dobrim počutjem kot neposrednim vzrokom, vnema.
Z vnemo kot neposrednim vzrokom, mirnost.
Z mirnostjo kot neposrednim vzrokom, sreča.
S srečo kot neposrednim vzrokom, samādhi.
S samādhijem kot neposrednim vzrokom, vedenje in videnje stvari, kot v resnici so.
Z vedenjem in videnjem stvari, kot v resnici so, kot neposrednim vzrokom, streznitev.
S streznitvijo kot neposrednim vzrokom, nepristranskost.
Z nepristranskostjo kot neposrednim vzrokom, osvoboditev.
Z osvoboditvijo kot neposrednim vzrokom, vedenje o koncu.«

»Kot takrat, ko močno lije dež na vrh gore, in voda teče navzdol in zapolni globeli, razpoke in potoke. Ko se napolnijo, napolnijo tolmune. Tolmuni napolnijo jezera, jezera napolnijo potoke, potoki napolnijo reke. In ko se reke napolnijo, napolnijo ocean.«

- adžan Džajasaro

Učitelj je s strogim obrazom preizkušal razumevanje svojih učencev o minljivosti in nepredvidljivosti pogojenih pojavov:

»Všeč?«

»Nisem prepričan.«

»Ni všeč?«

»Nisem prepričan.«

»Ljubezen?«

»Nisem prepričan.«

»Sovraštvo?«

»Nisem prepričan.«

»Vznemirjenost?«

»Nisem prepričan.«

»Depresija?«

»Nisem prepričan.«

»Razburjenost?«

»Nisem prepričan.«

»Dolgočasje?«

»Nisem prepričan.«

»Pisno učenje adžana Jayasāra?«

»Vsak torek in soboto.«

»Pisno učenje adžana Jayasāra?«

»Nisem prepričan.«

Učitelj se je nasmehnil.

- adžan Džajasaro

Meniški red govori, da menih, ki žaljivo govori, stori prekršek, kar narekuje spoved. Buddha je naznanil to vodilo s prisrčno zgodbo:

Dolgo tega je imel reven brahmin čudovitega govorečega vola, ki se je imenoval Nandavisāla. Nekega dne je vol brahminu predlagal, naj za tisoč kovancev stavi z lokalnim trgovcem, da lahko vol povleče sto vozov spetih skupaj. Brahmin je poslušal njegov nasvet in preizkus moči se je zgodil pred veliko množico. Brahmin je bil zelo razburjen. Zavpil je: »Gremo, ti lump! Povleci, ti lump!« Na njegovo grozo, je Nandavisāla obstal popolnoma nepremičen. Brahminu so se vsi smejali. Kasneje je vol vprašal brahmina, zakaj se tako žalosten. Brahmin je odvrnil: »Kaj misliš? Sedaj sem trgovcu dolžen tisoč kovancev. Zakaj si mi to storil?« Nandavisāla je rekel: »Zakaj si me poklical lump, če to ni res? Kakorkoli, ni pomembno. Pojdi nazaj k trgovcu in stavi z njim za dva tisoč kovancev, da lahko povlečem sto vozov. Toda prosim, ne dajaj mi novih imen.« Trgovec je sprejel stavo in množica se je ponovno zbrala. Ko je zavezal vse vozove skupaj in vpregel Nandavisālo, je brahmin zaklical: »Gremo, dobri vol. Vleci, dobri vol.« Potem je med glasnim vzklikanjem množice Nandavisāla povlekel vozove.

Nauk zgodbe je, da celo vol odgovori dobro na vljuden, prijazen govor. Toliko bolj še mi, ljudje.

- adžan Džajasaro

Z našimi mentalnimi stanji imamo disfunkcionalen odnos. Zaradi nevednosti o resnični naravi pojavov se poistovetimo z mentalnimi stanji, se navežemo nanje. To je vzrok nepotrebnega trpljenja. Problema ni mogoče rešiti z razmišljanjem. Pozdravi se lahko s prakso meditacije, ki je vtkana v osemčleno pot.

Trud vzdrževati zavedanje na objekt meditacije kot na primer dih nam da novo perspektivo. Pred tem smo predpostavljali, da vsako mentalno stanje pripada nam, je to, kar smo, ali vsaj izraz tega, kar smo. Želja, odpor, malodušje, tesnoba, vznemirjenost, itd. se razkrijejo kot začasne motnje dela, ki ga trenutno opravljamo. Vidimo, kako nepredvidljiva, nezanesljiva in neosebna so ta mentalna stanja. Naša navezanost nanje izgine.

Ko meditacija napreduje, smo sposobni daljše obdobje bivati v prostoru med mislimi, med čustvi. Neposredno vidimo, kako mentalna stanja nastanejo in izginejo glede na vzroke in pogoje. Mentalna stanja izgubijo svojo moč nad nami. Osvojimo okus po svobodi.

- adžan Džajasaro

Občutki, da nam je nekaj všeč ali nam ni všeč, so zelo pomembni za majhne otroke. Predpostavljajo, da takrat, ko jim je nekaj všeč, to pomeni, da je stvar pravilna in dobra za njih, če pa jim nekaj ni všeč, je napačno in slabo – razumen zaključek za bitja, ki so nova na tem svetu. Na žalost veliko ljudi nikoli ne preraste tega načina razmišljanja. Morda ne jokajo ali se ne jezijo kot majhni otroci, ki ne dosežejo svojega, a vseeno trpijo. Veliko ljudi še vedno gleda na svoje življenje s stališča dobiti stari, ki so jim všeč, in se izogniti stvarem, ki jim niso všeč. Neuspeh pri doseganju tega cilja se pogosto konča z depresijo. Ker se v današnjem svetu poudarek vedno bolj premika k posamezniku in stran od skupine, postane tiranija biti všeč in ne biti všeč vedno močnejša.

Biti všeč in ne biti všeč so v človeški naravi, pomembnost, ki jim jo dajemo, pa ni. Videti biti všeč in ne biti všeč kot prehodne, pogojene pojave je ključen element naše vzgoje. Adžan Ča je svojim menihom pogosto govoril: »Ne glede na to, kako dolgo ste že menihi, če še vedno sledite stvarem, ki so vam všeč ali vam niso všeč, niste še niti začeli prakticirati dhammo.«

- adžan Džajasaro

Nekega dne, kmalu po tem, ko sem imel dhamma govor na dan uposatha za bližnje kmete v našem samostanu, je k meni spoštljivo pristopil moški srednjih let s sijočim obrazom. Zelo počasi se je trikrat priklonil, potem se mi je z rokami sklenjenimi v anjali zahvalil za tako čudovit dhamma govor. Vprašal sem ga, če sem rekel kaj posebnega, kar ga je globoko pretreslo. Rekel je, »Ne, cel govor. Kar ste pravkar povedali, se popolnoma sklada z mojim razumevanjem. »Morda«, sem mu rekel, »bi morali razmišljati o možnosti, da sva oba v zmoti.«

- adžan Džajasaro

V življenju je velik blagoslov imeti vzornike, ki jih občudujemo in skušamo posnemati. Toda tudi slabi primeri so lahko na svoj način dobri primeri. Najbolj naravna reakcija, ko smo v družbi skupaj z ljudmi, ki kažejo pohlep, nepoštenost, aroganco, krutost in slabo voljo, je depresija in cinizem. A kot učenci dhamme se opominjamo, da so take reakcije neumne. Namesto tega poglejmo vase, da bi videli, če v našem umu še vedno gojimo take neprijetne lastnosti. Ko vidimo, kako grde so te lastnosti pri drugih ljudeh, se odločimo, da jih bomo pri sebi izkoreninili. Odločimo se, da četudi ne moremo narediti ničesar glede teh lastnostih pri drugih, se bomo po najboljših močeh trudili, da jih opustimo vsaj iz svojega uma. Na ta način lahko gledamo na različne vrste ljudi kot na svoje učitelje. Mogoče smo celo hvaležni ljudem, ki se grdo obnašajo, ker nas opominjajo, kako pomembno se je izogniti pastem, v katere so padli.

- adžan Džajasaro

Leta 1978 sem umik med deževno dobo preživel z adžanom Sumedhom v majhni meniški skupnosti na angleškem podeželju blizu Oxforda. Malo preden sem odšel, da bi se pomenišil na Tajskem, je prišel mož, ki se je imenoval B., da bi prevzel moje mesto. Nedolgo pred tem je bil B. vajenec zena na Japonskem. Ko se je vrnil v Anglijo, ga je privlačila theravada. Rekel je, da ga posebej navdihuje poudarek na raziskovanju trpljenja in raziskovanju načinov, na katere ga poželenje brez potrebe ustvarja. B. se je dovolj dobro vključil v skupnost, a se je srečal z enim večjim nepredvidenim izzivom. Medtem ko smo vsi meditirali sedeč na tleh na tajski način, je B. vedno meditiral le sedeč na zafuju. Prilagajanje na nov sedeč položaj je bilo zanj zelo težko in je bilo zanj huda frustracija. Zenovski meditacijski položaj je bil njegovo zatočišče in tega je izgubil. Ko se mi je potožil, kako trpi, sem ga opomnil – morda malo neprijazno – da je gotovo našel, kar je iskal. Odvrnil je: »Da, hočem raziskovati trpljenje, vendar ne te vrste trpljenja.«

Nikoli nisem pozabil teh besed. Zdijo se mi izraz splošnega pritoževanja. Kot budisti teoretično sprejemamo pomembnost soočanja s trpljenjem, a se zalotimo, kako se upiramo določeni resničnosti. Raje bi imeli neko drugo vrsto trpljenja. Adžan Sumedho je imel preprosto zdravilo za takšno zaslepljeno mišljenje. Učil nas je razmisliti, »To je tako!«. Z drugimi besedami je rekel, da nimamo na voljo izbire. Točno sedaj je to, kar je pred nami. Ne smilite se sami sebi. Uporabljajte pripomočke, ki nam jih je dal Buddha, in se soočite s tem.

Kamma (karma) je namera. Tisti trenutek, ko delujemo, govorimo ali mislimo z namero, ustvarjamo kammo, dobro ali slabo. Če namere ni, se ne ustvari nobena kamma. Če bi, na primer, po nesreči stopili na mravljo na gozdni potki, ne bi bilo nobenih kammičnih posledic (četudi bi verjetno morali skleniti, da bomo v prihodnje bolj pozorni).

Notranji svet je težje razumeti, a sledi istim načelom. Tu in tam lahko vzkipimo nad tistimi, ki jih imamo najraje, ali smo jezni in polni zamere do staršev ali starih staršev. Negativna čustva se pojavijo zaradi veliko razlogov in pogojev. Če jih prepoznamo kot strup in jih nemudoma odstranimo, se kamma ne ustvari. Slaba kamma nastane le, če sprejmemo to čustvo, se mu prepuščamo, postanemo od njega pijani, mu dodamo še več negativnih misli in spominov.

Nobene potrebe ni, da bi se počutili krive, ko se negativna čustva pojavijo v umu. Bodite potrpežljivi. Zelo dolgo časa je potrebno, da se um popolnoma očisti. Pomembno je, da um neprekinjeno urimo. Ko se negativno čustvo – posledica stare kamme – pojavi, se potrudite vzdržati se ustvarjanja še dodatne nove kamme.

- adžan Džajasaro

V noči, ko je postal razsvetljen, je Buddha postal prebujen tako do narave štirih plemenitih resnic kot do pravilnega načina, kako jih razumeti. Kasneje je povzel:

»Dukkho je potrebno popolnoma razumeti.

Vzrok dukkhe je potrebno opustiti.

Prenehanje dukkhe je potrebno uresničiti.

Pot, ki vodi do prenehanja dukkhe, je potrebno vzgajati.«

Tako se moramo med našo prakso nenehno spraševati:

Kje je dukkha točno sedaj?

Kateri vzrok je potrebno opustiti?

Kakšno prenehanje te dukkhe je mogoče uresničiti?

Katere dejavnike poti bi morali vzgajati?

To je zelo praktičen pristop. Nedavno mi je nek učenec povedal, da se boji duhov. Vprašal sem ga: »Točno sedaj trpiš zaradi duhov ali zaradi tvojega strahu pred duhovi?« Odgovoril je, da trpi zaradi strahu. Rekel sem: »Potem je to tvoj problem.« Nadaljeval sem in ga učil, kako opazovati telesne in mentalne izraze straha in kako jih opustiti.

Redko sem slišal, da bi duhovi mučili ljudi, razen v knjigah in na televiziji. A vsak dan slišim za ljudi, ki jih muči strah. Ko se soočamo z dnevnimi izzivi, je pomembno določiti resnično težavo.

- adžan Džajasaro

Bistvo naše prakse leži v opuščanju. Skozi naše učenje sīle, opustimo nespametna dejanja in govor. Skozi naše učenje samādhija, opuščamo ovire. Skozi naše učenje paňňe, opuščamo navezanosti, ki skrivajo resnično naravo stvari in nas vežejo na kolo rojstva in smrti. Eden od razdraženih učencev se je pritožil adžanu Čaju, da je opuščanje tako težko. Adžan Ča je odvrnil, da so nečistosti takšne kot rdeče vroče oglje. Če bi držali kos rdečega vročega oglja v svojih rokah, se nam ne bi bilo treba boriti, da bi ga spustili. To bi naredili nagonsko in brez oklevanja. Nečistosti ne moremo opustiti, ker zaenkrat še ne vidimo jasno, kako nas opečejo. Adžan Ča je svojim učencem govoril, naj bodo potrpežljivi in naj vztrajajo z trojnim učenjem. Predvsem pa je govoril, naj vztrajajo pri opazovanju in raziskovanju pomanjkljivosti nečistosti in nagrad pri opuščanju le-teh.

- adžan Džajasaro

V noči, ko je postal razsvetljen, je Buddha postal prebujen tako do narave štirih plemenitih resnic kot do pravilnega načina, kako jih razumeti. Kasneje je povzel:

»Dukkho je potrebno popolnoma razumeti.

Vzrok dukkhe je potrebno opustiti.

Prenehanje dukkhe je potrebno uresničiti.

Pot, ki vodi do prenehanja dukkhe, je potrebno vzgajati.«

Tako se moramo med našo prakso nenehno spraševati:

Kje je dukkha točno sedaj?

Kateri vzrok je potrebno opustiti?

Kakšno prenehanje te dukkhe je mogoče uresničiti?

Katere dejavnike poti bi morali vzgajati?

To je zelo praktičen pristop. Nedavno mi je nek učenec povedal, da se boji duhov. Vprašal sem ga: »Točno sedaj trpiš zaradi duhov ali zaradi tvojega strahu pred duhovi?« Odgovoril je, da trpi zaradi strahu. Rekel sem: »Potem je to tvoj problem.« Nadaljeval sem in ga učil, kako opazovati telesne in mentalne izraze straha in kako jih opustiti.

Redko sem slišal, da bi duhovi mučili ljudi, razen v knjigah in na televiziji. A vsak dan slišim za ljudi, ki jih muči strah. Ko se soočamo z dnevnimi izzivi, je pomembno določiti resnično težavo.

- adžan Džajasaro

Meditacija je vzgajanje budnosti. Na začetku se učimo, kako v vsakem trenutku ostati buden za naš objekt meditacije. V nadaljevanju se učimo biti budni za celotno telo in um. Opazujemo, na primer, kako položaj telesa in telesne muke in bolečine vplivajo na um. Opazujemo različne načine, na katere mentalna vznemirjenost in odsotnost le-te vplivajo na telo. Opazujemo, kako lahko zvok sproži spomin, kako lahko spomin sproži čustvo in kako nas lahko čustvo potopi v notranji svet, ki se, metem ko traja, zdi zelo resničen. Opazujemo poželenje po nečem, kar bi nas zmotilo, in, če vztrajamo, enostavno veselje brez motenj. Pot do notranje svobode se nam začne svetlikati. Ko počasi vsrkavamo vse te surove podatke o naravi našega telesa in uma, spoznamo, da se spremembe v naših vrednotah in obnašanju zgodijo naravno. Seveda igra v našem življenju kot budisti vlogo tudi vera in teorija. Toda verjamem, da je temeljna močna radovednost o našem življenju in predanost temu, da smo budni v vsakem trenutku dneva.

- adžan Džajasaro

Pozornost na govor je izziv, ker se istočasno trudimo zavedati se naših reakcij na govor druge osebe, medtem ko se trudimo zavedati se našega lastnega govora.

Naše odgovore osebi, s katero govorimo, lahko izboljšamo, če si zapomnimo sledeči seznam.

Govor je lahko:

1. Ob pravem času ali ob nepravem času

2. Resničen ali neresničen

3. Prijazen ali osoren

4. Koristen ali nekoristen

5. Mišljen prijazno ali mišljen neprijazno

Možnih je veliko kombinacij, o katerih je dobro premisliti.

Na primer, oseba se na nas lahko obrne ob primernem času in kraju, govori resnične in koristne besede na osoren način in je motivacija za te besede lahko naklonjenost ali neko drugo čustvo kot zloba ali zaničevanje.

Ne glede na namere druge osebe je naša naloga ohraniti držo dobrega prijatelja. Potem prijazno spregovorimo le tiste besede, za katere vemo, da so resnične, ob primernem času in koristne.

- adžan Džajasaro

Ko sem bil mlajši, sem šel včasih na dolge sprehode po tajskem podeželju. Rad sem hodil zvečer, ko ni bilo več tako vroče. Edina pomanjkljivost sprehodov po mraku so bili nasilni psi na kmetijah in v vaseh ob poti. Dve stvari sta mi pomagali ostati varen: dobrohotnost in velika palica, s katero sem strogo zamahnil. Nedavno je prišla še kar velika malezijska jamičarka živet pod drevo pred moj kuti. Drživa se vsak zase in v harmoniji živiva skupaj. Kljub temu pa ponoči ostajam varen z obojim - z dobrohotnostjo in močno svetilko.

Trdno verjamem v zaščitno moč dobrohotnosti, a to ne pomeni, da zato nujno nasprotujem palici in svetilki. Preudarna previdnost in zdrava pamet imajo tudi mesto v dhammi.

- adžan Džajasaro

Prilagodite vaš pristop k oviram. Adžan Ča je nekoč rekel: »Če so ovire nizke, skočite čeznje. Če so visoke, se sklonite podnje.«

Ne trudite se znebiti misli med meditacijo; pripisali jim boste preveliko pomembnost. Na misli enostavno posvetite z lučjo zavedanja in izginile bodo same od sebe.

Ni problem tisti, ki je problem. Problem je, da si ne želimo imeti problema.

Če za cilj meditacije postavite mir, se vam bo pet ovir zdelo morečih. Če za cilj meditacije postavite jasnost uma v vsakem trenutku, se bo pet ovir pojavilo kot izzivi in učitelji.

Razvijte veščino biti popolnoma budni v izkušnji. Če to naredite, bo slepo oprijemanje prijetnih občutkov in nagonsko zavračanje neprijetnih občutkov izginilo. Pokazala se bo resnična narava stvari.

- adžan Džajasaro

Prevečkrat je učenje o morali in vrlinah sestavljeno preprosto iz zapovedi, kakšni naj bi ljudje bili. Rezultati niso občudovanja vredni. Najpogosteje gre za slepo poslušnost moralnemu kodeksu, slepo uporništvo proti kodeksu in delna poslušnost, ki jo spremlja krivda.

Škoda, da se budistična morala po navadi poučuje na tak način. Pogosto sem slišal, da so se na pet vodil nanašali kot na pet prepovedi, čeprav pojma »prepovedi« ni zaslediti nikjer v Buddhovih učenjih. Pravzaprav nas ta spodbujajo, da upoštevamo pet vodil kot sredstvo, s katerim vadimo ali se izobrazimo o načinu odnosa do sveta, v katerem živimo, in do ljudi okoli nas. V Buddhovi dhammi je odpovedovanje določenemu obnašanju zaradi strahu pred kaznijo ali želje po nagradi lažna morala. Da bi se izrazila resnična morala, nas mora navdihniti osnovna predpostavka: naš potencial kot človeško bitje lahko dosežemo le, če opustimo nekoristno, vzgajamo koristno in prečiščujemo um.

- adžan Džajasaro

Adžan Ča je včasih svojim učencem postavil vprašanje: »Ali znate imeti prav?« Vprašanje je postavil na tak način, da je bilo jasno, da ne sprašuje, če znajo najti prave odgovore za težave. Glagol »znati« je uporabil na isti način, kot bi vprašal »Ali znate plavati? Ali znate uporabljati zemljevid?«. Spraševal je, kakšen odnos imajo njegovi učenci do tega, da imajo prav.

Če imamo v nečem prav in se zaradi tega počutimo vzvišeni do ljudi, ki se motijo, potem ne vemo, kako imeti prav. Če občutimo jezo, razočaranje ali potrtost zaradi ljudi, ki imajo napačne ideje o določeni stvari, potem ne vemo, kako imeti prav.

Še eno vprašanje lahko dodamo vprašanju adžana Čaja: »Ali znate verjeti v nekaj, česar še niste dokončno dokazali?« Vprašanje ni elegantno, je pa vseeno pomembno. Če predpostavimo, da je močen občutek, da imamo prav, ista stvar, kot če imamo prav, potem smo na majavih nogah. Če je naše zaupanje v naša prepričanja tako močno, da zavračamo nasprotne argumente, ne da bi jih poslušali s spoštovanjem, postanemo bedaki. Modri prepoznajo prepričanja kot prepričanja in jih s ponižnim zavedanjem, da so lahko v zmoti, jemljejo z rezervo.

- adžan Džajasaro

Tudi v natrpanem delovniku so vsak dan kratki predihi, ko lahko ponovno vzpostavite pozornost. Najboljši čas je takrat, ko vam ni treba govoriti z nikomer niti misliti na nič.

Tu je nekaj primerov:

med umivanjem zob,

medtem, ko se tuširamo,

ko smo na stranišču,

ko se vzpenjamo in spuščamo po stopnicah,

ko čakamo na avtobus ali vlak,

ko čakamo na dvigalo ali smo v dvigalu,

ko stojimo v vrsti.

Ko vaš telefon zazvoni ali zaslišite zvok sporočila, ki ste ga prejeli, poskusite ne odgovoriti takoj. Najprej tri krat počasi vdihnite.

- adžan Džajasaro

Za večino ljudi je javno nastopanje zelo stresno. Pogosto slabo spijo noč preden morajo govoriti pred velikim občinstvom. Lahko jih celo sili na bruhanje preden gredo na oder. A zakaj imajo javni govori na nas tako močan vpliv? Kaj lahko naredimo?

Z mojega vidika se trpljenje tu pojavi iz močnega občutka »mene« in »moje«, ki ga izzove to, da smo v središču pozornosti. Močna želja po sprejetosti in hvali in strah pred zavrnitvijo in kritiko nas lahko ohromi. Svetujem, da v umu vzpostavite dobrohotnost. Meditirajte na iskreno željo, da bo, karkoli boste rekli, koristno za vaše občinstvo. S tem boste zamenjali vašo tesnobo pred mnenjem drugih ljudi z lepo željo deliti karkoli veste – ne glede na to ali je malo ali veliko – za dobrobit vseh. Ko se »mene« in »moje« raztopi v dobrohotnosti, kako bi še lahko ostal stres?

- adžan Džajasaro

Ko je adžan Ča govoril o pozornosti, je velikokrat uporabljal prispodobe. V eni od njegovih priljubljenih je primerjal um s sobo in čutila s šestimi vrati, ki vodijo vanjo. Rekel je, da je v središču sobe stol. Vsak dan veliko ljudi vstopi in izstopi skozi ta vrata. Če je stol prazen, potem lahko katerikoli od njih sede nanj in postane nadloga. Toda takrat, ko sami sedimo na tem stolu, ne bo nihče od gostov ostal dolgo časa, kajti za njih ne bo nikjer prostora za počitek. Z drugimi besedami, sami moramo vzpostaviti čvrsto pozornost, da bi preprečili mimoidočim mislim, spominom in čustvom, da prevzamejo nadzor nad našim domom.

V bolj dejavnih situacijah lahko razširimo prispodobo na tisto z vozilom. V tem primeru imamo cilj, proti kateremu se peljemo, ves čas moramo z očmi slediti cesto in ne smemo dovoliti nobenemu od potnikov, da prevzame nadzor nad volanom.

V obeh primerih je ključna ideja, da nam pozornost da samostojnost in dovoli živeti naše življenje harmonično z našimi ideali. Brez nje lahko naš dom vedno zavzamejo vsiljivci in je naše vozilo lahko ugrabljeno.

- adžan Džajasaro

Ko ljudje pravijo, da ne verjamejo v druge ravni obstoja, po navadi mislijo, da si teh ravni ne morejo naslikati v mislih ali da se slika, ki se pojavi v njihovem umu, ne sklada z tem, kar prepoznajo kot resnično. Z drugimi besedami njihovo zaupanje v moč njihove domišljije, da določi, kaj je resnično, je močnejša kot njihovo zaupanje v Buddho. Tako menim, da temelji nasprotovanje učenjem o ponovnem rojstvu med modernimi budisti bolj na zaupanju v človeški spomin in zaznavanje kot pa na globokem razumevanju vzročnosti. Ne mislim, da je to opažanje dokaz, da mora biti ponovno rojstvo resnično. Moj namen je enostavno vabilo, da raziskujete korenske vzroke odpora do tega vidika Buddhovih učenj.

- adžan Džajasaro

V eni od mojih priljubljenih komičnih serij iz otroštva je bil moški zaprt v majhni, prazni celici v revolucionarni Rusiji. Ob zori bo postavljen pred strelski vod. Šele pozno ponoči je uspel zaspati. Nemudoma se je zbudil na stolu v vrtu pred njegovo družinsko hišo, čudovito veliko hišo sredi angleškega podeželja. Dan je bil lep, ptice so pele in njegova mati je z nasmehom prihajala k njemu in nesla pladenj s čajem in pecivom. Globoko si je oddahnil, »O! Vse so bile le sanje.« »Ne,« je rekla mati, »to so sanje. Še vedno si v Rusiji.« Naslednji trenutek so vojaki vdrli skozi vrata v celico in ga odvlekli ven. (Ni umrl – vsi vojaki so zgrešili strel – a to je že druga zgodba.)

Toliko komedij izhaja iz zmešnjave pričakovanj. Poleg meditacije, je verjetno najbolj prijeten izvor lekcij o minljivosti in nezanesljivi naravi pojavov. Komedija še zdaleč ni pot do razsvetljenja, a lahko ob prilikah razredči temo. Komedija nas lahko spomni, da sploh nimamo pravice pričakovati, da se stvari nadaljujejo tako kot prej. Ko poteče dovolj časa, nam lahko celo tragedije omogočijo zdravilen smeh.

- adžan Džajasaro

V vsakodnevnem življenju sprejmemo Buddho kot naše zatočišče, ko se poistovetimo z mirnim, stabilnim zavedanjem in se naučimo bivati v njem. Beseda »Buddha« pomeni »buden«. Ko se vzdržimo zgubljanja v neskončnih dramah misli, občutkov in čustev in se obrnemo k živi, nebu podobni budnosti, znotraj katere se odvijajo vse aktivnosti, sprejmemo Buddho kot naše zatočišče.

Ko si za življenjske cilje ne postavimo čutne užitke, slavo, status ali moč; ko na verovanje, molitev ali običaje ne gledamo kot na pot onkraj trpljenja; ko vemo, kako uporabljati Buddhova učenja kot orodje za odkrivanje resnične narave stvari – takrat sprejmemo dhammo kot naše zatočišče.

Ko se stalno trudimo opustiti vse, kar je nekoristnega v naših srcih, ko se stalno trudimo vzgajati vse, kar je koristno, ko se posvetimo očiščenju srca, potem s prizadevajnem utelesiti kvalitete plemenitih, sprejmemo sangho kot naše zatočišče.

- adžan Džajasaro

Toliko človeškega truda je napačno usmerjenega in obrodi nepotrebno razočaranje. Izstopajo štiri vrste truda:

1. Truditi se znebiti se ali pobegniti od zdajšnjega trpljenja, ne da bi ga razumeli.

2. Truditi se najti zaščito pred grožnjo bodočega trpljenja, ne da bi ga razumeli.

3. Truditi se najti srečo, tako da sledimo užitkom.

4. Truditi se zadržati srečo in užitke, ki smo jih pridobili, da preprečimo, da izginejo.

Buddha nas je učil naj premaknemo središče našega truda na:

1. Učenje, kako opustimo sedanje nečistosti, izvorni vzrok sedanjega trpljenja.

2. Učenje, kako zaščititi um pred nečistostmi, ki se do sedaj še niso pojavile, izvornim vzrokom prihodnjega trpljenja.

3. Učenje, kako v um privabiti kusala dhamme, izvorni vzrok resnične sreče.

4. Učenje, kako negovati in privesti do zrelosti kusala dhamme, ki so se že pojavile in so izvorni vzrok resnične sreče

- adžan Džajasaro

Bolj kot se poistovetimo z različnimi vidiki telesa in uma – našim zdravjem, našim izgledom, našimi mislimi, čustvi in prepričanji, našo osebnostjo - bolj se počutimo ločeni od tistih okrog nas in od sveta, v katerem živimo. Ta občutek ločenosti lahko vodi do občutkov osamljenosti, nezadostnosti in depresije. Lahko vodi do brezglave sle po užitku, da na ta način pozabimo nase. Lahko vodi do sebičnosti in samovšečnosti.

Zdravljenje najdemo, ko si vzamemo čas biti v naravi brez posebnih nalog, ki bi jih morali doseči. Ko umu dovolimo, da se upočasni in premakne poudarek iz »delati« na »biti«, je kakor bi se zbudili iz vročičnih sanj. Opazimo, da je občutek ločenosti vedno manjši, močnejše kot je naše zavedanje. Sprevidimo koliko zidov in jarkov okrog nas je navideznih. Ko utišamo vsiljiv klepet v našem umu, dovolimo, da se pokaže zaznavanje enosti in povezanosti. Izkusimo poživljajoče veselje.

- adžan Džajasaro

Buddha se ni trudil spreobrniti člane drugih sekt ali religij k svojim učenjem. Vseeno pa so ga tisti, ki so bili ljubosumni nanj ali so se počutili ogrožene zaradi resnic, ki jih je učil, ob neštetih prilikah obrekovali in zasramovali. Ob eni od teh priložnosti, je svoje učence opomnil na dva pomembna razloga za to, da ob takih napadih obdržijo svojo pozornost. Prvič, če bi zaradi kateregakoli razloga pustili jezi prosto pot, bi v svojem umu občutili močno nečistost. Drugič, če bi z jezo odgovorili na lažne obtožbe, ne bi bili sposobni mirno pojasniti, zaradi katerih razlogov so kritike neosnovane.

»Menihi, če me drugi obtožujejo ali obtožujejo Dhammo ali obtožujejo Sangho, se ne smete prepustiti užaljenosti, nezadovoljstvu ali sovražnosti. Kajti če bi v taki situaciji postali jezni ali vznemirjeni, bi le sebi ustvarili oviro. Če bi postali jezni ali vznemirjeni, ko nas drugi obtožujejo, a bi bili sposobni prepoznati ali so njihove izjave pravilne ali napačne?«

»Gotovo ne, gospod.«

»Če me drugi obtožujejo ali obtožujejo Dhammo ali obtožujejo Sangho, morate razkriti, kar je napačno in opozoriti na to kot napačno, rekoč: ˌZaradi tega in tega razloga, je to napačno, to je neresnično, takšne stvari ni v nas, tega ne najdete med nami.'«

(Brahmajāla Sutta)

- adžan Džajasaro

Buddha je nekoč učil, da tako kot ima voda v vsakem morju in oceanu tega sveta isti okus soli, tako je v vsakem od njegovih učenj isti okus osvoboditve (vimutti). V luči teh besed morda lahko ponovno oblikujemo najbolj zgoščen povzetek dhamme, ki pravi, da zadeva le dve temi: trpljenje in prenehanje trpljenja. Namesto tega lahko rečemo, da dhammo zanima le analiza narave našega ujetništva in pot do osvoboditve.

Trdna predanost praksi dhamme se porodi, ko vidimo resnično naravo in obseg našega ujetništva. Ko pogledamo navznoter, vidimo v kakšni meri živimo naša življenja kot jetniki naših želja in strahov, naših slepih verovanj in predsodkov, našega pohlepa in poželenja, našega ponosa in arogance, naše zmede, stvari, ki so nam prehodno všeč ali nam niso všeč. Ko tej resnici pogledamo v oči, nas ta izkušnja strezni. A ni brez upanja. Na srečo so Buddhova učenja kot zemljevid, ki pokaže pot iz našega podzemnega zapora. Ta zapor ni usoda, ni naša kamma, ni del božanskega načrta. Vse kar potrebujemo, da bi našli svobodo, je preizkusiti Buddhov zemljevid v resničnosti.

- adžan Džajasaro

Ko sem neko leto vodil samostansko skupnost Wat Pah Nanachat, je eden od mladih menihov redno zamujal jutranjo molitev in meditacijo in popoldansko delo. Ko sem o tem govoril z njim, mi je povedal, da je vzrok njegovih problemov samostanski zvonec. Rekel je, da se mu zdi, ko sliši zvok zvonca, kot da bi mu bilo ukazano, naj gre na skupinske aktivnosti, in da čuti veliko odpora do tega občutka prisile. Rekel je, da ne gre za to, da se ne bi hotel udeležiti skupinskih aktivnosti, ampak da ne prenese, da mu je na tak način sporočeno, kaj mora delati. Vedel je, da to ni bil posebej zrel odgovor, a si ni mogel pomagati.

Mlademu menihu sem dal naslednji nasvet: »Jutranji zvonec zvoni ob 3h in popoldanski ob 3h popoldne. Nastavi svojo budilko ob 2h45 in pridi v Dhamma dvorano preden zazvoni zvonec. Če narediš tako, boš lahko izpolnil svoje dolžnosti ne da bi se počutil, da ti je ukazano, kaj narediti.« Rekel sem, da modrejši način spopadanja s pritiskom upravičenih pričakovanj ni upor ali narediti manj, kot je zahtevano, ampak narediti nekoliko več.

- adžan Džajasaro

Pred veliko leti sem romal od Bodhi Gaye, kjer je bil Buddha razsvetljen, do Saranathija, kjer je prvič učil. Šel sem po daljši poti, ki je vodila daleč od hrupnih avtocest. Ko sem hodil skozi odmaknjene vasi, sem čutil veliko veselje: gotovo je tako, kot so se počutili menihi v času Buddhe. A na žalost ni bil moderni svet daleč stran. V torbi sem imel letalsko vozovnico in moral sem se držati skrajnega roka. Zadnji del potovanja sem hodil ob železniški progi. Neke noči sem srečal dva železniška delavca, ki sta pregledovala progo. Rekla sta, da je nevarno hoditi ponoči in vztrajala, da me pospremita do naslednje postaje. Tam sta me povabila, da prespim noč z njima v betonski lopi na koncu perona. Noč je bila strupeno mrzla in privolil sem. Potem je eden od mož izginil. Nekaj minut kasneje se je vrnil v lopo s sramežljivim nasmehom na obrazu, noseč veliko opeko. Z velikim spoštovanjem mi je ponudil opeko, pokazal na mojo glavo in rekel: »Blazina.« To je bilo eno najbolj ganljivih daril, kar sem jih kdaj sprejel. Nekaj čudovitega je v takih dejanjih prijaznosti. Dvomim, da je bila kateremu od mojih bralcev kadarkoli ponujena blazina iz opeke, sem pa prepričan, da je bil vsakdo kdaj deležen nepričakovane prijaznosti. Spomin na te trenutke in priklic teh trenutkov v um lahko pomiri vznemirjen um in prinese veselje, ko smo slabe volje.

- adžan Džajasaro

Domišljavost (māna) je ena najbolj pretanjenih nečistosti – do te mere, da nekatere njene oblike smatramo kot vrline. Etimološko je domišljavost vezana na idejo primerjanja. Domišljavost nastopi, ko oblikujemo idejo jaza, ki temelji na primerjanju sebe z drugimi. Podoba iz tekstov je dvigovanje zastave; zastava je tu lastna pomembnost.
Obstajajo tri vrste domišljavosti:

• Večvrednost: primerjanje sebe z drugimi glede na raso, narodnost, družino, bogastvo, moč, status, telesni izgled, inteligenco, moralnost, duhovnost, itd.; verjamemo: »Boljši sem od njih.«
• Manjvrednost: temelji na istih primerjavah; verjamemo: »Slabši sem od njih.« Ta vrsta domišljavosti se pogosto zamenjuje s ponižnostjo.
• Enakovrednost: temelji na istih primerjavah; verjamemo: »Enakopraven sem z njimi.« Te vrste domišljavost pogosto hvalimo kot protistrup za prvi dve vrsti.

V budizmu se za vse tri vrste domišljavosti smatra, da so ovire do modrosti, ker s take vrste primerjanjem sebe z drugimi krepimo navidezni občutek trdnega, ločenega, trajnega jaza, »mene«. In Buddha nam je razodel, da je ta napačne ideja jaza tista, ki leži v koreninah človeškega trpljenja.

- adžan Džajasaro

Ne glede na to kakšno obliko meditacije prakticiramo, je ključnega pomena, da se naučimo, kako ves čas obdržati jasnost uma. Brez tega poudarka, bo rezultat telesne in mentalne sprostitve, ki se zgodi med meditacijo, prej otopelost ali zaspanost kot samādhi. Brez jasnosti se um zdi težek in neroden. Z jasnostjo se zdi gibčen, trden in močen. Beseda »Buddha« pomeni »prebujeni«. V najglobljem pomenu besede, pomeni iti po zatočišče k Buddhi vzpostaviti naš um v čuječnosti in prebujenosti kot Buddha. Osvoboditev nastopi, ko smo prebujeni za resnično naravo vseh mentalnih stanj, ne pa zaradi doseganja neskončno blaženega stanja miru.

- adžan Džajasaro

Večina ljudi rada gleda čarovniške trike. Lahko jih gledamo vedno znova, ne da bi se jih naveličali. Naše nenehno veselje ob triku je odvisno od tega, da nismo sposobni ugotoviti, kako se trik izvede. Vemo, da je vključena spretnost rok, a naše oči niso dovolj hitre, da bi jo spregledale. To nas očara.

Pa recimo, da nam nekdo pove, kako se izvede trik. Občutimo razočaranje - a to je vse? Ko enkrat slišimo razlago, se prevara zdi tako očitna. Začudeni smo, kako smo jo lahko spregledali. Ko enkrat vemo, kako se izvede trik, ga nikoli več ne želimo gledati.

Samsāra je kot čarovniški trik. Vedno znova se ujamemo vanj. Kot budisti smo se lahko naučili, da pet agregatov - snov, občutek, zaznava, tvorba, zavest - ni jaz, a tega ne vidimo. Iluzija jaza je preveč prepričljiva. A za tiste, ki marljivo prakticirajo osem-členo pot, pride dan, ko je njihov vid dovolj oster, da vidi prevaro. Zdaj se zdi tako očitna. Pojavi se nibbidā (streznitev). Očaranost je mimo. Vedo, da ne bodo nikoli več preslepljeni.

- adžan Džajasaro

Ne dolgo tega je bil eden od mojih študentov pohvaljen, da je prijazen. Posledično je takoj čutil topel občutek v srcu. Kasneje se je spraševal, če je njegova reakcija mentalna nečistost. Vprašal me je: »Ali resnično modri ljudje uživajo, ko so pohvaljeni?« Odgovoril sem mu, da modri ljudje, ki jih poznam, sebe ne vidijo kot lastnike svojih dobrih lastnosti. Ne hrepenijo po hvali za svojo dobroto niti postanejo navezani nanjo. Vendar pa lahko občutijo neke vrste veselje, kot ga morda občutijo vrtnarji, ko ljudje hvalijo lepoto cvetlic v njihovem vrtu.

- adžan Džajasaro

Med branjem o nesreči neke osebe se v vašem umu pojavi misel. A zakaj ta določena misel? To je stvar kamme. Vsa naša namerna dejanja, govor in misli v preteklosti se imenujejo »stara kamma«. Misel, ki se spontano pojavi v sedanjosti, je pogojena s to kammo. Na primer, če osebo poznate, ste o njej prijazno mislili in dobro govorili v preteklosti, bi lahko vaša prva reakcija bila: »Ojej, upam, da si hitro opomore.« A morda to osebo poznate, je ne marate in ste prebili veliko časa misleč nanjo z jezo in prezirom v vašem umu. V tem primeru ni presenečenje, da je vaša začetna reakcija, ko slišite o njeni nesreči, negativna: »Prav ji je!« ali »Upam, da bo trpela!«

Vaš odziv na to začetno reakcijo vključuje svobodno voljo in tvori novo mentalno kammo. Če je začetna reakcija pozitivna, lahko vodi do koristnega toka misli posvečenega vprašanju: »Kako lahko pomagam tej nesrečni osebi?« Tako se ustvari nova dobra kamma. Če je reakcija negativna in v njej vztrajamo, uživamo v mislih o bolečini osebe, ki je ne maramo, potem se ustvari nova slaba kamma. Vendar pa, če prepoznamo začetno misel kot strupeno in jo opustimo, se ustvari nova dobra kamma.

Na kratko, posledice naših preteklih telesnih dejanj, govora in uma so samoumevne. Vprašanje je, kako se soočamo s temi posledicami. V tem svetu nas ustvari kakovost našega odgovora, trenutek za trenutkom.

- adžan Džajasaro

Ko gredo laični meditatorji v samostan na daljši umik, se jim pogosto zdi, da se njihova praksa poslabša in ne izboljša. Lahko na primer opazijo, da so zelo kritični do tistih okoli njih. Lahko postanejo obsedeni z zadevami, za katere pravijo, da bi jih doma zlahka opravili. V samostanu se vse njihove napake zdijo povečane. Nekateri ljudje izgubijo vero v usposabljanje, drugi izgubijo vero vase.

Če se kdo ujame v te vrste dvom, je prvo zatočišče potrpežljivost. Budistično usposabljanje ni kot v znani analogiji - sto metrski sprint. Ni niti maraton. Je bolj kot ogromno ultra maratonov eden za drugim. Toda to je problem le, če mislite, da imate kaj boljšega, kar bi počeli z vašim življenjem. Moj nasvet je, da vidite dvom kot dvom in nadaljujete.

Danes sem enemu študentu rekel: »Brez pričakovanj ali primerjanja, sooči se najboljše kot se lahko z vsem, kar se pojavi trenutek za trenutkom.« Samostan je mesto, ki je oblikovano tako, da drastično zmanjša motnje. Ko se nikjer ne moreš skriti pred sabo, se nečistosti pojavijo kot madeži na belem blagu. To je dobro. Šele ko jasno vidiš nečistosti, lahko najdeš pot, kako se jih osvobodiš.

- adžan Džajasaro

Razmislek o času in prostoru je eden od najpomembnejših izrazov pozornosti v vsakodnevnem življenju.

Trudimo se izogniti pogovoru, ko je v dnevu prezgodaj ali prepozno. Ne govorimo na javnem mestu, kar bi morali govoriti zasebno ali govorimo zasebno, kar bi morali govoriti javno. Ne govorimo, ko je to v odnosu prezgodaj ali prepozno. Ne govorimo, ko nam naša čustva onemogočajo, da bi se dobro izrazili. Ne govorimo, ko čustva druge osebe onemogočajo, da bi nas slišala. Ne govorimo o resnih zadevah, ne da bi prej preverili naše informacije. Vzdržimo se govora, ko bi bilo modreje ostati v pozorni tišini. Ne govorimo, ko bi bilo bolje poslušati. Ne govorimo, ko bi, karkoli povemo, stvari le poslabšalo.

Trudimo se govoriti, ko so pogoji za dobro komunikacijo zreli ali tako zreli, kot so lahko. Govorimo med najprimernejšim časom dneva za naš namen, zasebno ali javno, kot je primerno. Govorimo z zavedanjem, kako trenutno stanje našega odnosa vpliva na to, o čemer lahko koristno govorimo. Prepričamo se o dejstvih predno spregovorimo o občutljivih zadevah. Če za pogovor ni primernega časa in prostora, znamo biti potrpežljivi in čakamo v pozorni tišini. Poslušamo, ko je bolj potrebno poslušati kot govoriti. In ko, karkoli rečemo, poslabša zadeve, prenehamo govoriti ali pa vljudno odidemo.

Kolikokrat smo trpeli in kolikokrat smo zaradi svojih negativnih čustev povzročili trpljenje drugim? Kolikokrat nas je prevzel odpor do sebe zaradi stvari, ki smo jih rekli ali naredili? Kolikokrat smo delovali na način, za katerega smo si predhodno obljubili: »Nikoli več!«

To ni prvo življenje, v katerem moramo prenašati neprijetne razmere. Doslej se je to zgodilo že neštetokrat, v neštetih življenjih. In če ne sprejmemo večje mere odgovornosti za svoje življenje, se bo dogajalo še nadalje v neštetih prihodnjih življenjih. Ustavite se in premislite o tem za trenutek. Buddha je nekoč ugotovil, da je naš največji sovražnik neizurjen um. Toda – in tu lahko najdemo nekaj upanja – um je mogoče izuriti. Buddha je tudi rekel, da ga ni prijatelja, kot je dobro izurjen um. Zato se, prosim, kar najbolj potrudite, da izurite svoj um. Osvobodite se vašega najhujšega sovražnika in najdite srečo in mir z vašim resničnim prijateljem.

- adžan Džajasaro

Starejši ameriški menih adžan Dick (Sīlaratano) je bil veliko let osebni pomočnik svojega učitelja, velikega mojstra, adžana Mahā Bua. Njegove naloge so zavzele dobršen del dneva in priznal je, da je bil na začetku neprijetno presenečen, ker je imel dosti manj časa za meditacijo. Z leti pa je ugotovil, kakšno srečo je imel in koliko mu je koristilo. Povzel je:

»Verjel je, da je pravi temperament ravno tako ključen za uspeh v praksi kot bistroumnost ali trud, če ne še bolj. Le ko se značaj našega notranjega bitja povzdigne, postane um dovolj dober za srečanje s pravimi okoliščinami, pravim vodstvom in pravim uvidom, ki bo vodil k spoznavanju resnice dhamme. Praksa zahteva več kot le prizadevanje za globok samādhi in izkušnje uvida. Pravzaprav je stopnja meditacije, ki jo je oseba sposobna doseči, odvisna od notranje pripravljenosti, da to stopnjo sprejme. Zato je vzgoja notranje vrednosti ključnega pomena, čeprav je pogosto zanemarjen vidik celotne prakse. To načelo je gotovo najpomembnejša lekcija, ki sem se je naučil iz učiteljevega pristopa do poučevanja svojih učencev.

- adžan Džajasaro

Māra, poosebljeno zlo, na veliko mestih v suttah poskuša menihe in nune speljati na kriva pota. Toda moč Māre traja le toliko časa, dokler ostane neprepoznan. Kakor hitro je prepoznan kot ta, kdor je, izgine. V bolj abstraktnih pojmih bi lahko rekli, da nečistosti prenehajo s pojavom jasnega vida.

Ob neki priložnosti, ko je bhikkhunī Soma meditirala v gozdičku blizu mesta Savatthī, je slišala glas. Povedal ji je, da ženske po naravi niso dovolj pametne, da bi dosegle osvoboditev. Ko je slišala ta glas, je Soma dojela, kdo govori. Odgovorila je v verzih:

»Kaj sploh pomeni ženskost,
ko je um dobro osredotočen,
ko znanje enakomerno teče,
ko pravilno vidimo dhammo?«

Potem je zarjovela kot lev. Izjavila je, da ni primerna tarča za takšna posmehovanja, ker nase ne gleda z vidika spola:

»Tisti, ki zase misli
“sem moški" ali “sem ženska”
ali “sem karkoli”,
tisti je primeren za nagovor Māre.«

Potem nam sutta pove:

»Māra, zlobni, je dojel: »Bikkhunī Soma me pozna.« Žalosten in razočaran je na mestu izginil.

- adžan Džajasaro