adžan Ča - Bojevanje s pomočjo Dhamme
Del govora podanega menihom in novincem v Wat Pah Pongu.
Bori se proti pohlepu, proti jezi, proti zablodi – to so tvoji nasprotniki. V budistični praksi, na poti, ki jo je prehodil Buddha, se bojujemo s pomočjo Dhamme, s potrpežljivo vztrajnostjo. Bojujemo se proti našim neštetim razpoloženjem.
Dhamma in svet sta soodvisna. Kjer je Dhamma je tudi svet, kjer je svet je tudi Dhamma. Kjer so madeži, obstajajo tisti, ki jih obvladajo, se podajo z njimi v boj. Temu se reče notranji boj. Zunanji boj pomeni, da ljudje, ki uporabijo puške in bombe, streljajo in uničujejo, obvladajo druge, so obvladani sami. Obvladovanje drugih je pot, ki ji sledi svet. Pri praksi Dhamme se ne rabimo bojevati proti drugim ampak obvladamo svoj um, z nenehnim potrpljenjem, upirajoč se vsem našim razpoloženjem.
Pri praksi Dhamme kljubujemo zameram in sporom, ki so med nami in opustimo vse oblike jeze v naših dejanjih in mislih, ter se osvobodimo od ljubosumja, odpora in zamer. Sovraštvo premagamo samo tako, da kljubujemo zameram in zavisti.
Zlonamerna dejanja in povračila sta različni ampak tesno povezani. Ko je dejanje storjeno je zaključeno; ni potrebe po odgovarjanju z napadalnostjo in maščevanjem. To se imenuje dejanje (kamma). Povračilo (vera) pomeni nadaljevanje tega dejanja z mislijo: to si mi storil zato ti bom vrnil. Temu ni konca. Prinaša nenehno iskanje maščevanja in zaradi tega ni sovraštvo nikoli opuščeno. Dokler se obnašamo tako, ostaja veriga nepretrgana. Temu ni konca, ne glede kam gremo, se spor povrne.
Buddha je učil svet, imel je sočutje za vsa živa bitja. Ampak vseeno gre svet svojo pot. Modrijan mora raziskati katere stvari imajo resničen pomen. Buddha se je kot princ uril v različnih vrstah bojnih veščin. Ampak spoznal je, da niso uporabne, da služijo le svetu s svojimi bojevanji in nasiljem.
Torej se moramo mi, ki smo svet pustili za seboj, obvladati tako, da se naučimo opustiti kakršnokoli obliko zlonamernosti, opustiti vse kar je vzrok za sovražnost. Obvladamo sebe, ne poskušamo obvladati drugih. Borimo se, ampak samo proti našim madežem. Če je pohlep se borimo proti temu, če je jeza se borimo proti tej, če je zabloda izkoristimo ves napor, da jo opustimo.
Temu se reče boj Dhamme. Ta boj v srcu je zelo zahteven, pravzaprav najzahtevnejša stvar od vseh. Menihi postanemo, da to raziskujemo, da se naučimo boja proti pohlepu, jezi in zablodi. To je naša glavna odgovornost.
To je notranji boj, boj z madeži. Ne obstaja veliko ljudi, ki jim je to všeč. Večina se bori z drugimi stvarmi, redko se borijo proti svojim madežem. Le redko jih sploh opazijo. Buddha je učil opuščanje kakršnekoli zlonamernosti in razvijanje kreposti. To je pravilna pot. Če smo pot dosegli jo prehodimo ali je ne, to je naša izbira. Buddha je na tej točki svoje delo opravil. Pokazal je pot, ki je pravilna in to, ki ni. Toliko je dovolj, ostalo je odvisno od nas.
Torej prispeli smo na pot, ampak še vedno ne vemo, ne vidimo; zato se moramo učiti. Pri učenju moramo biti vztrajni, kot so vztrajni ljudje, ki se učijo o svetu. Potreben je napor, da se naučijo in dosežejo primerno znanje za uresničitev svoje kariere. Ko razmišljajo napačno ali čutijo odpor, ga odpravijo zato, da lahko nadaljujejo in zaključijo študij ter poiščejo zaposlitev. Praksa meniha je podobna. Če se odločimo, da prakticiramo in raziskujemo, potem bomo pot sigurno videli.
Diṭṭhi-mana je škodljiva stvar. Diṭṭhi pomeni pogled ali mnenje. Vse oblike pogledov se imenujejo diṭṭhi: opažanje dobrega kot zla, zla kot dobrega – na kakršen koli način vidimo te stvari. To ni problem: problem leži v oprijemanju na te poglede, temu pravimo mana, vztrajanje v teh pogledih kot, da so resnica. Okoli tega se vrtimo od rojstva do smrti, ne da bi prišli do zaključka, samo zaradi tega oprijemanja. Torej Buddha nam dopoveduje, da te poglede opustimo.
Če živi skupaj več ljudi kot tukaj, lahko še vedno vadijo pravilno dokler si niso njihovi pogledi nasprotujoči. Prav tako je skupno bivanje za samo dva ali tri menihe oteženo, če so si njihovi pogledi nasprotujoči. Ko smo ponižni in popustimo pri naših pogledih, se združimo na mestu Buddhe, Dhamme in Sanghe, tudi če nas je veliko.
Ne bo držalo, da ne moremo živeti skupaj ker nas je veliko. Samo poglejmo gosenico. Gosenica ima veliko nog, kajne? Njen izgled daje vtis, da hodi le s težavo, ampak temu ni tako. Ima svoj lasten red in ritem. Naša praksa je enaka. Če prakticiramo kot plemenita skupnost Buddhe, potem je enostavno. To je supatipanno – tisti, ki prakticirajo na dober način, ujupatipanno – tisti, ki prakticirajo direktno, nayapatipanno – tisti, ki prakticirajo za izkoreninjenje trpljenja, samicipatipanno – tisti, ki prakticirajo pravilno. Te štiri kvalitete razvite v nas, nas naredijo resničen del Sanghe. Naj nas bo sto ali tisoč, ne glede na to, potujemo po isti poti. Prihajamo iz različnih okolij, ampak smo enaki. Čeprav imamo lahko drugačne poglede, če prakticiramo pravilno, ne bo trenj. Kot imajo enako barvo in okus vsi potoki in reke, ko se enkrat združijo v morju. Enako je z ljudmi. Ko vstopijo v tok Dhamme je to ena Dhamma. Čeprav prihajajo iz različnih okolij, se uskladijo, se združijo.
Ampak razmišljanje, ki povzroči vse spore in konflikt je diṭṭhi-mana. Zato nas je Buddha učil opustitev pogledov. Ne dovolimo, da mana povzroči oprijemanje na te poglede kot na nekaj pomembnejšega kot so.
Buddha je učil kako pomemben je sati, spomin. Če stojimo, hodimo, sedimo ali ležimo, kjerkoli smo, bi morali imeti moč tega zavedanja. Ko imamo sati vidimo sebe, vidimo svoj um. Vidimo »telo znotraj telesa« in »um znotraj uma«. Če nimamo sati, nimamo ničesar. Ne vemo kaj se dogaja. Torej sati je zelo pomemben. Z nenehnim sati bomo ves čas poslušali Dhammo Buddhe. Temu je tako, ker so »z očesom zaznane oblike« Dhamma, ker so »z ušesom zaznani zvoki« Dhamma, ker so »z nosom zaznane vonjave« Dhamma, ker so »z jezikom zaznani okusi« Dhamma, ker je »s telesom zaznan tip« Dhamma; ko nastanejo vtisi v umu je tudi to Dhamma. Zaradi tega nekdo z nenehnim sati ves čas posluša učenje Buddhe. Dhamma je vedno tam. Zakaj? Zaradi sati, zaradi tega ker se zavedamo.
Sati je spomin, sampajanna je zavedanje sebe. To zavedanje je dejansko Buddho, Buddha. Ko je sati – sampajanna, bo razumevanje sledilo. Vidimo kaj se dogaja. Ko oko vidi oblike: je to primerno ali neprimerno? Ko uho zasliši zvok: je to primerno ali neprimerno? Je nevarno? Je prav ali narobe? In tako naprej z vsem. Če razumemo, slišimo Dhammo ves čas.
Poskusimo vsi razumeti, da se ta trenutek učimo sredi Dhamme. Kamorkoli gremo naprej ali korak nazaj, se srečamo z Dhammo, če imamo sati je vse Dhamma. Če vidimo živali, ki tečejo po gozdu lahko razumemo in opazimo, da so enake kot mi. Bežijo od trpljenja in iščejo srečo, kot tudi ljudje. Izognejo se temu česar ne marajo, bojijo se smrti, kot tudi ljudje. Če se tega zavedamo vidimo, da so vsa bitja na svetu, tudi ljudje, enaka v sledenju njihovim raznolikim instinktom. Takšnemu opazovanju se reče bhavana, opazovanje kot v resnici je. Vsa bitja združuje enaka narava rojstva, staranja, bolezni in smrti. Ljudje smo enaki živalim in živali so enake ljudem. Če stvari zares vidimo takšne kot so, potem naš um opusti navezanost nanje.
Torej zato je rečeno, da moramo imeti sati. Če imamo sati vidimo stanje našega lastnega uma. Karkoli razmišljamo ali čutimo to moramo poznati. Temu vedenju se reče Buddho, Buddha, tisti ki ve, tisti ki neposredno ve, tisti ki jasno in popolnoma ve. Ko je vedenje v umu popolno, najdemo pravilno prakso.
Najprimernejši način za vajo je torej, da imamo pozornost, sati. Če smo brez sati pet minut, smo nori za pet minut, neprevidni za pet minut. Kadarkoli primanjkuje sati, smo nori. Torej, sati je nujen. Imeti sati pomeni poznati sebe, poznati pogoj svojega uma in svojega življenja. To je imeti razumevanje in razsodnost, poslušati Dhammo vsak trenutek. Po zapuščanju učiteljeve razlage, se Dhammo še vedno posluša, saj je povsod.
Zato vsi vi, bodite vztrajni, da prakticirate vsak dan. Ne glede na to ali ste leni ali energični, prakticirajte enako. Pri praksi Dhamme ne sledimo svojim razpoloženjem. Če to počnemo, potem to ni Dhamma. Ne razlikujte med dnevom in nočjo in ali če je um miren ali če ni – samo prakticirajte.
Podobno je pri otroku, ki se uči pisati. Na začetku ne piše lepo – veliki, dolgi zavoji in kracale – piše kot otrok. Čez nekaj časa se z vajo njegovo pisanje izboljša. Podobna je praksa Dhamme. Na začetku je čudno, včasih je mirno, včasih ne, ne ve se kaj je kaj. Nekateri mislijo, da nečesa ne počnejo prav. Nekateri izgubijo voljo. Ne odnehajte! S prakso morate nadaljevati. Živite s trudom, kakor šolar: ko postane starejši, piše bolje in bolje. Iz slabega pisanja preraste v čudovito pisavo, vse zaradi njegove vaje od otroštva.
Naša praksa je podobna. Poskusite imeti zavedanje ves čas: stoje, v hoji, sede ali leže. Ko naše zadolžitve izpeljemo gladko in uspešno, čutimo mirnost uma. Ko je mir v umu, je mirna meditacija enostavna; ta gresta z roko v roki. Torej potrudite se. Vsi se morate potruditi, da sledite praksi. Takšna je vadba.
Vir: iz Food for the Heart, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘Dhamma Fighting’
Prevod: Anagarika Matej / julij 2019