Sinoči sem sanjal. V sanjah sem razmišljal: »Jutri bomo odšli zgodaj in večino dneva hodili v gorah. Ko bom imel končno čas, da napišem torkovo učenje, bo a Kitajskem že pozna noč. Kaj, če nekaj napišem zdaj.« V tem trenutku se je v mojem umu pojavil dhamma razmislek, ki mi je zelo ugajal. Nasmehnil sem se z zadovoljstvom.
 

Potem sem se zbudil. Pogledal sem skozi okno v jasno gorsko nebo, polno zvezd. Spomin na sanje se je zelo jasno pojavil v mojem umu. Spomnil sem se skrbi, da objavim svoje učenje, in potem sem dojel: nisem se mogel spomniti samega učenja. Zahihital sem se.
 

Potem sem pomislil: »No, ni slabo, če začneš dan s hihitanjem. Prvič, mislim, v 64 letih. Zakaj ne napišem, kaj se je ravnokar zgodilo?« In tako sem storil.
 

Potem sem mislil: «A to vendar ni učenje, a ne?« Nato sem se spomnil, kako sem govoril skupini mladih menihov: »V samostanu se vaše želje, pogledi in mnenja, vaša domišljavost vedno znova krešejo s tistimi vaših tovarišev menihov. Morda ni ravno spokojno, a to ni slaba star. Tako kot kamni ob urnem gorskem potočku. S časom se obrusijo v lepe gladke prodnike. Sedaj ste kot razbrazdane skale. Stremite k prodnikom.«
 

Potem sem pomislil, »to bo dovolj«.

-adžan Džajasaro

 

Ko mislimo na napake, ki smo jih naredili v preteklosti, na nespameten način, iz sebe delamo hudobneža. Mislimo: »Tako slab sem bil. Tako slab sem.« Rezultat je slaba vest. Slaba vest je razlog za trpljenje. Vodi nas naokrog v krogih. Je brez namere. Ko z modrostjo razmišljamo o napakah, ki smo jih naredili v preteklosti, mislimo: »To je bilo zelo slabo. Napačno in neumno je bilo, da sem to naredil.» Rezultat je sram. Sram je mentalni faktor, ki vodi do svobode pred trpljenjem. Spodbuja nas, da opustimo vzroke naših napak. Ima namero.
 

Ko mislimo na uspehe, ki smo jih dosegli v preteklosti, na nespameten način, mislimo: »Tako dober sem bil. Tako dober sem.« Rezultat je ponos, domišljavost in nehvaležnost. Bolj kot smo uspešni, močnejši je občutek jaza, bolj smo občutljivi na hvalo in grajo.
 

Ko z modrostjo razmišljamo o uspehih, ki smo jih dosegli v preteklosti, mislimo: »To je bilo zelo dobro. Ustvarjena je bila dobrota.« Rezultat je veselje v dhammi in hvaležnost našim učiteljem. Bolj kot smo uspešni, manj imamo občutka jaza in vse lažje krmarimo v svetu hvale in graje.
 

-adžan Džajasaro