(Sn 4:4) Suddhaṭṭhaka Sutta — Osemverzno učenje o čistosti

 

1.
»Vidim čistost, univerzalnost, neškodljivost.
V svojih pogledih je človek popolnoma čist.«
S takim razumevanjem in s spoznanjem »univerzalnosti«
se ta »videc čistosti« zanaša na nič drugega, kot na znanje.

2.
Če je človek »čist« s svojimi pogledi in mislimi,
če je z znanjem opustil trpljenje,
potem je »očiščen« z nečim posebnim.
Resnično, takšnega človeka izdaja njegov pogled.

3.
Sveti človek ne pravi, da je čistost nekaj pogojenega
ali kar je videno, slišano, občuteno ali kar govori morala in običaj.
Tak človek ni umazan
z zaslugami ali zlom,
za sabo je pustil vse pridobljeno in ničesar novega si več ne ustvari.

4.
Ko ljudje opustijo, kar je bilo, se držijo tega, kar sledi.
Premaga jih navezanost, ker sledijo svoji strasti:
sprejemajo in opuščajo,
kakor opice, ko spuščajo veje in že  naslednje oprijemajo.

5.
Človek, ki je sprejel religiozne običaje,
je kdaj potrt, kdaj vesel, ker se trdno oklepa zaznav.
Toda mojster, ki je s spoznanjem odkril Pot,
ni nikoli potrt ali vesel, ker je njegovo razumevanje jasno.

6.
On je v miru med vsemi idejami
in v vsem, kar je videno, slišano ali občuteno.

Okrog hodi bister in odprt —
le s čim na svetu bi se ga lahko sodilo?

7.
Ti se ničesar ne oklepajo, ničesar ne dajejo v ospredje,
in ne razpravljajo: »To je absolutna čistost.«
Z razvozlanim vozlom lastništva,
so popolnoma brez posvetnih želja.

8.
Sveti človek je šel preko meja — za njega ni ničesar tam,
spoznal in uvidel je vse, kar je prisvojeno.
On je brez strasti, je ravnodušen do brezstrastja,
zanj ničesar zunanjega ni njegovo.

 

Prevod: Bhikkhu Hiriko / julij 2014,  popravljeno oktober 2014

 

(C) SloTheravada, 2023