Ljudje, ki niso vredni zaupanja, se skrivajo pred svojimi lažmi stopenjsko.
»To je absolutno neresnično. Užaljen sem, da lahko tako misliš o meni.
»Ni res. Kolikokrat moram to ponoviti?«
»Da, res, a le do neke mere.«
»Žal mi je reči, da je res, a to nič ne pove o tem, kdo sem v resnici.«
Potuhnjen um se lahko domisli sto načinov, na katere bolj pozitivno prikaže svoje obnašanje.
»Le enkrat se je zgodilo. Enkrat samkrat.«
»Skoraj nikoli nisem tega naredil. Zelo redko.«
»Sem samo človek.«
»Vsakdo bi bil v skušnjavah v mojem položaju.«
»V bistvu sem to naredil dosti manjkrat kot veliko drugih ljudi.«
»Toliko dobrih stvari sem naredil. Zakaj nihče ne govori o njih?«
»Pravzaprav to ni nič v primerjavi z dobrimi stvarmi, ki sem jih naredil.«
»Čas je, da se premaknemo naprej.«
Pošteni ljudje prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Brez pomisleka se opravičijo zaradi škode, ki so jo povzročili. Rečejo: »Prosim povej mi, kaj lahko naredim, da se odkupim.«

-adžan Džajasaro

Buddha je pogosto poudaril, da njegovo učenje o različnih nivojih bivanja ne temelji na splošnih prepričanjih ali filozofskih načelih, ampak na neposredni izkušnji. Rekel je, na primer, da je sposoben razkriti, kako različna hotena dejanja telesa, govora in uma vodijo do ponovnega rojstva v različnih nebeških ali peklenskih svetovih, ker je »spoznal sam, videl sam, opazoval sam«. Zdelo se mu je ključno, da njegovi učenci zaupajo v obstoj drugih svetov.

Vendar pa Buddha ni zahteval slepe vere na tem področju. Resnično najdemo povsod v pogovorih njegove kritike napak, ki spremljajo slepo vero. Buddha pa je vzpodbujal vzgojo zaupanja, ki v začetku temelji na zaupanju v njegovo modrost in sočutje. Obstoj drugih svetov je vključen v pravilni pogled, prvi člen osemčlene poti, kar nam pokaže, kako pomemben je bil za Buddho. Lahko zaključimo, da brez sprejemanja drugih svetov, vsaj kot delovno hipotezo, naše razumevanje zakona kamme ne bo nikoli dovolj globoko, da bi podprlo prakso, ki doseže višek v osvoboditvi.

-adžan Džajasaro